Prvi šolski dan je danes. Kot vemo, je šola ideološki aparat države. Je torej bolje otroke pošiljati v zasebne šole?

Ideologija je povsod. Šola je resda ideološki aparat države, a tudi kapitala. Ideologiji se tako tudi zasebne šole ne morejo izvzeti. V moji mladosti je bil zelo priljubljen komad Another Brick in the Wall skupine Pink Floyd z verzom »We don’t need no education« (Izobrazbe ne potrebujemo.). Češ, nočemo biti samo ubogljivi in ukalupljeni konformisti. A šola nikakor ni samo aparat za reprodukcijo ideologije. Je še marsikaj drugega, razširja obzorja, socializira, vzgaja, prinaša znanje in vednost, usposablja in opolnomoči.

Ste nocoj sanjali?

Malce me je tlačila mora, priznam. Prvi šolski dan je in še intervju (nasmešek).

Ste med raziskovanjem »časov nočne more« reflektirali lastno doživljanje te »predstave«?

Definitivno se me dotaknejo časi, v katerih živimo. Časi nenehnih izrednih razmer in kriz nosijo s seboj veliko strahov in tesnobo. Svet danes ni v dobrem stanju. Od tod sem pri pisanju nedavno izšle knjige Časi nočne more tudi izhajal. Iščemo besede, pojme in koncepte, s katerimi bi nekako osmislili te naše grozne čase.

Hčerki Katji v posvetilu želite lepšo prihodnost. Lepšo od vaše?

Najprej upam, da bo skupna. Vsak starš si za svoje otroke želi boljše čase, kot jih je preživel sam. Če pustim ob robu osebno usodo in posebnosti, spadam v generacijo – četudi je pojem generacije zavajajoč, a pustimo –, ki nenehno živi v izrednih razmerah. Kot pubertetniki smo bili priča ekonomski krizi tedanje države, ki jo je še okrepil t. i. Volckerjev šok iz leta 1979, sledili so stabilizacijski ukrepi, kasneje inflacija, razpad skupne države in vojne. Vojsko smo služili še v JLA. Slovenija se je na srečo osamosvojila v kratki vojni, a sledilo je krizno in tranzicijsko obdobje. Nato je prišel 11. september in vojne proti terorizmu. Pa kriza 2008, ki je pretresla svet, čeprav je, kot je pokazal zgodovinar Adam Tooze v delu Crashed, oslabila predvsem Evropo.

Slovenija se je znašla pod močnimi zunanjimi pritiski in pri nas je kriza skupaj z varčevalnimi ukrepi trajala predolgo. Medtem je prišla še migrantska kriza, za njo pandemija, sledili sta vojni v Ukrajini in Gazi. In kot da vse to še ni dovolj, nas nenehno prizadevajo še okoljske katastrofe, pri nas hude poplave avgusta 2023. Skratka, nenehno živimo v izrednih razmerah. Naomi Klein je v delu Doktrina kapitalizma, izšlo je pred četrt stoletja, trdila, da neoliberalizem krize ustvarja, da bi v njih kapital profitiral. Res je, da določeni politiki, v Sloveniji to poznamo že dolgo, ustvarjanje izrednih razmer ustreza. Tudi zato ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti.

Ali ni tako, da nas mora biti strah ne prihodnosti, temveč zamujenih priložnosti – saj le v sedanjosti lahko kaj postorimo?

Prihodnost je paradoksna, kajti obstaja nešteto zamujenih prihodnosti. Zakaj? Ker prihodnost sploh ni nekaj nujnega. Že Božidar Debenjak je nekoč govoril o alternativi zgodovine ter pri tem razlikoval med bodočnostjo in prihodnostjo. Francoski filozof Jacques Derrida podobno ločuje med le future in l’avenir; med tistim, kar je pravzaprav že tu in bo prevladalo tudi v bodoče, tj. bolj ali manj istim, ter tistim, kar se lahko nenadejano pripeti.

