Zakaj si je Janez Janša premislil in pristal na televizijska soočenja. 

Kateri komunikacijski kanali bodo imeli največji vpliv na volitve – tradicionalni ali družbeni mediji.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

V čem so letošnje volitve podobne tistim iz 2011.

Zakaj SDS, ki se predstavlja kot mladim privlačna stranka, nima izstopajočih mladih kandidatov.

Katero vprašanje je v zadrego spravilo Logarja in nasmejalo Janšo.

Kako se Zoran Stevanović obnesel v soočenju z izkušenejšimi politiki.

Kaj je cilj Anžeta Logarja in katera omrežja stojijo za njim.

Kako si je lahko Logar kot šef nove stranke privoščil tako razkošno volilno kampanjo.

Zakaj se šef KPK Robert Šumi pojavlja na strankarskih dogodkih.

Koliko glasov na levici utegne iti v nič zaradi razdrobljenega volilnega telesa.

V nadaljevanju transkript podkasta za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Mislim, da se je Janša na včerajšnjem soočenju precej izogibal neposredni konfrontaciji z Robertom Golobom.

Dobrodošli v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Predvolilna kampanja se je tudi uradno začela. Za nami so tri soočenja na slovenskih televizijah, danes pa bova kampanjo komentirala. Silvester Šurla, ogovorni urednik Reporterja in Primož Cirman iz portala Necenzurirano. Primož, koliko dni je še do volitev?

Mislim, da 25, imate pa na naši spletni strani odštevalnik…

Ja, torej slabe štiri tedne. Za nami so že tri televizijska soočenja, sicer televizije nimajo več takšnega vpliva, kot so imele deset ali petnajst let nazaj, pa vendarle, televizijska soočenja so nekakšen spektakel. Otvoritev je bila na nacionalni televiziji prejšnji četrtek, ni bilo Janeza Janše, ni bilo Jerneja Vrtovca, torej obeh predsednikov opozicijskih strank. Včeraj pa smo bili priča soočenju na POP TV, prišlo je do očitno do zamenjave strategije, Janez Janša in Jernej Vrtovec sta se prikazala na komercialni televiziji.

Ja, mislim, da je bil to nek strateški premislek, potem ko je verjetno Janez Janša ugotovil, da mu kronično nepojavljanje na televiziji morda v nekem oziru že škodi. Sploh pa mislim, da so televizije še vedno, sploh pri nas, neko finale tega dogajanja v kampanji. Bomo pa letos v bistvu res videli, delamo eksperiment, torej imamo nekatere kandidate in stranke, ki imajo neverjeten doseg na socialnih omrežjih in videli bomo, kako se bo to potem pretvorilo v volilni rezultat. Skratka, tu smo na nekem neznanem terenu in šele po volitvah bomo dejansko videli, kateri kanali so najbolj vplivali na rezultat.

Slovenska družba je polarizirana, imamo na eni strani pripadnike desnice, na drugi strani levice, pa vendarle televizijska soočenja na koncu odločajo okoli 15 odstotkov neopredeljenih.

Da, mislim, da si pravilno ugotovil, precej pozicij je že zabetoniranih. Mislim, da pač kdor je zdaj odločen voliti SDS, si mislim, da ne bo premislil. Enako velja recimo tudi za pretežni del Gibanja Svoboda. Imamo pa tukaj zdaj nek bazen teh volivcev, deset do petnajst odstotkov, ki so v anketah neopredeljeni, oziroma v anketah nočejo povedati, koga bodo volili. To mislim, da je nekaj pretendentov na te glasove. Predvsem tukaj so glasovi, ki so leta 2022 obkrožili Roberta Goloba oziroma Gibanje Svoboda in zdaj v pomembni meri bo izid volitev in sestava koalicije odločala o tem, koliko tega volilnega telesa bo recimo Golob uspel v naslednjem mesecu pritegniti nazaj.

Televizijska soočenja so v bistvu nekakšen spektakel. Zanimivo, če greva nazaj na Janeza Janšo, on je, ko je odklonil prvo soočenje na nacionalni televiziji, domnevno zaradi cenzure Tarče, a ne, in je ponujal nekakšno svoje soočenje na nevtralnem terenu, na Gospodarskem razstavišču, v Cankarjevem domu ali pa v Mariboru, vrgel je rokavico tudi tebi, Primožu Cirmanu, ki naj bi vodil eno od soočenj.

Ja, videl sem to brezplačno reklamo, no, sicer pa mislim, da je potem kartica, ki so jo z željami, ki so jo s POP TV poslali na Trstenjakovo, to odločitev nekako spremenila in zdaj se je naenkrat pač Janez Janša pojavil na POP TV-ju.

In v bistvu je zavrnil soočenja ena na ena. Portal N1 je imel tudi soočenje, na katerem se je pojavil samo Robert Golob, vendarle do teh štirih tednih je napovedanih še nekaj soočenj, tudi ena na ena. Verjetno bo Janez Janša, glede na to, da je spremenil to svojo strategijo, se bo soočil ena na ena z Robertom Golobom.

Mislim, da se bo pač, glede na to, da pač Slovenija je še vedno glede tega manj tehnološko razvita kot nekatere druge zahodne demokracije, prej ali slej nima izbire. Se pravi, moral bo nekako priti, vendar po moje on dejansko ocenjuje, da v nekakih soočenjih ena na ena on pridobiti zdaj nečesa velikega ne more.

Dejstvo pa je, da to, recimo, da je zavrnil soočenje ena na ena in še nekatera druga soočenja, kaže na to, da v bistvu ponavlja taktiko iz trumpističnega učbenika v ZDA, kjer se je Donald Trump tudi praktično izognil skoraj vsem soočenjem, ki jih je imel, do neke točke, ko je potem ugotovil, da mu dejansko pojavljanje skupaj z Bidnom nekako koristi. Mislim, da je ta ocena pri Janezu Janši drugačna in mislim, da je njemu vendarle bolj ustreza, če je v studiu osem kandidatov, kot pa nekako, da sta ena na ena. In mislim pa, da bo s tem odlašal do zadnjega. Skratka, on dejansko kampanjo pelje med svojimi ljudmi, na svojem terenu, v kontroliranih okoljih in mogoče je pa ravno to, da se v bistvu so ga slovenski, da se toliko ni pojavljal v slovenskih medijih, da se je toliko pojavljal v svojih okoljih, mogoče to dejansko kaže, da oziroma posledica tega pa je, da če deset ali več let nastopaš pretežno samo v takih okoljih, potem zelo težko najdeš v narekovajih kondicijo za odgovarjanje na vprašanja, ki so neprijetna. Se pravi, ti nastopaš ves čas v okoljih, ki ti zastavljajo vprašanja, ki jih za katere ti veš, da so za tebe v redu, prijetna, ki jih lahko morda celo sam napišeš in tu pa so okolja, kjer temu ni tako. In v ta segment daje prednost Golobu, ki pač precej več nastopa v oziroma skoraj izključno nastopa v teh, recimo, nekontroliranih okoljih.

