V obdobju po osamosvojitvi in v postkomunizmu se glede možnosti obvladovanja družbe ni nič bistvenega spremenilo. V novi formalni demokraciji se je pokazalo, da je družbo mogoče obvladati tudi brez enopartijskega sistema in njegovega represivnega aparata.
Ob ohranjeni ideologiji starih vrednot govorimo še o pragmatičnih vidikih aplikacije ideologije, lahko s tem celo njenega skrivanja za pragmatiko. Z njo prihaja do součinkovanja zatečenega stanja z dobro opravljenim »minulim delom«, se pravi z dobro opranimi možgani nemara dobre tretjine ali morda celo dobre polovice naivnih Slovencev, in z njihovo družbenopolitično pasivizacijo ter občutkom odvisnosti od oblasti.
Oblika ideološkega nasilja se je tako prilagodila večstrankarskemu sistemu. Celo stari kadri preostanka Udbe ostajajo neformalno povezani, njihovo prikrito delovanje za stare sile se prilagaja novim razmeram.
Nova deviza, Kučanova deviza je zdaj oblastno moč okrepiti s kapitalom.
Ta naj kompenzira izgubljeno absolutno politično moč. Družbena lastnina, ki so jo komunisti obvladovali kot svojo lastnino, prehaja zdaj v njihove roke v kapitalski obliki. To ne pomeni, kot zavaja nekatere demokrate, da so zdaj postali kapitalisti, marveč da so si s kapitalsko močjo utrdili svoj novi postkomunizem. Ideologiji se nikakor niso odpovedali, ostala je njihovo bistvo.
Tako se izkaže, da nova desubjektivizacija v političnem in ekonomskem smislu ni ne mogoča ne potrebna. Tem bolj, ker njeni ohranjeni učinki iz totalitarne prakse niso zanemarljivi, prav tako družbenopolitična pasivizacija in s tem občutek odvisnosti od oblasti.
Z njima domala nedotaknjeni ostanejo tudi učinki starih zločinskih vrednot, ki jih je spremljala in jih spremlja več kot sedemdesetletna glasna politična propaganda z domala popolnim monopolom pri tiskanih in vizualnih javnih občilih. Demokratične sile s svojimi, tudi že novimi glasili ostajajo še preveč odrinjene v geto, se pravi brez neposrednega vpliva na celotno slovensko populacijo. Vsekakor so velik up demokratov.
Zato prevladujoči vrednotni sistem za demokracijo še vedno stoji na glavi. Z njim se ohranja moralna pohabljenost ljudi, ki so jim privzgojili zamenjavo poglavitnih moralnih vrednot, dobrega in zlega. Krvava nelegitimna revolucija je stari mit o dobrem, odrešujočem za slovenski narod, legitimen demokratični boj proti njej je zlo, je izdaja in kolaboracija.
Po osamosvojitvi komunisti nasilje krvave in glasno oznanjevane revolucije, nekompatibilne z deklarirano demokracijo, nenadoma ukinejo, jo s komunističnim inženiringom odstranijo (še danes slaveči jo spomeniki pričajo še o eni njihovi laži). Za vrhovno vrednoto in za svojo legitimnost pred slovenskim narodom Kučanovi komunisti na piedestal postavijo tako imenovano osvoboditev slovenskega naroda ter še boj proti izdajalcem in kolaborantom. Ne pojasnijo, ali se lahko s krvavim komunističnim totalitarizmom narod osvobodi ali se ga zasužnji. In kakšna je svoboda v totalitarizmu.
Posledica uspešnega pranja možganov v nesvobodi je bila in je, da nekateri še danes častijo svoje rablje in rablje slovenskega naroda, da živijo z lažnim zadovoljstvom o preteklem represivnem režimu, kako dobro da je bilo nekoč poskrbljeno za ljudi, kar danes ni, in kako so bili konec vojne osvobojeni.
O pojavu te popolne vrednotne in moralne dezorientiranosti in sprevrženosti se je spraševala tudi ena največjih avtoritet raziskovanja totalitarizmov in njihovega nasilja Hannah Arendt: »Kako je bil možen tolikšen razkroj človeške moralne pameti?« Kako je to še danes mogoče na Slovenskem ob znanih dokazih o precej več kot sto milijonih nedolžnih komunističnih žrtev v komunističnem svetu, dokazih o komunističnih zločinih in genocidu na Slovenskem?
Govorimo znova in znova z obžalovanjem o miselni in moralni pohabi slovenskega človeka, o škodi, ki jo je komunizem naredil slovenskemu narodu tako rekoč na vseh področjih njegovega življenja.