Jure Klobčar

Pa vendar se velikokrat zanašamo na to, da je prihodnost zagotovljena. Progresizem, prepričanje, da gre človeštvu v zgodovini vselej na bolje, je temeljna iluzija našega časa. Svoje temelje ima v razsvetljenstvu, a je imel skozi zgodovino različne odtenke. Še vedno je ta iluzija zelo razširjena in vplivna. Tu ni le Steven Pinker v delu Razsvetljenstvo zdaj, ki sicer natrese številne fascinantne podatke, tu so tudi drugi filozofi. Alexandre Kojeve, ki je s svojo interpretacijo Heglove Fenomenologije duha vplival na mnoga velika imena, je v svoji interpretaciji Hegla predvideval konec zgodovine. In to precej pred Francisom Fukuyamo, ki je tak konec razglasil od padcu berlinskega zidu.

Kasneje je Fukuyama svoje besede, tudi nedavno v delu Liberalizem in njegove tegobe, relativiziral, čeprav liberalizem še vedno jemlje v bran. Češ sama ideja je dobra, v praksi pa obstajata leva in desna zloraba. Sam sem dovolj star, da se spomnim, kako so na isti način režimski ideologi upravičevali samoupravni socializem. Kakorkoli že, menim, da ni le naključje, da je Kojeve svojo filozofsko kariero po drugi svetovni vojni postavil v kot in se posvetil izgradnji Evropske gospodarske skupnosti oziroma Evropske unije. Ne le, da EU temelji na progresizmu, sama se ima za konec zgodovine.

Odtod njene številne zagate?

Da. V osnovi je EU posvojila temeljno fantazmo neoliberalizma, da trg vedno najde rešitve za vse težave in probleme (ki jih navsezadnje tudi sam ustvari). Če si pobliže ogledamo razprave Hayeka in drugih pred osemdesetimi leti (kot je lepo pokazal Philip Mirowski v delu Machine Dreams), v njih nastopa ideja o trgu kot nadvse inteligentnem procesorju, nekakšnem Descartesovem Bogu, ki je vseveden in vsemogočen. Gre za iluzijo, ki nastopa še marsikje drugje in jo je Lacan imenoval »subjekt, ki se zanj predpostavlja, da vé«. Danes se to kaže tudi skozi razprave o umetni inteligenci.

Ob vseh dejanskih ali namišljenih grožnjah le-te je presenetljivo, da le malo ljudi dejansko skrbi, kako že danes umetna inteligenca (v obliki trgovinskih botov oziroma algoritmov ali programov) opravlja večino borznega trgovanja. Po nekaterih ocenah več kot tri četrtine. A pustimo to. Skratka, na takšne in podobne iluzije se nevede zanašamo, tudi če sami ne verjamemo vanje. In tudi zato se nam to, kar se danes dogaja po svetu, zdi ena sama nočna mora.

V knjigi pozivate k razpravam o novih teoretskih orodjih, novih konceptih, iz katerih bi izhajali pri zajetju te nove stvarnosti. Ste jih našli?

Gre za poziv, da vse, kar se dogaja, premislimo brez vnaprejšnjih predsodkov in predstav. Časi, v katerih živimo, prinašajo nepovratne spremembe na različnih področjih.

Vam pri tem premisleku zadošča lakanovsko in marksistično izročilo, ki mu pripadate, njun aparat?

Naloga bralcev je, da presodijo. Ne glede na to, iz katere pojmovne mreže izhajaš, jo moraš biti vedno pripravljen postaviti pod vprašaj. S pozivanjem k novim konceptom sicer trdim nekaj banalnega: da se danes dogaja nekaj neprecedenčnega in da je treba to misliti.

Kaj vam pri opisu tega, kar se dogaja, omogoča koncept »predstave nočne more«?