Ampak zanimivo, da je Janša bojkot soočenj že prakticiral na volitvah v preteklosti, denimo leta 2011, takrat, ko se je bila bitka z Jankovićem in Virantom. Spomnim se, da namesto, da bi šel na soočenje, mislim, na POP TV ali nacionalko, je takrat šel na soočenje na Info TV k Vladimirju Voduškemu. In sta se soočila Borut Pahor, tedanji premier v odhajanju, in Janez Janša. Vendar le takrat ta poteza Janši se ni obrestovala, ker v volilnem finišu je potem Pozitivna Slovenija premagala SDS.

Drži, in mislim, da so te volitve na nek način podobne tistim iz 2011, da se bodo tudi tukaj v res v zadnjem tednu odločali. Zdaj imamo to neko skupino volivcev, ki tuhta, premleva, vzela si bo čas in mislim, da do zadnjega odločala, ali bo vendarle, ali je vendarle pripravljena oditi na volitve, zato tudi zato, da bodisi prepreči zmago Janeza Janši, bodisi ali vendarle da neko zaupanje komu drugemu. In ti ljudje bodo dejansko na koncu odločili razplet volitev.

Vse stranke so oddale svoje kandidatne liste, imele so tudi volilne konvencije, tako Gibanja Svoboda kot Združena NSi, SLS, Fokus. Na koncu je kandidatno listo v soboto predstavila še stranka Prerod Vladimirja Prebiliča. V soboto zvečer pa je v odiseji Iva Boscarola imela največji velik spektakel z velikim napisom “Vstani Slovenija”, torej 22. marca na pomladni dan, Janševa SDS. Tja so pripeljali tudi pevko Eldo Viler, ki je ravno teden dni nazaj odlikovala predsednica države Nataša Pirc Musar. Elda Viler je imela tudi poslovilni koncert že pred tem v Cankarjevem domu. Tukaj je bil pa nekakšen dodatek na tej Janševi konvenciji.

Zanimivo, jaz sem to nekaj časa spremljal, da med vsemi temi kandidati na Janševi listi ni kakšnih zvenečih imen, neke influencerke so samo na tej listi iz mlade generacije, ampak še te so dali v neke okraje, ki niso izvoljivi.

Kar mene je presenetilo, je v bistvu ta paradoks. Na eni strani skuša SDS ves čas dajati videz stranke, ki se osvežuje, ki je krepko pomlajena. Vidimo v teh njenih videih, na družbenih omrežjih nastopajo praktično samo skorajda izključno mladi ljudje iz socialdemokratske mladine. Vidimo, gledamo te novice, ki jih pač prikazujejo, češ, včlanjujejo se množice in množice novih članov, s kombiji jih vozimo, praktično zmanjkalo je pristopnih izjav. Na drugi strani vidimo pa to postavo, ki jo je, ki smo jo videli v soboto, pa vidimo dejansko, da gre za nek all stars SDS-a v zadnjih, recimo temu, petnajstih letih.

Repriza tretje Janševe vlade. Tam so bili za Janezom Janšo: Aleš Hojs, Vasko Simoniti in Zdravko Počivalšek, ki kandidira na Jesenicah.

Tako je, on je v bistvu tukaj povedal, to je moje trdo jedro, on verjame, mi smo dobro opravljali delo v obdobju 2020–2022 in to smo pripravljeni ponoviti. V bistvu vidimo tudi, recimo, dejansko od novih imen v stranki, če rečemo tako, novo je dejansko pomembnejše le ime Zdravka Počivalška, ki pa je dejansko že dve, tri leta del SDS-a in tudi prej je bil koalicijski partner SDS-a. To je bil se pravi nek koalicijski partner, ki ga je Janez Janša ugasnil in zdaj de facto pripojil. Mislim pa, da s tem, ko je kandidiral na Jesenicah, nekih možnosti za izvolitev nima, bo pa verjetno v vladi, ki bi jo sestavljal Janša Počivalšek, spet gospodarski minister.

A te je včeraj na soočenju POP TV-ja kaj presenetilo pri Janezu Janši, še posebej takrat, ko ste ga spraševali o morebitnih koalicijah in pod katerimi pogoji bi on sestavil novo vlado?

Presenetilo me je več stvari. Prva stvar je, da je on vendarle, se mi zdi, prvič na tako odprti sceni dejal, da on je pripravljen tudi počakati. Se pravi, on ne bo sestavil vlade, če ne bo imel prepričljive večine za spremembe. To so stvari, ki jih on običajno ni govoril na soočenjih, na tako velikem odru. On je to vedno govoril bodisi na strankarskih konvencijah bodisi v medijih, ki jih obvladuje, nikoli pa na recimo nevtralnem terenu. Tako da tu mislim, da si on že nekako dela tudi alibi v primeru, če te volitve slučajno izgubi oziroma zmaga, tako da ne sestavi vlade. Mislim, da si dela alibi pred mogočimi nekimi procesi, ki bi se lahko v tem primeru zgodili na desnici, češ, bomo počakali. Tako kot smo počakali leta 2018, potem smo čakali do 2020 in odstopa Marjana Šarca, tako bomo čakali zdaj.

Zdaj je rekel, da bodo počakali še kakšno leto. Torej računa v tem primeru na predčasne volitve.

In verjetno, ali pa verjetno razpad koalicije in potem neko sestavo po vzoru 2020, se pravi nekega pribežnika zdaj od sredinskega pola. Druga stvar, ki jo je recimo povedal, je to, da je očitno napovedal opustitev ideje o uradu za deportacije, ki jo je v eter lansiral tri tedne nazaj Žan Mahnič. Seveda je ta ideja takoj dobila negativni prizvok, ker dejansko gre pri tem uradu, gre za nek urad za lovljenje ljudi po državi in izgon v zelo nehumanitarnih okoliščinah in očitno je to idejo zdaj nekako po naknadnem spraševanju opustil.

Zanimiva je bila pa še ena zadeva, spraševali so ga glede Donalda Trumpa. Janez Janša se je zelo kot mačka okrog velike kaše gibal na tem zelo spolzkem terenu in se ni hotel opredeliti. Kar je seveda logično, ker vemo, da SDS je del, je stranka, ki jo ta “trumpistična” koalicija, ki tukaj po Evropi skuša, napada stranke Ljubljane demokracije, seveda ima tudi aparat, ki je pravzaprav kopija teh aparatov in verjetno tudi ljudi, ki prihajajo iz teh aparatov, tega z gotovostjo ne vemo, vendar vemo iz teh Epsteinovih fajlov, da so ljudje iz Trumpove bližine že od leta 2016 hodili po Evropi in sejali ta semena po različnih državah, ki bi oslabila EU. In tukaj seveda Janša je na podobno neugodni situaciji, kot je bil leta 2022, ko je bil napad na Ukrajino, kjer seveda on stopil v obrano Ukrajini, hkrati pa je s tem porušil precej odnosov, ki jih je imel z Viktorjem Orbanom, ki je najboljši prijatelj Vladimira Putina v EU-ju.

