Stari znanec zatožnih klopi je namreč celjski sodni proces – mimogrede, začel se je šele po enajstih letih, kar je samo po sebi škandalozno in dokazuje, da se v Sloveniji celo politikom sistemsko krši pravica do hitrega sojenja (!) – označil za političnega, množici podpornikov pred sodiščem pa povedal, da se je začel »upor proti krivosodju«.

Težke besede iz ust politika, ki je bil že dvakrat v zaporu. Prvič dejansko v vlogi političnega zaporn-ka v bivšem režimu, kjer vsaj glede montiranega procesa na Roški (JBTZ) dvomov ni bilo, kajti šlo je za nasilje policijske države nad državljani. Drugič se je Janša za zapahi znašel pred desetimi let zaradi obsodbe v zadevi Patria (ki jo je ustavno sodišče kasneje sicer razveljavilo). Tudi takrat se je avtomatično razglasil za političnega zapornika, čeprav je bil zgolj politik v zaporu. Politik v zaporu pa ni nujno tudi politični zapornik, mar ne?

Ob Janševi najnovejši bitki, ki jo je poimenoval »upor proti krivosodju«, se človek vpraša, zakaj imamo občutek, da smo ponovno pred tipično slovensko politično mitologijo manihejskega duali-zma, boja Dobrega proti Zlu. Krivosodje proti Janši. Krivosodje je enako udbomafija, ta pa želi Janeza z Roške spet spraviti za zapahe. V tretje gre rado? Po JBTZ in Patrii še Trenta? Politik, ki je na čelu SDS že skoraj 32 let, bo v primeru obsodbe na zaporno kazen, ker je predobro preprodal zemljišče v Zgornjem Posočju, vsaj v očeh svoje vojske privržencev ponovno žrtev sistema, torej mučenik. To je postala tudi njegova (politična) mantra: žrtev sistema.

Pred celjskim sodiščem je večni šef SDS na tehtnico postavil ves svoj politični kapital. Če mu na volitvah na uspe, bo upor proti krivosodju dejansko njegova poslednja bitka.

Ko je leta 2014 zaradi obsodbe v zadevi Patria pristal na Dobu, so poznavalci izvrševanja kazenskih sankcij zmajevali z glavo, kajti prvak opozicije bi se, če bi želel, lahko brez večjih težav izognil pre-stajanju zaporne kazni že zaradi družinskih razmer (dva majhna otroka). V resnici pa se je zdelo, kot da si enostavno želi, da ga zaprejo, in to tik pred parlamentarnimi volitvami. Ker je SDS julija 2014 močno izgubila proti Miru Cerarju in njegovi SMC, je Janša za poraz elegantno okrivil krivosodje, ki ga je, kot je trdil, zaprlo zato, da bi mu preprečilo aktivnosti v predvolilni kampanji, zaradi česar naj bi SDS na volitvah dosegla slabši rezultat.

Čemu takšna potreba po samokaznovanju, zaradi česar se pogosto zdi, da Janez Janša najbolj uživa v vlogi nacionalnega mučenika? Kot da bi bil njegov zaščitni znak večna krivica, ki naj bi se mu venomer dogajala. Toda na volitvah se da zmagati tudi z manj demagogije in negativizma, z več optimizma, s pozitivno kampanjo in vzbujanjem občutka stabilnosti, varnosti. Če kdo, potem je ravno Janša to dokazal leta 2004, ko je SDS prepričljivo zmagala na volitvah in sestavila precej pisano koalicijsko vlado, v kateri je bil tudi Desus, torej stranka, ki načeloma sodi na levico. Ko je na oblasti levica, praviloma vlada sama, Drnovšek je bil pač izjema.

Janša je kompleksen lik. Kljub nespornim kvalitetam, analitičnim sposobnostim in voditeljskim vrli-nam, kar pride do izraza zlasti v kriznih, izrednih razmerah, v normalnih pa vse to pri njem odpove. Ko se je Marjan Šarec spomladi 2020 pred izbruhom epidemije kovida ustrašil odgovornosti, ki so ga čakale, in odstopil, se je zdelo logično, da ga zamenja človek, ki ima izredne razmere v mezincu. Ljudem je odleglo, Janša je imel sloves kriznega menedžerja v politiki, pa čeprav je potem ves kapital zapravil že v nekaj mesecih z žaljivim odnosom do ljudi. Imel je izjemno priložnost, a je ni zmogel izkoristiti.

Prav ta sposobnost obvladovati krizo na eni ter nezmožnost normalnega delovanja v »mirnih časih« je Janševo prekletstvo. Resda je zadnje volitve prav tako izgubil, vendar bi se lahko tolažil, da so jih bolj kot ne vsi evropski premierji, ki so bili na oblasti v času pandemije kovida. Evropejci so tako odvisni od svoje svobode, da je nepredstavljivo, da bi jim kdo omejeval gibanje in jih pod grožnjo kazni prisilil, da nosijo zaščitne maske ali da ostanejo v svojih stanovanjih. Nismo Putinovi Rusi, vseeno pa so bile reakcije Slovencev, posebej v Ljubljani, močno pretirane in tudi politično zmanipulirane s strani takratne leve opozicije. Vendar sta bila za upor proti vladi v dobršni meri kriva Janša in njegova vlada sama, ker sta proti sebi obrnila tako rekoč vse ključne medije.

Mediji in krivosodje so poleg globoke države (udbomafija) rdeča nit Janševega svetobolja. Večna krivica, večni boj proti rdeči temi. Pred celjskim sodiščem je prejšnji teden napovedal, da se začen-ja upor proti sistemu, ki politike pošilja v zapor, a jim ne daje možnosti, da so politični zaporniki. Janševi podporniki, vsi ti ponižani in razžaljeni nesrečniki, ki so vihteli slovenske zastave in kričali o udbomafiji, bodo svojemu mučeniku sledili brez pomislekov. Ta del se zdi še posebno tragičen, saj so to že na prvi pogled ljudje, ki nimajo veliko. Imajo pa veliko srce, ki je ujeto v mitologijo Janševe svetovne krivice. Ta je posledica neprijetne resnice, da Janez Janša že 35 let živi v izrednih razme-rah, v katerih je že pozabil, da je tudi neko drugo, normalno življenje.

Kakšen načrt ima Janša z uporom proti krivosodju, verjetno še sam ne ve. Morda računa, da bo v vlogi žrtve na svojo stran dobil simpatije dovolj volivcev, da bi mu to omogočilo volilno zmago. Podobno bi lahko rekli za njegovo dražbo, s katero zbira denar za plačilo sodnih stroškov. Toda vprašanje je, ali vsi volivci to dojemajo tako kot on. Pred celjskim sodiščem je večni šef SDS na tehtnico postavil ves svoj politični kapital. Če mu na volitvah na uspe, bo upor proti krivosodju dejansko njegova poslednja bitka.

Damijana Žišt