V zadnjih desetletjih imamo v teoriji opraviti s pravo poplavo predikatov, s katerimi opisujemo današnji svet. Ta inflacija opisov izdaja našo nemoč in nevednost – smo, denimo, res še v kapitalizmu ali je to že neofevdalizem? Mnogi avtorji razmišljajo o dezorientaciji, tudi zato nas preplavlja občutek, da smo ujeti v nekem slabem filmu. Vse skupaj doživljamo kot skrajno grozo in horor. Kot nočno moro. Ta nastopa kot predstava, scenarij, ki služi kot pojasnilo, komentar, a po mojem tudi kot zavajajoča razlaga. V bolj splošnem pomenu izraz nočna mora sicer uporabljamo za neko najhujšo situacijo, v kateri se nekdo znajde in iz katere ni izhoda. Gre za najhujšo grozo, ki se ponavlja. V psihoanalizi je nočna mora zvrst tesnobnih sanj, v katerih nas nekaj ali nekdo napade …

Jure Klobčar

Merite na sliko Nočna mora Henryja Fuselija?

Da, na Fuselijevi sliki iz leta 1781 inkubus, čepeč na ženskem telesu, pooseblja zlo, ki nas pride ponoči mučit ali še kaj hujšega. Od tod iluzija: če odstranimo to personificirano zlo ali ga kako drugače onemogočimo, bo spet vse lepo in prav. To pa ni edino, kar nam »spontano podtakne« nočna mora. Pri njej se čutimo povsem nemočne, smo skorajda dobesedno »posiljeni«. To gre skupaj z današnjo vseprisotno viktimizacijo, ko se vsi počutimo kot žrtve razmer, za katere hitro najdemo poosebljenega krivca. Tovrstna personalizacija zla se najde v vseh delih političnega spektra.

Tudi zaradi te personifikacije zla zasledujete v knjigi koncept »novega tipa gospodarja«. Kakšen je ta novi gospodar?

Ko pišem o novem gospodarju, merim predvsem na nove politične populistične voditelje. V zadnjem času se sicer zdi, da potrebujemo zgolj upravljavce, krizne menedžerje, koordinatorje, ne pa voditeljev ali politikov. Zlasti slednja sta sumljiva, saj nas »vodita«, zdi se, da nas vedno »vodita samo za nos«.

Na levici oziroma levi sredini je Janezu Drnovšku vendarle uspelo dobiti vzdevek Ljubljeni vodja.

Drnovšek je bil uspešen tudi zato, ker ni govoril veliko in ker ni bil nastopaški. Njegova zadržanost in molk pa sta bila dobro premišljena. S tem, ko molčiš, pustiš drugega, da pride na plano, da sam pove, kaj hoče, ter se tako hitro zaplete v lastna protislovja.

Pri novem tipu gospodarja ne gre za vrnitev k stari avtoriteti očeta monarha?

Gre za nov tip voditeljev, ki jih imenujem »utrgani gospodarji«. To ne pomeni enostavno, da so nori; so »odštekani«, drugačni, a odločni, nemalokrat delujejo, kot bi bili skregani z realnostjo. Pripravljeni so narediti vse, so »strgani z verige« – spomnimo na sporočilo motorne žage pri Musku in Mileju. Vsi ti voditelji imajo nekaj skupnih potez, čeprav so med njimi tudi pomembne razlike. Svoj imidž so skozi desetletja izgradili v prepoznavno blagovno znamko. Oni so uspešen brend, hkrati pa vzdržujejo videz obstrancev v razmerju do političnih elit in establišmenta.

Vsi so obsedeni z lastno osebnostjo in za doseganje svojih ciljev so pripravljeni uporabiti vsa sredstva. In tu se vidi njihova »utrganost«, ne le v obliki nekorektnosti in obscenosti, ki se ju nenehno poslužujejo, temveč tudi v njihovem odkrito izraženem hotenju postati velike zgodovinske osebnosti. So brutalneži, avtoritarci, čeprav se obenem predstavljajo kot del ljudstva. Obenem oni sami ne dvomijo, da so rojeni vodje, utelešajo moč in potenco. Kot takšni, kot »strongmen«, se izdajajo za varuhe nepravično odrinjenih ali zatiranih. In tu je catch. Ne glede na vso njihovo egocentričnost in »utrganost« ljudje v njih dejansko prepoznajo nekoga, ki se zavzema zanje. Šele to jih naredi za voditelje, navsezadnje gospodarja za gospodarja vedno naredijo drugi.