Ker na tej poziciji podpore Ukrajine je Janša še zmeraj, a ne, in je tudi zaradi tega, kot si rekel, tukaj izpostavil Viktorja Orbana, ne samo glede Trumpa, tudi z Viktorjem Orbanom v neskladju.

Ampak saj to so ti paradoksi, ki jih imajo v bistvu desne politike po po Evropi in svetu, kjer je zelo težko, veste, neki nacionalizmi in populizmi so med sabo zelo konsistentni, zato ker seveda težko je zdaj, madžarski nacionalni interes ni enak slovenskemu nacionalnemu interesu in nek populist mora v tej, nek politik, se pravi, ki je prijatelj Orbana, iz sosednje države, se mora zavedati, da ta Orban riše z merilovi velike Madžarske. Na katerem je tudi slovensko področje. Na katerem je tudi Prekmurje, lahko to relativizira, govori, da to ni pomembno, ampak pač ljudje to vidijo in seveda na to je tudi včeraj v enem od dveh direktnih spopadov, ki sta jih imela, opozoril tudi Robert Golob. Ampak še to bi rekel, da v bistvu sta se, mislim, da se je Janša na včerajšnjem soočenju precej izogibal neposredni konfrontaciji z Robertom Golobom.

Ampak jaz sem gledal to soočenje včeraj in pa na nacionalni televiziji, tistega vmes na Planet TV nisem gledal, pravijo, kakor vidim po družbenih omrežjih, da je bilo bolj šank debati, ampak to po zaslugi ljudi, ki so jih nagnetli tam v tisti studio, in voditeljev in pa same urednice tega soočenja. Ampak vendarle, kar se Goloba tiče, je bil Golob včeraj v neprimerno bistveno boljši formi kot na prvem soočenju na nacionalni televiziji.

Bi rekel ja, no, mislim, da je nekako bil ta celostna podoba, ki jo je dajal, nekoliko bolj optimistična. Zdaj, kritike so bile, da je bil na nacionalni televiziji nekoliko bolj namrgoden, čeprav je imel neke vsebinske poante, s katerimi je on tudi diktiral tek soočenja. Tukaj mislim, da je glavna, bom rekel, dodana vrednost včerajšnjega soočenja ta, da smo videli, da se bo pač še enkrat Janez Janša nekako skušal izogibati neposrednim konfrontacijam. Včeraj sta imela dve, torej prva glede zunanje politike, kjer Janša skuša seveda prodati svoje obdobje v politiki kot češ in mednarodne povezave, češ, sem bolj izkušen v tej sferi, vendar ga je tukaj pač Robert Golob s tem Viktorjem Orbanom v bistvu relativno na pameten način, v narekovajih, poklopil. Vendar pa drug konflikt pa je nastal pri čiščenju kadrov, kjer ga je potem Janez Janša pozval, naj seveda pove, katere kadre je potem on sam počistil.

In Golob na to vprašanje mu ni odgovoril.

Meni bi recimo prva na pamet padla zamenjava takratnega direktorja statističnega urada, ki je res moral čez noč oditi v zelo nenavadnih količinah na željo nekih svetovalcev covid skupine, ker naj mu ne bi dali nekih podatkov ali tako dalje. Skratka, tisto je bilo res zelo čudno. Takih menjav je bilo dosti, recimo, tudi takrat, mislim, recimo, vodenje slabe banke je prevzel njegov odvetnik, Franci Matoz in tako dalje. Ti bi gotovo znal našteti deset pa še več, a ne?

Ja, ne.

Ampak zanimivo, na tem soočenju usklajenosti predstavnikov vladne koalicije tukaj ni prišlo do kakšnih konfliktov, v bistvu sta se dopolnjevala Luka Mesec, ki je bil veliko oporo Robertu Golobu, na eni strani, na drugi strani pa s svojimi populističnimi ljudskimi vložki predsednik SD-ja Matjaž Han.

Ja, v bistvu vidimo prvič, da nekako levosredinska politika se ne na viden način kolje med sabo. Zanimiv je tudi obrat, ki ga recimo smo videli pri Prebiliču. Prebilič je zdaj postaja manj predavateljski, ima krajše, odločnejše stavke in opaziti je tudi, da je začel Anžetu Logarju jemati del platforme. Anže Logar je govoril ves čas o neki korupciji, bila je tudi na plakatih. Včeraj se je postavil v precejšnjo defenzivo, sploh po vprašanju o tem, zakaj je podpisal izjavo o tem, da bo vrnil mandat, če potem tega mandata SDS-u ni vrnil. In videli smo zelo odkrit nasmeh Janeza Janše pri tem vprašanju.

Kaj se je zgodilo Anžetu Logarju?

To, kar sva prej govorila. Mislim, da je on zdaj prvič na teh soočenjih dobil dejansko neko neprijetno vprašanje. Anžeta Logarja so televizijski mediji močno ujčkali v zadnjem letu in pol. Vidimo, osemkrat je bil gost na Tarči, vedno nastopa kot nek analitik, kot zunanji opazovalec dogajanja, ki pove jasno neke svoje sodbe. Nikoli ga nihče ne vpraša po nekih njegovih stvareh, njegovih odgovornosti in tu je bil prvič vprašan po nekem aktu, po njegovem podpisu in on je to dejanje nekako skušal zrelatizirati. Če se po spominu prav spomnim, on je rekel, da pač to sem moral podpisati, če sem hotel postati poslanec. Skratka, on se je zavedal, da je to, kar dela, je narobe in je vseeno podpisal, potem pa je to svojo zavezo prekršil. Pustimo, ali je zdaj to ustavno ali ne.

Saj Janša je rekel, da je to z etičnega vidika sporno.

Ja, no, tako je, ampak tu je potem ta njegova platforma o integriteti in in in na kateri je on veliko gradil, soočenja so se sesula in potem je ta platforma o tej korupciji začel pograbiti Prebilič. Logar bi se naredil še eno napako, recimo včeraj. Nekako, ko vstopiš v soočenje, moraš pač povedati nekako jasno, nekako iz štartnega bloka iti odločno. Recimo, on je v prvi repliki, kot se spomnim, dejal, da pač, če je lahko Dušan Mramor v Cerarjevi vladi brzdal javni dolg, zakaj ga vi ne morete. Ne, to je bila vlada, v kateri je bil Logar v opoziciji. Ne, skratka, on je zdaj v prvi svoji repliki hvalil neko vlado, ki je bila na položaju deset ali več let nazaj. Kdo od volivcev se to spomni? In mislim, da je bilo to popolnoma nespretno. No, ampak še enkrat, to je zato, ker je prvič imel Logar dejansko enake pogoje kot vsi ostali.

