A do potrebnega kvoruma, da bi zakon o dodatku za izjemne dosežke v kulturi razveljavili, je še daleč. Ne bo dovolj, da na volišča pripeljejo več volivcev kot vladajoča koalicija, za zmago potrebujejo najmanj petino vseh volilnih upravičencev, več kot 338 tisoč, kar bo pa težko doseči. 

Udeležba na zadnjih referendumih (o vladi, dolgotrajni oskrbi in o RTV) konec novembra 2022 je bila nekaj več kot 41-odstotna, podobna udeležbi na lanskih volitvah v Evropski parlament, ko je z veliko razliko zmagala SDS in dobila kar štiri poslanske sedeže. Za evropsko listo SDS je lani glasovalo dobrih 206 tisoč volivcev, če k temu prištejemo še slabih 52 tisoč, ki je podprlo NSI, in še dobrih 48 tisoč, ki je dalo glas SLS, pridemo do skupnega števila 306 tisoč glasov. To pa je še vedno 32 tisoč manj, kot znaša referendumski kvorum. 

Vse te številke povedo, da se lahko Janez Janša ujame v referendumsko zanko. Maksimalni domet stranke SDS, kar kažejo podatki volitev zadnjih deset let, je sicer 280 tisoč volivcev, a ob udeležbi na parlamentarnih volitvah, ki pa se ji referendumi ne približajo, niti tisti o pitni vodi iz leta 2021, ko je bila udeležba 46,5-odstotna.

Majski referendum je še ena Janševa politična manipulacija, kjer se igra na najnižja človeška čustva, na zavist, SDS pa se ob tem poskuša javnosti ponovno predstaviti kot stranka, ki je na strani drugorazrednih državljanov. Da je na strani malih ljudi in proti elitam, ki so ugrabile državo. A eno je njeno volilno telo, drugo pa strankina nomenklatura.

Gre večinoma samo še za interese strankarskih elit in njihovih omrežij, za plenjenje po javnih blagajnah in državnih podjetjih.

SDS oz. Janšo, kar je sicer eno in isto, res večinoma podpirajo ljudje, ki so se jim v bivšem režimu dogajale krivice, ki so bili tudi v času tranzicije, zadnjih 35 let, v družbi tako ali drugače prikrajšani in zapostavljeni. Drugo pa je vprašanje, ali je stranka SDS, njena posvečena elita, res vedno na strani teh ljudi, ali res vedno dela za njihove interese? Ne samo, ko je na vladi, tudi ko je v opoziciji.

Na čigavi strani so, na strani raje (pacientov) ali elite (zdravniške zbornice, Fidesa, zdravniških dvoživk in zasebnih zdravstvenih baronov), se je nazadnje pokazalo ob potrjevanju zdravstvene reforme, sprejemanju novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Kje so že tisti Pučnikovi časi, SDS že dolgo ni več socialdemokratska stranka. Janševa populistična stranka je predvsem stranka interesov kapitala, ne pa dela.

Na slovenski desnici je sicer ena druga, manjša stranka še bolj »papeška od papeža« – Nova Slovenija, krščanski demokrati. Postali so podružnica kapitala in njihovih združenj. Tako kot so v SDS zavrgli socialdemokratsko dediščino Jožeta Pučnika, so tudi v NSI pozabili na Janeza Evangelista Kreka. Politika je samo še biznis, trgovanje z interesi. Najprej tečejo stran od Janše, nato spet k njemu v objem.

In bolj kot jih »gospodar desnice« mlati z gorjačo po družbenih omrežjih, bolj mu, prosto po Donaldu Trumpu, lezejo nekam. Pri majskem referendumu so z SDS spet na isti valovni dolžini, v kampanji se zavzemajo proti uveljavitvi zakona. Tudi za NSI bo glas PROTI, glas proti Golobovi vladi, s katero so v prvi polovici mandata, dokler z vrha Darsa ni odletel njihov nekdanji podpredsednik Valentin Hajdinjak, veselo sodelovali pod mizo. Zdaj pa si spet nadejajo sodelovanja v novi desni vladi. Dano zavezo, da NSI ne gre več v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša, bodo z lahkoto prelomili. Še pred tem, jeseni letos pa na Janševo željo zamenjali vodstvo stranke, Mateja Tonina z Jernejem Vrtovcem.

Politika je samo še boj za oblast, ne pa delo za skupno dobro. Veliko političnih konfliktov je tudi zaigranih, da se v javnost spušča meglo, preusmerja pozornost na nebistvene stvari. Tudi s tem demagoškim referendumom o izjemnih pokojninah kulturnikov. V političnem zakulisju pa se sklepajo posli in delijo interesne sfere ne glede na strankarsko barvo in tam pogosto ni meja med koalicijo in opozicijo.

Gre večinoma samo še za interese strankarskih elit in njihovih omrežij, za plenjenje po javnih blagajnah in državnih podjetjih. Volivci jim običajno postanejo mar samo v času kampanje pred volitvami. Takrat jim kuhajo golaž in sadijo rožice.