In tu se pojavlja veliko vprašanj, zlasti zato, ker ne gre za kak osamljen fenomen. Predvsem pa ne gre samo za tiste dele sveta, kjer bi imeli deficit demokracije. Kako je mogoče, da nekdo, kot je Trump, ki ga še pred nedavnim nihče ni jemal resno, danes vodi najmočnejšo državo na svetu? In to že drugi mandat? Dejansko imamo tovrstne voditelje danes na oblasti v vseh svetovnih velesilah od ZDA do Indije, Kitajske, Rusije in Turčije.

Kaj vse je omogočilo, da »utrgane gospodarje« jemljemo resno?

Dejstvo je, da nastop novega tipa gospodarja sovpada z radikalnimi spremembami. Iz povojnega sveta, zavezanega idealizmu in varovanju človekovih pravic, uveljavljanju pravic manjšin itn., smo prišli v svet, ki temelji na nasilju in brutalni moči. Da ne bo nesporazuma, takšen svet je korak za korakom nastajal že pred Trumpom. Trenutno stanje ustreza vsem glavnim svetovnim akterjem. Očitni simptomi tega so Gorski Karabah, Ukrajina in Gaza. Kitajska ima tu svojo prihodnjo računico glede Tajvana. Na mednarodni ravni se torej vračamo v čase nacionalizmov, ki so v preteklosti privedli do svetovne vojne. Hkrati se te dni s parado in srečanji držav na Kitajskem postavljajo temelji za vpeljavo nove hladne vojne.

Trumpa, ki se zdi najbolj »utrgan gospodar«, nimate za fašista. Zakaj?

Dejal sem že, da je treba poiskati nove koncepte. Težava je v tem, da se oznaka fašizem nanaša na zgodovinsko znane primere in da gre za vprašanje ustrezanja današnjih pojavov tedanjim. Poleg tega danes oznaka fašizem postaja vse ohlapnejša, vse bolj mobilizacijska in moralizacijska. Ko nekoga tako razglasimo za fašista, recimo ko Janša uporabi oznako levi fašizem, s tem računa na pogojni refleks, obsodbo in mobilizacijo. A tovrstno etiketiranje izključuje premislek, za kaj pri nekem pojavu sploh gre.

Jure Klobčar

Podobno je pri Trumpu. Marsikaj pri njem lahko spominja na fašizem, njegovo simpatiziranje z militarističnimi in neofašističnimi skupinami, denimo, ni nedolžno, a je spretno zavito v meglo. Poleg tega Trump nima na razpolago partije ali stranke, tudi ne organizacije, še paramilitarističnih rjavosrajčnikov, kot je bila Hitlerjeva SA, ne. Pa vendar se je zgodil 6. januar, poleg tega so tu sedaj napotevanja nacionalne garde v mesta, kot sta Washington in Chicago, čeprav župani teh in drugih mest temu izrecno nasprotujejo. Skratka, tu se nekaj kuha.

Berem te dni, da ima vse večje kognitivne težave pri ločevanju realnosti in fikcije, težko ostaja osredotočen …

Vse to bo Trump tudi v prihodnje zvedel na že videno – jaz senilen? Ja kaj pa je bilo z Bidnom? Tu smo na terenu razprav, ki jih zna Trump vedno izrabiti v svoj prid. Glavno, da se vse vrti okoli njega. Vsaka publiciteta je zanj dobra. In priznati je treba, da se že ves njegov drugi mandat gibljemo na terenu, ki ga določa on, češ: »Imam zdaj vašo pozornost? Me zdaj jemljete resno?« Poplava izvršnih ukazov, carin, tiskovk, mirovnih posredovanj pa je zgolj predstava za javnost, v ozadju in tajni ostajajo ukrepi, ki resnično posegajo v same demokratične temelje ZDA. O vsem tem obširno piše vaš ameriški dopisnik.