Ampak na Logarja se bova še kasneje v debati vrnila.

Vprašal bi pa te, kaj je včeraj na tem soočenju POP TV-ja delal Zoran Stevanović, predsednik Resnice?

Ja, Zorana Stevanovića smo v bistvu v politični komunikaciji zdaj zadnji dve leti gledali, zadnji dve, tri, še več let, gledali skozi videe, ki jih je snemal sam, z nekimi izjavami, kratkimi klipi in seveda tam si ti  gospodar lastnega videa, ki ga posnameš, veš, o čem boš govoril, nihče ti ne skače v besedo, tu pa vendarle je okolje, kjer je osem politikov, od tega sedem precej bolj izkušenih od tebe in seveda v neki debati je težko priti do izraza. To je popolnoma druga obrt in mislim, da se je to včeraj videlo.

Jaz sem poslal včeraj fotografa, to soočenje naredil, je več kot 200 fotografij, pregledal sem jih ponoči. Na nobeni fotografiji nisem videl stiska rok med Janezom Janšo in Anžetom Logarjem. Videl sem to neposredni kontakt z Robertom Golobom. Se drug drugega izogibata? Kakšna igra je to? Bosta na koncu, pravijo nekateri, bosta dobila Oskarja ali Borštnikov prstan?

Poglejmo samo dejstva. No, 25 % kandidatov na Logarjevi listi je nekdanjih članov, funkcionarjev, donatorjev, podpornikov SDS. In ali res mislite, da bi bila tako masovna migracija ljudi, ki niso bili kdorkoli te stranke, ampak so bili tudi predsedniki, recimo, lokalnih odborov, skratka, nekih odborov, mestnih svetnikov, občinskih svetnikov, da bi tako masovna migracija teh ljudi se lahko izvedla iz SDS-a, brez da bi imeli tri mesece torpediranja po medijih, da bi naj bi bili članki na Novi TV, da ne bi bilo v bistvu, da se to dogaja praktično v popolni tišini.

Pa ne samo ti kandidati, omenil si 25 %, z Janševe stranke prihajajo k Logarju tudi ključni zakulisni operativci. Tukaj bi omenil dve ženski. Ena je Darja Bučar, ki je vodila celotno infrastrukturo na odboru 2014, to je ljubljanska pomembna članica SDS-a, in druga je Alenka Pavlin, dolgoletna Janševa operativka, ki se je že večkrat pokazala na teh Logarjevih konvencijah, nazadnje na tej, ko je pazila celo na Logarjevega psa. Vemo pa, kdo je Alenka Pavlin in kakšno vlogo je v preteklosti imela.

Tako je. In vidimo recimo, kako so končali nekateri drugi pribežniki. Miha Brejc, ki je recimo dal dva zelo dobra intervjuja mislim Reporterju, a ne, je leta 2011 moral zapustiti SDS zaradi tega, ker je Gregor Virant naredil svojo stranko, ne, če prav razumem.

Ne, to je bilo, se pravi, 15 let nazaj, ne, ampak še vedno mu je Janša par dni nazaj zdaj posvetil, po njegovem nastopu na RTV Slovenija, Brejcu posvetil v narekovajih tvit, v katerem je napisal, da se je, ko se spomnim, no, gospod Brejc vrnil k zakulisnim botrom in potem dodal ključnik Safti, torej to levo omrežje zamejskih Slovencev. Ne, skratka, 15 let je minilo od tega in še vedno, ne, tu ni nobenih teh nekih, vsak, ki je šel k Logarju, je dejansko lahko odšel mirno, brez nekih očitkov, ki bi se vodili za njim.

Ne, to drži. In ta Brejceva teza, ki jo je dal ravno v intervju za Reporter, on pravi, on je povedal takrat, da ni primerjave tukaj med Državljansko listo in pa Logarjevimi demokrati. Zakaj? Mi lahko zdaj gledava z distance 15 let nazaj in se vidi, da dejansko takrat Državljanska lista je nastala mimo volje Janeza Janše. Kar pa pri tem projektu Logar, ne, drži. Temu najbrž ni tako.

Obstaja še ena pomembna razlika. Kot vidim za nazaj, je Državljanska lista nastala kot nek refleks, tako notranji kot zunanji, recimo, bile so želje nekih tujih ambasad, predvsem ameriške, nekako presekati dilemo med Janšo in Jankovićem. Slovenija je bila takrat imela izbiro ali Janković ali Janša in takrat so se tudi tuje ambasade močno vklopile v to, da to presekajo in poskušajo najti neko tretjo rešitev, ki bi Slovenijo, ki je bila takrat vendarle v finančno zelo, zelo slabem stanju. Vemo, kdo je takrat klical trojko, vemo, da je družinska kriza bila zelo velika in Slovenija je bila na zelo dobri poti, da postane eden od teh bolnikov Evrope, kot je bila takrat.

Ker je z zamikom prišla svetovna gospodarska kriza v Slovenijo.

Seveda, tisti poki borznih balonov in slabe reakcije Pahorjeve vlade, vse to se je nabralo in Slovenija dejansko takrat je bila eden od bolnikov Evrope, se pravi do 2013. In to je bil takrat nekako impulz, tako od znotraj kot od zunaj, da se nekako v Slovenijo skozi neko tehnično vlado pelje na pravo pot in tu je imela Državljanska lista, po moje, ključno vlogo.

Pri Logarju v bistvu tega impulza, po moji oceni, ni. On se predstavlja kot nekdo, ki pravi, da obstaja izbira med Golobom in Janšo, ampak mislim, da gre tukaj predvsem za neko željo velikega kapitala v Sloveniji, nekaterih kapitalskih centrov moči, predvsem to mislim na te privatizatorje v zdravstvu, da nekako formirajo opcijo, ki bo Janezu Janši pomagala obdržati oblast. Se pravi, cilj Logarja je dejansko zrušiti levosredinsko vlado in oblikovati vlado z Janšo. Mislim, da tukaj kapital nima želje po neki tretji poti, mislim, da bo kapital zelo lepo sprijaznjen tudi s tem, da bo imel Janez Janša vlado, četudi bo ta zelo avtokratska, samo da bo nekatere stvari na področjih, kjer je njihov interes najizrazitejši, peljal v smer, ki je po njihovem prava.