Sam bi tu izpostavil dve ključni vprašanji. Prvič, ne glede na to, da se Trump zavzema za »delavski razred«, je vprašanje, na to v svojih analizah opozarja Janis Varufakis, kdaj ga bo pustil »na cedilu«. Ne zato, ker bi ga hotel izdati ali prevarati, pač pa zato, ker strukturno ni možno sedeti na dveh stolih. Razen … Razen, ko je »volk sit in koza cela«. Natanko to je bil zgodovinski projekt fašizma, kako izbrati oboje, in delo in kapital, kar navsezadnje projekt MAGA tudi obljublja. A tu so potem še zasebni interesi Trumpa kot poslovneža.

Pred dnevi je revija The Atlantic objavila analizo, da bo po zaslugi predsedniškega položaja Trumpova družina obogatela za 3,4 milijarde dolarjev. Takšne izrabe predsedniškega položaja še nismo videli. Drugo vprašanje je, ali se bo Trump sprijaznil z demokratičnimi omejitvami ter v tretje ne bo več kandidiral. Prepričan sem, da je Trump sam v skušnjavi, kako naj po letu 2028 on in njegova družina ostaneta na oblasti. Malce preveč se namreč poigrava z izjavo »Remember, Trump is always right« (Zapomnite si, Trump ima vedno prav.), o čemer sem sam obširno pisal v nekem svojem tekstu.

Kakšne konsekvence ima to?

Nezmotljivost vodje pomeni, da ne obstaja nič nad njim. Ne ustava ne partija. Ne Sveta knjiga, ki ima v monoteističnih religijah zadnjo avtoriteto. On je eden in edini, ki odloča o vsem.

Papeža je lahko loviti na Svetem pismu.

Takoj ko imaš Tekst, imaš tudi boj za interpretacijo, uradno ideologijo, v imenu katere lahko voditelja spodbijaš ali podpiraš. Pri Trumpu vsega tega ni. On enkrat trdi eno, drugič drugo. Sam je seveda prepričan, da je ravno v tem njegova velika prednost, z vidika družbe ali države pa čakanje na odobritev ali požegnanje delovanja s strani najvišjega družbo vse skupaj paralizira. Tu imamo na glavo obrnjeno logiko Heglovega monarha – ta naj bi po Heglu na koncu racionalnega in preglednega postopka svojo voljo demonstriral zgolj s svojim podpisom, medtem ko je tu volja Enega tista, ki določa vse.

Med novimi gospodarji v knjigi samo na kratko omenjate Janeza Janšo. Mar predsednik najmočnejše opozicijske stranke ni dovolj samosvoja figura, da bi se mu bolj posvetili?

O njem je bilo napisano že veliko, tudi sam sem javno večkrat že povedal svoje. V knjigi sem se namenoma odločil slediti neki širši sliki, bralci lahko sami presodijo o vzporednicah in razlikah. Če se pošalim, to velja za dobronamerne bralce. Če kaj takega v takšnem kontekstu sploh obstaja. Novi gospodarji so namreč polarizatorji, vselej sprožajo polarizacijo in v njej naravnost cvetijo. To ima posledice tudi za njihove kritike, ki hitro obveljajo za pristranske. Češ ta je pa anti-Trump ali pa anti-Janša. In če skušaš biti izčrpen, hitro obveljaš za obsedenega. Poleg tega je težko biti zares izčrpen, saj si javni posegi sledijo včasih tudi iz ure v uro.