Omenil si zdravstvo. Zanimivo, štiri leta nazaj, Danijel Bešič Loredan, ko je prišel v Svobodo na tisto prvo njihovo srečanje pred volitvami, on se je sam oklical za kandidata za zdravstvenega ministra. Podobno sedaj pri demokratih počne njegov državni sekretar, Tadej Osterc, ki je nekakšna senca postal Anžeta Logarja. Omenjal si nekatere kapitalske kroge. Spomnim se na intervjuje z Erikom Brecljem, kirurgom, predsednikom strateškega sveta za zdravstvo, ki ga skrbi, da z morebitno zamenjavo vlade prihaja razgradnja javnega zdravstva. Brecl tudi pravi, da se kaj se bo zgodilo potem, ko smo divje sprivatizirali podjetja, ko so oplenili banke, sedaj prihajajo na vrsto še zdravstvena blagajna s tistimi osmimi milijardami evrov.

Po moji oceni, jaz sem prepričan, da je dejansko za Logarjem stoji lobi, ki ga je Golob poleti 2023 odstranil iz vlade. Ta lobi ponuja kot rešitev, ki jo je tudi Janez Janša posvojil. On govori, denar mora slediti pacientu. Dejstvo je, da to rešitev smo že imeli v prvih mesecih Golobove vlade z interventnim zakonom, ki se je temeljilo na načelu, češ, samo vržimo denar v sistem, pa se bodo vsi problemi rešili. Čakalne vrste so se kljub temu podaljšale, se pravi, nekateri resni svetnih klinik zelo obogateli na ta način.

In državni sekretar je bil Tadej Osterc.

Tako je. In ta recept bi se zdaj ponovil. In kot je doktor Brecelj opozarja, to je pot v prepad. Če to naredimo in bo trajalo štiri leta, dejansko poti nazaj ne bo več. In to je ta nekako red, o katerem pač vsi pravimo, da mora v zdravstvu vladati nek red in to je ta red. In vse to je zavito v neko fantomsko vojno proti zdravnikom, v te očitke, da se kao da se pač gre za nek napad na zdravnike, kar po moji oceni ne drži. Po moji oceni je pač to enako tako, kot bi recimo učitelji se popoldne odločili odpirati zasebne šole, kamor bi mi po deseti uri dopoldne pošiljali otroke se učiti matematiko in potem bi rekli, ok, pa vendarle mi te šole plačujemo, ma ni za bolje za vse, da vendarle so otroci dopoldne v javni šoli, vi pa lahko imate mogoče popoldne neke plačane inštrukcije in to je to. In to bi bila potem razglašeno za vojno proti učiteljem. Mislim, da je ta primer zelo podoben.

Pa zanimivo, da isto omrežje, ki je lansiralo, podtaknilo, recimo, če to besedo uporabim, gibanje Svoboda Danijela Bešiča Loredana, zdaj lansira Tadeja Osterca na enak način.

Včeraj na soočenju sem bil pozoren na en detajl, ki ga je izrekel Anže Logar. On je začel govoriti o nizozemskem modelu zdravstva. Spomnim se, kdo je govoril o tem nizozemskem modelu zdravstva. Pred leti sem imel intervju z Markom Bitencem, največjim zasebnikom v slovenskem zdravstvu, ki živi predvsem od koncesij, torej od denarja Zavoda za zdravstveno zavarovanje, in tudi on je govoril o tem nizozemskem modelu. Torej vemo, od kje prihaja vse to.

Tako je. In ne samo, da govori, mislim, da je bila, kolikor se spomnim, v začetku leta 2023 celo neka ekskurzija delegacije Ministrstva za zdravje na Nizozemsko ravno o tem modelu, mislim, da se reče prostih zdravnikov ali nekaj takega. Tako da to je ta lobi, ki je pač imel nekako lovke najprej okrog Golobove vlade v prvih mesecih njenega mandata, potem je Golob te lovke odrezal in zdaj se ta lobi vrača prek Anžeta Logarja. In to mislim, da je glavna zgodba zdravstvene reforme, kot jo trenutno gledamo. In zdaj recimo, saj vidite tudi v soočenjih, mislim, da sta pač Golob ima tudi dve ključni točki, na kateri odgovarja v soočenjih. Prva so čakalne vrste, ne in druga točka so, druga točka je pač te očitke, integriteta, KPK in tako dalje. In mislim, da pač pri teh čakalnih vrstah se skuša zdaj, desnica skuša prikazati, da je to problem, ki je nastal izključno v tem času, ne pa da recimo to, da je čakalna vrsta produkt 10, 15, 20 let nedelujočega oziroma slabo delujočega sistema oziroma deviacij ali celo tega, da so v nekaterih primerih, kot je opozarjal doktor Samo Fakin, umetno ustvarjene. In mislim, da če bo Golob prepričal ljudi, da čakalne vrste sem podedoval, nisem jih jaz ustvaril, ampak sem jih podedoval, ker zaradi tega, ker sistem od 20 let ni vladal v red, potem ima, mislim, da za dober rezultat volitve zelo velike možnosti.

Tudi na čakalnih vrstah je, spomnim vas, da je Janez Janša že trikrat imel vlado. On se vedno izgovarja, da je vedno vlada v kriznih razmerah, ampak v prvi vladi, ki je bila polni mandat 2004–2008, mu je celo Peter Jambrek deset let nazaj, vsega Jambrek danes ne bi več ponovil, a ne rekel, da je bila to vlada zamenjanih priložnosti. Spomnite se. Ker vlada Janševa ni izvedla takrat reform, se je šla pa v razne tajkunske zgodbe in potem tajkunske vojne in omrežja in vse tisto.

Zdaj maham s prstom kot Vinko Hafner, ti boš vedel, kdo je to, ne tudi starejši gledalci. Spomnite se, komu je prva Janševa vlada podelila prvo koncesijo in kakšna afera je nastala, ne kdo je bil ta človek, ne to je bil gospod Bitenc, ne.

Evo, še vrnil bi se nazaj na Erika Breclja, on je v enih teh pogovorov tudi povedal, a ne, da bo zanimivo gledati, kam se bo ta denar iz teh omrežij prelil na plakate. A ne, vidimo pa sedaj, tudi ti pišeš na portalu Necenzurirano, kako razkošno kampanjo imajo demokrati in koliko denarja izračunal si, da naj bi potrošili za to kampanjo najmanj pol milijona evrov.

Pozor, tu ne govorimo o kampanji, to zdaj, kampanja se je začela minuli četrtek.

Tako je. Tu smo zdaj, vsa poročila, ki jih bomo gledali o kampanji, se nanašajo od četrtka naprej.

Naprej

Mi smo že pred tem četrtkom, se pravi, dva, tri mesece nazaj, praktično videli plakate Logarjevih demokratov vsepovsod. Teh plakatov je več kot plakatov SDS, teh plakatov je več kot Svobode, pa vemo, da je SDS, kot bi rekli Američani, financial powerhouse, to je letalna nosilka med strankami v finančnem smislu. Tudi Svoboda ima zaradi rezultata 2022 velike javne finančne vire. Nisem, sam, mogoče se ti spomniš, sam se ne spomnim primera, da bi neka nova stranka, ustanovljena v Sloveniji, s tako intenzivno plakatno kampanjo dejansko začela delo in tudi imela tako razkošno kampanjo tudi na druge načine.

Drži, ampak saj lahko primerjava s Prerodom. A vidiš kakšen plakat od Preroda od Vladimira Prebiliča?

Mislim, da sem enega videl, ja.

Ja, ja. V primerjavi z Anžetom Logarjem in z demokrati, ne, jaz gledam to, to je bilo vse polepljeno, a ne, še pred tedni nazaj.

Sem se recimo spomnil, je imela Svoboda januarja 2022 kakšne plakate, jaz se jih ne spomnim. Je imel LMŠ med predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami 2018 kakšne plakate po Sloveniji, kjer bi bruhalo z avtocest, kjer bi bile, ne vem, neka vprašanj, ni bilo tega.

Tega ni bilo.

In ti plakati stanejo, ne.

Najbrž ni to samo tisti denar, ki je prišel s pripojitvijo stranke konkretno, ki ga naj bi bilo, tako pravi Anže Logar, samo 66 ali 60 tisoč evrov.

Številke se ne izidejo. Uradna cena pač ene plakatne akcije, ki jo prikazujejo Demokrati, je 35 tisoč evrov. Po naših štetjih je bilo te akcije so bile vsaj tri, plus seveda oblikovanje plakatov, celostna podoba, druge stvari. Torej ta denar, ki je prišel iz nekdanjega SMC-ja, to je dejansko denar ljudi, ki so ki so ga pridelali ljudje, ki so volili za Mira Cerarja, zato da ne bi šel v Janševo vlado. No, potem je šel, Miro Cerar je bil odstranjen, prišel je Počivalšek, ki je peljal Janševo vlado. Se pravi, to je to je denar, ki se je prelil na desni pol z verjetno največjo prevaro volivcev v zgodovini slovenskega političnega prostora v 21. stoletju. Ta denar mogoče zadošča samo za pokritje plakatov, ničesar drugega pa ne. Skratka, ta Logarjeva kampanja je zastavljena zelo razkošno in če vemo, da so recimo redno delovanje stranke, neke stranke, ki ne deluje konkretno ali Desus, po poročilih stane 100 tisoč evrov, pa če temu prištejemo še dejstvo, da zdaj bo še cel mesec kampanje, dogodki, dvorane, imeli so štiri kongrese, povprečno stane kampanja Slovenske stranke od 400 do 700 tisoč evrov. Se pravi, ta denar bo Logar moral zbrati. Kje ga bo zbral, ne vemo. In tu je to, o čemer se mi pogovarjamo. Na eni strani govor o neki transparentnosti, integriteti, na drugi strani lobiji s konkretnimi interesi in razkošna kampanja.

Včeraj, zanimivo, Matjaž Han je dobil skoraj sladkorno bolezen, ko je Logar začel ponavljati tiste svoje klasične stavke o širini, politični širini, o tretji poti in vse to, kar govori. A ne, to se bo na nek način se mu počasi že izpelo v kampanji.

Težava je, no, da zdaj, kot sem rekel, Prebilič je šel, počasi prehaja iz te predavateljske, recimo, mood-a v angleščini, ne, prehaja v nekako bolj odločnega, nekako se je na soočenjih začel evolvirati, podobno kot pred predsedniškimi volitvami 2022. Pri Logarju pa v bistvu vidimo, da tega ne počne. On je, kot sem kot že omenjeno, on je zdaj leto in pol nastopa kot dejansko politični analitik, kot zunanji opazovalec, češ, poglejte, tule se kregajo, mi bomo pa sodelovali. Ampak v polarizirani krajini je politika ring, ne, in zdaj Anže Logar se izogiba spopadom.

Ima pa tudi Anže Logar kar nekaj podpornikov, navijačev med političnimi analitiki. To, kar bi omenil včeraj na Pop TV-ju, Pop TV vabi v studio, da komentira ta soočenja Igorja Lukšiča, politologa, mojega nekdanjega profesorja, in pa Petra Gregorčiča, ki je po izobrazbi sicer fizika, ampak Peter Gregorčič vseh teh, on je retorično sicer spreten, ampak deluje zelo navijaško. On je v bistvu navijač Anžeta Logarja, a ne. Ni nek analitik, ki bi imel neko distanco, ki bi gledal na to, in to pa mene moti, a ne.

Kar mene moti pri slovenski politični analitiki povezani s soočenji, je, da ti komentarji so vedno v nekem stilu, kako se ti se nekomu nekaj zdi. Se pravi, ti imaš osebnostni predsodek do Janše, Goloba, Hana in ga skozi ta svoj predsodek nekako projiciraš, ne. Zdaj, a je bil Janez Janša pri enih stvareh včeraj dober? Je bil. Je bil pri katerih stvareh, bi lahko bil boljši? Drži. Ampak midva konstatiramo nekako objektivna dejstva in nekako sva tudi poskušala sondirati ključne točke spopada, nekako katera področja bodo tista, kjer se bodo v bistvu teme najbolj sekale. Vidimo, da recimo Han pri zunanji politiki se zaveda, da je slabše, se temu skuša izogibati, ne. Stevanović je recimo prav čakal na moment, ko bo govor o ukrajinski vojni, zato ker vidi, da je v tem najbolj različen od ostalih, ne. In skratka, in na tej točki se hkrati Mesec poskuša malo vendarle distancirati od Goloba, zato ker ve, da tudi velik del njegovega telesa dejansko tukaj ne podpira oziroma praktično noben volivec levice ne podpira nekako vojne in so pripravljeni na mir, če tudi na škodo Ukrajine. Skratka, videli smo te detajle, poskušamo na to opozoriti. Včeraj pač pri nekaterih gostih tega nismo videli, no. Mislim, da pač zdaj narediti neko analizo na podlagi tega, da če bo Logar vstopil s 15 procenti finiš kampanje, da lahko zmaga, je sicer drži, vendar ne vem, na podlagi česa je ta ocena ta sprejeta, ne. Tu bi mogoče pričakoval malo več te naravoslovne natančnosti pri analizah, no.

Ne, da si na ravni Babe Vange na koncu. Če greva nazaj na Logarja, danes je torek, snemava ta podcast, a ne, zvečer je v Odiseji še ena okrogla miza, a ne, in sicer pripravljajo demokrati Anžeta Logarja, naslov je Odiseja do pravne države. In na tej okrogli mizi nastopa tudi šef KPK-ja v odhajanju, Robert Šumi, in nesojeni direktor slovenske policije, Boštjan Lindav. Šumi je že nastopal na okrogli mizi Socialnih demokratov minuli teden, najbrž sporno, da šef KPK-ja, ki naj bi skrbela za integriteto, se gre predvolilno kampanjo, nastopa na predvolilnih soočenjih. Mene ti njegovi argumenti, da pač pojasnjujejo vsem političnim strankam korupcijo, ne prepričajo.