Jure Klobčar

Novi gospodarji namreč hočejo biti nenehno prisotni v javnosti. Poglejte srbskega predsednika Vučića, skoraj vsak dan ima najmanj en intervju na televiziji. Pri Trumpu vsi čakajo, kdaj bo kaj izjavil ali zapisal na kaki internetni platformi. Tudi Janšo nenehoma srbijo prsti. Dejansko je v tej želji po nenehni prisotnosti v javnosti, hotenju prodreti v vsako dnevno sobo, tudi nekaj globoko nasilnega. Že kar bolnega. A težava je v tem, da se od tega ne moreš kar ograditi, saj tovrstno delovanje vpliva na celotno družbo.

Govorite o družbenih medijih, ki so revolucionirali komunikacijsko situacijo?

Tudi prek njih v javni prostor prihaja govorica, ki tja ne spada. Priča smo razkrajanju javnosti, in za to vsi plačujemo ceno. Ljudje se velikokrat sprašujejo, zakaj je v družbi toliko nasilja, od kod neki se je vzelo. A vse se začne z besedami. V nekem pomenu so besede že dejanje, evangelist Janez pravi, da je »beseda meso postala«, Hegel pa izpostavlja, da je »beseda uboj stvari«, če Austinovih performativov, ko besedno dejanje ustvari neko situacijo (Recimo: »Razglašam vaju za moža in ženo.«), ne omenjamo.

Že beseda sama je nasilje in včasih je edini odgovor nanjo lahko direktno fizično nasilje – če znova navedem Hegla, ki nekje pravi, da je edini odgovor na žaljivko klofuta. Skratka, še kako je pomembno, kako in kaj govorimo v javnosti. Pa tudi to, kdo kaj izreče. Če najvišji politični predstavniki lahko javno izrečejo karkoli, če so pri tem še namenoma vulgarni in nesramni, je potem vsem »vse dovoljeno«.

Utrganih gospodarjev, pravite, danes nikjer ne zmanjka, povsod so. Ali tudi Robert Golob ne tako poredkoma deluje kot »strgan z verige«?

Danes je celoten politični prostor določen ne le s polarizacijo, pač pa tudi z načinom delovanja novih populizmov. Ti gradijo na jezi, besu, strahu in sovraštvu. V takšnih razmerah se celotno polje politike in družbe navzame te negativne energije, vsi smo jezni in besni na vse. V takšnih razmerah bi bil, recimo, umirjeni ali »molčeči« Drnovškov slog preprosto neučinkovit. Če bi bil sploh slišan. Mogoče Golob res kdaj izgubi živce, a pri tem ne gre za »strganost z verige«, o kateri sam govorim.

Tudi Golob bi bil rad človek dejanj, v politiko je vstopil kot odrešenik tik pred koncem prejšnje Janševe vlade.

Volitve 2022 je Golob dobil zato, ker so stvari v vseh ozirih tako skrajno prestopile normalo. Golob se je odzval klicu po normalizaciji, zato je naloga opozicije nenehno dokazovati nasprotno. In to uspešno počne. Hočete normalizacijo? Evo vam še več izrednega stanja. Dokler mi ne pridemo na oblast. Potem pa sledi – izredno stanje drugačnega reda.

Kaj k alternativi lahko prispeva filozofija? Bi pritrdili francoskemu filozofu Gillesu Deleuzu, da mora filozofija stopiti na glavni oder?

Deleuze zahteva, naj filozofija ustvarja nove koncepte, a sam to ustvarjanje veže na upor. Namenoma se s tem postavlja v vlogo marginalca in se ob tem premalo zaveda, da je sam upor preveč obeležen s tistim, proti čemur se upira. S to logiko samo-marginalizacije je treba v filozofiji prekiniti. Živimo namreč v časih, ko kritično mišljenje in filozofijo resnično potrebujemo, saj prihaja do redefinicije temeljnih pojmov.

Redefinira se pojem človečnosti. Se strinjate z odgovori, ki jih ponujajo privrženci transhumanizma?

Tu imamo po mojem opraviti s temeljno iluzijo progresizma, o kateri sem govoril že prej.

Pripadniki lakanovske filozofske šole ga ne sprejemate?

V imenu drugih težko govorim, a po mojem gre za fantazmo. Prepričan pa sem, da ima psihoanaliza še marsikaj povedati o tovrstnih iluzijah, navsezadnje sama izhaja iz človeka kot bitja, ki po definiciji blokira samo sebe.

Izhajate torej iz pojmovanja človeka kot bitja želje?

Za Lacana je človek bitje želje in užitka, vse to pa je zakomplicirano s tem, ker je človek bitje govorice. Govorica je namreč za Lacana nekaj, česar po definiciji ne obvladamo, je neki tujek, parazit, ki se človeka polasti in sprevrača njegove intence. Človek govori, govorica obrne. Tudi zato je Lacan cilje analize vedno definiral minimalistično, zadržano in previdno.

Jure Klobčar

Knjigo ste nekako morali skleniti v sozvočju s posvetilom – z upanjem. Iz »nočne more« kličete k pravemu prebujenju. Kako si predstavljate »projekt politike za vse«?

Prebujenje, o katerem je tako veliko govora, je ideološki koncept. Zdi se, da iz nočne more najlažje pridemo tako, da se prebudimo. Napaka! Na področju politike in ideologije takšno prebujenje pomeni, naj še naprej lepo sanjamo sanje o svoji lastni nacionalni veličini. Zato sam govorim o pravem in o lažnem prebujenju, pravo prebujenje je povezano s tistim, kar Lacan imenuje realno in na kar namiguje Fuselijeva slika.

S »politiko za vse« éo ípso nagovarjate tudi »navadnega« vernika. Katoličan Gorazd Kocijančič je že pred leti kritično pisal o slovenskem ateističnem lacanovstvu. Pravkar je izšla njegova druga dopolnjena izdaja knjige Posredovanja (Uvod v krščansko filozofijo).

Te izdaje ne poznam, je pa res, da je Žižek nedavno izdal delo Krščanski ateizem. Zadeve so tu zanimive, a zapletene – Lacan sam se je dobro zavedal, da se nikakor ne zadošča enostavno razglasiti za ateista. Ne le, da je že s samo govorico povezana instanca Boga. Lacan je uporabil besedno igro Dieu (Bog) in govor oziroma rekanje (dieure). Čim govorimo, je Bog na neki način tu, bi lahko rekli. V nekem predavanju Lacan celo reče, da v predavalnici ni nikogar, ki ne bi spontano verjel v instanco Boga. Bog je zanj namreč nezaveden.

Alternativa je, ste prepričani. Na politični ravni naj bi jo zastopala Levica. Se ji je odrekla?

Glavni problem, ne Levice kot stranke, temveč najprej levice kot globalnega političnega projekta, je, da ne obstaja več, potem ko je več kot stoletje delovalo organizirano internacionalno levo delavsko gibanje. Danes se na mednarodni ravni gradi skrajna desnica, kar je paradoksalno, saj te stranke gradijo na nacionalizmih, ti pa se definirajo v odnosu drug do drugega, kar je doslej vedno pripeljalo do vojne.

Ko govoriva o Levici z veliko začetnico, kot stranki, se je treba zavedati dejstva, da se je v zadnjih desetletjih celoten politični spekter močno premaknil v desno. Naša Levica je tako bližje socialdemokraciji, kakršno smo poznali v Evropi sedemdesetih let in kakršna nam je bila v navdih pri našem osamosvajanju ter vključevanju v evropske integracije. Ocenjujem, da bi brez Levice v vladi slednja ne sprejela veliko dobrih ukrepov, čeprav opozicija nenehno trdi, kako je vse napačno, narobe, škodljivo in obrnjeno na glavo, češ zdrave pameti nam manjka.

Jure Klobčar

Gradnja javnih stanovanj, višja minimalna plača, spremembe pokojninskega sistema ... mar vsi ti socialdemokratski ukrepi ne prispevajo le h krepitvi kapitalističnega sistema?