No, zdaj, to se dogaja v Odiseji, ne, se pravi, lahko rečemo, da Šumi po neki trojanski vojni, v kateri se je boril zdaj toliko in toliko let, se zdaj vrača domov in vmes ga naplavlja na neke grške otoke, preden pride na Itako, ne. Skratka, mislim, da je to nekaj popolnoma deplasiranega, ne, mislim, da česa takega v ne poznamo takšnih primerov, ne samo to, da je pač to se ne spodobi, to mislim, da meče tudi zelo, zelo slabo luč na samo institucijo, ne, ki je že tako imela v tem mandatu zelo veliko, recimo temu, smolo z vodenjem, no. Mislim pa, da to je veliki finale tega vsega in enostavno jaz nekako ne razumem tega, kako nekateri ljudje nimajo toliko samoomejevanja, no, da ne vidijo dejansko, da je da je to pač, da se da to ne gre. Sploh ob dejstvu, da on je oseba, ki se bo vrnila na delovno mesto v policiji, ne, on bi moral zdaj v bistvu, četudi so mu zdaj očitali neko političnost, ne, četudi je imel zdaj jasne prijateljske interese v tej zgodbi okrog Goloba in Bobnarjeve, ne, je bi moral zdaj v bistvu delati vse, da se nekako očisti tega pred vrnitvijo v policijo. Zdaj pa tu ravno nasprotno, tukaj dejansko deluje kot nek na nekem križarskem pohodu in s tem daje neke signale zelo, zelo čudne in to vse skupaj je postavljeno v neko v neko luč, ki ki zagotovo ni dobra, ne za državo, ne za institucijo.

Ampak s KPK-jem bodo še težave, ker namreč predsednica republike v ponovljenem postopku na to funkcijo imenovala svojo prijateljico, svojo nekdanjo sodelavko, Katarino Brvar Sternad. Sicer Musarjeva sicer pravi, da nista osebne prijateljice, pa vendarle, ona jo je v času svoje predsedniške funkcije nagradila, potem jo je poskušala imenovati za varuhinjo človekovih pravic, pa njen predlog ni šel skozi državni zbor, ker potrebuje dvotretjinsko podporo, v tretje pa je šlo oziroma v drugo, ker predsednica mimo parlamenta, mimo poslancev lahko imenuje predsednika KPK-ja. Pričakuješ, da se bo ta agonija te institucije, o kateri nekateri politiki pravijo, da bi jo bilo treba ukiniti, drugi pa zagovarjajo, da bi morali dati še večja pooblastila in jih in jo vključiti v ta pravosodni sektor oziroma, kakor, če se prav spomnim, demokrati imajo celo idejo, da bi jo podobno hrvaško, mislim, da Uskokom…

Uskok brez uja.

Uskok brez uja. In kako ti gledaš na to zadevo? Plus tega me zanima, kakšna je tukaj vloga same predsednice republike, ki je tudi dala neke moralistične napotke na začetku predvolilne kampanje. Pisal si kolumno, da v bistvu bi Pirc Musarjevi bolj ustrezalo, da bi vladal Janez Janša, ker to je pomeni nek način garancija za njen drugi mandat.

Tako je. In s tem mislim, da to s vsakim dnem se mi to vedno bolj potrjuje. Če zdaj začnemo na koncu, ona pač dejansko, če zmaga Janez Janša, bo ona lahko delala kampanjo kot zadnji branik demokracije, zadnja funkcija, ki nekako ne pripada SDS-u, ker takrat bo seveda imela desnica bo predsednika vlade, predsednika parlamenta, prevzemala bo vse vzvode v tej državi, tiste institucije, ki se bodo odprle. Zdaj, če odštejemo pač ustavno sodišče, in te taktike bo ona samo skopirala recimo iz drugih držav, ker so imeli podobne primere. Recimo, en tak primer je Slovaška, drug primer je Hrvaška, kjer je Zoran Milanović v odprtem konfliktu z Plenkovićem in ravno s tem konfliktom hrani svojo nekako volilno bazo, ki mu vedno znova omogoča izvolitev, in to bo ona tudi storila. Z njenega racionalnega stališča, torej z maksimiziranja osebnih koristi in ciljev, torej beri ponovitev mandata, je to v bistvu logično. Ne, ona v bistvu za njo je v nekem primeru celo slabo, če je levosredinska vlada, ker potem seveda se bo mogoče to nezadovoljstvo z vlado, ki bo nastalo po nastopu morebitne nove levosredinske vlade, prelilo potem na predsedniške volitve, ker bo ona dojeta kot nekako del tega kroga in pola in potem mogoče res lahko desnica prvič v zgodovini celo imenuje predsednico.

Kaj pa KPK? Naj bo ukinemo jo ali naj postane Uskok?

Jaz mislim, da je to. Sedanji sistem kot je, je v bistvu zelo optimalen. Problem je, ker pač v Sloveniji imamo institucije, ki pač svoje delo opravljajo na nek način ali pa ga ne opravljajo. Dejstvo je, da KPK je žal, ljudje, ki so na KPK zaposleni, ne samo institucija, je bila tri leta talec osebnega spopada oziroma Tatjane Bobnar proti nekdanjemu političnemu kolegu Robertu Golobu in Robert Šumi te institucije pred temi tendencami ni znal zaščititi, ravno nasprotno, on je stopil na ta vlak, postavili so ga v ospredje in on je dve, tri leta v bistvu še šel v neko križarsko vojno, v kateri je pač problem integritete nekega politika postavljal kot vprašanje usodnosti te države, medtem ko so dejansko se prave lopovščine šle povsem neopazno mimo KPK-ja. Spomnim se leta 2022 po tako veličastni zmagi Roberta Goloba. Na levici slovenski je bilo kar nekaj pomislekov takrat, nekaj nelagodja. Dejali so, mislim, da celo tudi nekdanji predsednik, prvi predsednik Milan Kučan, da je Golob premočno zmagal, da ga je potrebno nekoliko omejiti. In potem ta proces omejevanja je tekel naslednja dva ali tri leta. A ne, ni bil to tukaj Robert Golob deležen tega sovražnega ognja, kar je predvsem legitimno s strani opozicije, s strani Janeza Janše, ne, ampak je mislim, ta ogenj, streli so prihajali iz lastnih vrst, torej iz z levice.