Čakati, da se bo sistem sam sesul ali zašel v nerešljiva protislovja, je iluzorično. Če se popolnoma umakneš iz sistema, si s tem sistemu samo pomagal. Vse doseženo v politiki je rezultat takšnih ali drugačnih bojev.

Je stanje na levici res takšno, da potrebujemo levičarskega Trumpa, kot je spomladi v pogovoru za BBC izzival Slavoj Žižek? Nekoga, ki deluje odločno in hitro kot Roosevelt.

Žižek po mojem s tem meri na to, da levice ni bi smelo biti strah voditeljev, tudi če so bolj odločni in celo radikalni. Dobesedno vzeto je seveda »levičarski Trump« duhoviti nesmisel, saj je Trump skregan z levim političnim projektom.

Zapisali ste, da bo sistem treba radikalno spremeniti »s skupnimi močmi«. Dogaja se nasprotno, nadaljuje se fragmentacija levih sil. Nekdanji poslanec Levice Miha Kordiš bo v kratkem ustanovil svojo stranko.

S poslancem Kordišem se v preteklosti dostikrat nisem strinjal, recimo, ko je po vstopu Levice v vlado žugal posameznim kapitalistom, češ boste videli, glave bodo padale. To se mi zdi prepoceni populizem. A prepričan sem, da ustanavljanje takšnih strank, kot so Mi, socialisti!, politični prostor samo bogati. Z vidika levice v tem ne vidim drobljenja sil, saj je vnos drugačnega besednjaka in delovanja v naš politični prostor lahko samo nekaj dobrodošlega. Na večno vprašanje, kdo je pravi nosilec Ideje, kdo nosi pravi prstan, je odgovor podal že Lessing v svoji dramski pesnitvi Modri Natan: o tem odločajo zgolj dejanja in delovanje.

Svet Levice se je pred dnevi odločil za spremembe statuta, s katerimi uvajajo sokoordinatorstvo stranke. Najbrž se spomnite, kako se je Luki Mescu Žižek posmehoval, ker je samo nekakšen koordinator. Zdaj bodo dobili kar dva.

Na misel mi ob tem pridejo številni klišejski vici o policajih. Češ zakaj sta vedno dva? Ker zna eden brati, drugi pa pisati. Seveda se lahko temu samo posmehujemo, a dejstvo je, da je danes levica na splošno vse preveč sumničava do vsakršne figure voditelja. Do vsakogar, ki bi zaštrlel ven iz horizontale. Ob tem se spregleda, da vsako politično delo zahteva organizacijo. Če bosta sedaj za to skrbela dva, toliko bolje. Prepričan sem, da zna vsaj eden od njiju brati in da zna vsaj eden od njiju tudi pisati.

Navdihnila vas je ikonična podoba nočne more na sliki Nočna mora Henryja Fuselija iz leta 1781. Kakšen kritičen potencial pripisujete umetnosti?

Umetnost je ena od oblik mišljenja, ki zna in zmore tisto, česar ne znata in zmoreta znanost ali filozofija. Umetnost neposredno apelira na naše čute, zmore ponazoriti misel in protislovje tako, da se k temu vračamo še stoletja kasneje. Fuseliju je pri njegovi sliki uspelo ponazoriti samo navzočnost in prezenco groze nočne more. Ob gledanju slike dobesedno občutimo nekakšno nelagodje, môrast občutek, kot da bi nam naravnost v naročje priletelo nekaj gnusnega, nekaj, s čimer ne vemo kaj početi.

Natanko to nam ponuja umetnost, ki nam umetnino včasih dobesedno vrže v naročje – češ tule jo imate. Zato umetnost dostikrat nastopa v obliki šoka. Dobesedno nas prisili, da začnemo misliti ne le, za kaj v sami umetnini sploh gre, temveč tudi, kaj in zakaj nekaj ob ali v umetniškem dejanju občutimo in mislimo. Umetnost je sprožilec misli, včasih nam kako misel, idejo ali iluzijo, ki nam je še preveč blizu, tudi enostavno potuji, pokaže v drugačni luči.