Ja, drži. Pač, Golob je bil tudi dojet kot tujek, to je dejstvo in on seveda je pač na neki točki bil prepoznan na premočnega, potem pa se je tam nekje jeseni 2023 usula veriga dogodkov, po kateri je prevladala ocena, da Golob svojega mandata ne bo moral ponoviti in ga je treba zamenjati. In zdaj najbolj, bom rekel, transparentno orodje za to početje je bila seveda ta integriteta. Dejstvo, kar osebno imam tukaj največji problem s tem, da pač KPK je ustanovljena za preganjanje korupcije. Korupcija v Sloveniji je delikaten problem, imamo javne razpise, ki so vidno dogovorjeni, o tem mi tudi veliko pišemo, imamo velikanske infrastrukturne projekte, kjer imate kartele, imate anekse, skratka, imate netransparentno dogovarjanje. Skratka, materiala za delo je, kolikor hočeš, aktivnosti na tem področju jaz ne vidim. Mogoče so, jaz jih ne vidim, pa temeljito spremljam. Medtem pa se kot usodno postavlja dejansko vprašanje nekih političnih odločitev in s tem imam pač jaz problem, ker potem takem tudi odločitev, da na KPK imenuješ nekoga, ki ga kot predsednica poznaš, je že takoj zrelo, je že takoj sum korupcijskega tveganja, čeprav gre za neko politično odločitev. In skratka, mislim, da je bilo podobno recimo tudi, da se je ta prva zgodba začela v Sloveniji 2014, ko se je Alenka Bratušek želela imenovati za komisarko in je imela kriminalistično preiskavo. Mislim, da je to bilo takrat prvič, ko so neke politične odločitve bile kriminalizirane. In mislim, da to ni nekako pot. Seveda, ja, integriteta, ja, treba je spoštovati, ampak ta država ima res problem s korupcijo in ta korupcija pač ni komunikacija med premierjem in notranjo ministrico glede nekega imenovanja. Ampak s tako imenovanimi neodvisnimi institucijami iz pravne države, s pravosodjem, nima težave samo Robert Golob, ima težave tudi Nova Slovenija. A ne, tukaj ne gre samo za štiri obtožne predloge proti poslancem Nove Slovenije, vključno z Jernejem Vrtovcem v zadevi KNOVS. Pred dnevi so prišle informacije tudi o vloženih kazenskih ovadbah v aferi DARS. Eden od ovadenih naj bi bil tudi nekdanji Toninov državni sekretar, kasneje uslužbenec na DARS-u, Damjan Jaklin. Kako bo pa to vplivalo na Novo Slovenijo? Vemo, da ankete v tej skupni listi NSi, SLS, Fokus ne kažejo slabo. Mislim, da Nova Slovenija ima bolj ali manj zagotovljen zedež v parlamentu, tudi ali predvsem zaradi te združitve z SLS-om. Mislim, da SLS-a, mogoče se v Ljubljani ne zavedamo, da SLS vendarle še ni mrtva stranka, kot mogoče deluje na prvi pogled, ampak ima še vedno zelo živahno terensko mrežo, ima neko tradicijo, ne, in vendarle je šlo za neko zgodovinsko vrnitev domov. Skratka, ta prezenca SLS-a NSi-ju nekako omogoča obstanek. Zakaj več iz tega? Pa mislim, da ne, zato ker enostavno je tudi taktika, ki se ji gre zdaj NSi, verjetno je to povezano tudi s temi ovadbami in tem, je ta, da je bil ta odgovor nazaj zelo agresiven in robusten, češ, mi smo žrtve, ne, instinkt žrtve, ne, kar je običajno taktika, s katero ti betoniraš svoje privržence, novih pa več na ta način ne dobivaš, ne. In mislim, da so se oni pač v tej v tej defenzivi, ki so jo zdaj deležni, odločili za neko to taktiko, no, hkrati so pa s tem seveda, zdaj, ali je bilo to po nareku Janeza Janše ali pa ne, prepustili veliko večji prostor tudi Logarju, ne. Ker Logar zdaj lovi ta segment, ki ga je NSi recimo pol leta 2014 skušalo loviti in tam nekje do 2022. To je tudi teza nekaterih, da sta Janša in Vrtovec na prvem soočenju prepustila prostor Anžetu Logarju, ki se ga nista udeležila na Televiziji Slovenija. Pa vendarle, vrste na desni so že kar nekaj časa postrojene. Tukaj se je Janši ta načrt, predvolilni, praktično do sedaj že izšel, a ne. Na eni strani je prišlo do zamenjave vodstva Nove Slovenije, potem do oblikovanja te skupne liste, potem je tukaj projekt Demokrati in po vseh teh projekcijah in raziskavah, tudi če jih jemljemo nekoliko z rezervo, kažejo, da bi vendarle te stranke lahko nabrale tudi do 46 ali celo morda več glasov.

Drži, trenutno je vse odprto, ne. Res pa je, še enkrat poudarjamo, no, da pač pri desnici je stvar konsolidirana, zložena, tudi okraji so v nekaterih primerih sumljivo, bom rekel, usklajeni, ne ne med NSi-jem in ostalimi.

Misliš na kandidatne liste?

Kandidatne liste, ampak vidimo recimo, če gledate vzorec okrajev, ki jih je recimo, kamor je Anže Logar postavil najmočnejše kandidate, vidimo, da tam nima, razen Ajdovščini, kjer gre Iva Irgl na Černača in na Vrtovca, tam drugje praktično ni nekih vidnejših, močnejših imen SDS-a, ne. In mislim, da je pač ena dobra organizacija tega procesa, ki je trajal leto ali dve leti, je in zdaj vidimo epilog tega, ne. Medtem ko na levi sredini imate še vedno seveda tveganje, da bodo šli nekateri glasovi v nič in zdaj …

Ne samo mi socialisti, Mihe Kordiša, a ne, tudi prerod visi nekako v luftu še vedno.

Tako je. Lahko se zgodi, da gre v nič od dva do celo osem odstotkov glasov, ne. Skratka, tega ne vemo, ne. Torej Janez Janša nima samo zlatega prinašalca, ima tudi nekatere koristne idiote na levici.

Ne bom komentiral te metafore, no, zagotovo pa je pač tudi ta prinašalec na naslovnici demokracije verjetno ena od en od del tega, da se pač ta ta igra nekako stopnjuje, se pravi, ker smo pač dosti govorili, češ, kako je Logar v konfliktu z Janšo, če pa ga Nova TV in demokracija nikoli ne, v narekovajih, kot mi pravimo, nasadita, ne, to se je zdaj zgodilo, ne. Ampak ti si mi odgovoril, a bosta dobila Borštnikov prstan ali Oskarja.

To bomo pa še videli.

To bomo še videli, ja. Prima s Cernom, zelo zanimiva debata je bila danes do volitev, se še enkrat vidiva. Spoštovani gledalci, hvala za pozornost, še bo vroče, spremljajte Reporterjev podcast še naprej. Hvala in nasvidenje.