Slovenski demokrati so bili za demokratizacijo nepripravljeni in naivni, nekateri so celo verjeli dobrim namenom komunistov, in to ob dejstvu, da je bila najneposrednejša naloga rešitev z Balkana. Nasprotno so stare sile s staro sovjetsko šolo efektne organizacije dobro vedele, kaj je treba storiti, politično in organizacijsko so bile tako dobro pripravljene, da so večidel formalno in še posebno neformalno obdržale oblast, nadzor nad celotno družbo in ga postopno še širile, utrjevale.V postkomunizmu ključno je seveda vprašanje, zakaj vse zlo, zakaj vsi zločini komunizma na Slovenskem niso bili obsojeni, zakaj niso bili obsojeni komunistični zločinci in zločinska komunistična stranka, zakaj ni prišlo do dekomunizacije družbe. Očitno je to stanje posledica razmerja sil na Slovenskem, ostal je nadzor starih sil ob zadostni podpori zavedenih, indoktriniranih.
Nikakor jih ni zapustil najvišji komunistični imperativ: storiti vse za vzpon na oblast in njeno ohranitev. Komunisti nikoli ne gredo sami z oblasti, nazadnje je šlo za manipulativno »sestopanje z oblasti«, za lažno propagando, ki jo je formuliral, morda dobronamerno, kar sedanji predsednik države, da so še trdneje ostali na oblasti. Uspelo jim je celo preprečiti parlamentarni sprejem evropskih resolucij o obsodbi komunizma. Tako so jim maske znova padle z obrazov, jih povsem razgalile: novi demokrati so se znašli na barikadah komunizma!
Ti novopečeni ali tudi novo zapriseženi demokrati, če hočete postkomunisti ali kriptokomunisti in kleptokomunisti še s sveže prepleskanimi izveski so svojo ideologijo, kot že vemo, deloma umaknili v ozadje, čeprav so ponekod ohranili njeno nasilje. Svoje neresnice in laži, ki naj bi jim kot deklariranim osvoboditeljem dajale legitimnost pred slovenskim narodom, so cepili na nekatere civilizacijske norme, na nekatere resnice in polresnice, da lahko še naprej zavajajo in prikrivajo bistvo.
Še danes si prizadevajo vzbujati videz normalnosti, boja za načela. Vendar jih nepreklicno izdaja tudi ideologija sovraštva do njihovih političnih nasprotnikov doma in v tujini, ne torej političnih partnerjev. Tako ni mogoče spregledati nenehnega, že patološko deviantnega sovraštva in afer do vodje slovenske opozicije, ki obseda botre iz ozadja. Ali zunanjepolitično ideološko sovraštvo kar do Združenih držav Amerike in tudi sprevrženo do naše domovine Evrope.
Po drugi strani njihov – recimo mu zdaj postkomunizem izdaja kontinuiteta servilne politike do prve dežele komunizma in njihovo probalkanstvo prosrbska politika. Slovenijo še naprej trgajo iz Evrope in naganjajo v tretji svet k nekdanjim »neuvrščenim«, iz identitete naše Zahodne krščanske civilizacije nas še naprej potiskajo v tuji in zaostali civilizacijski svet pravoslavja in islama. Tudi tako se nadaljuje boj proti slovenski in evropski identiteti.
Sprava, da vse ostane po starem. Komunistična veleizdaja slovenskega naroda.
Dovolili so si še več. V svoji pravovernosti in normalnosti so simulirali celo spravo, in to kar dvakrat: glasno označeno Kučanovo leta 1990 v Kočevskem rogu in Pahorjevo, ki po njegovem »vabi k spravi« sedemnajst let pozneje v Ljubljani. Ta druga se je kitila še z velikim spomenikom praznine, s katerim se ne more nihče identificirati.
Deklarirana sprava Bog ne daj da bi bila končno vendarle že po dočakanem in neizogibnem soočenju z resnico, ki se je komunisti bojijo kot hudič križa. Ker jim jemlje nasilno privzeto legitimnost. Njihova tako imenovana sprava je imela in nedavna ima namen razklanost slovenskega naroda na zunaj všečno zgladiti, zloščiti, da ostane znotraj vse povsem nespremenjeno: zaslužni osvoboditelji slovenskega naroda so še naprej slavljeni osvoboditelji, demonizirani izdajalci in kolaboranti so še naprej to, za kar jih je določila in obsodila zločinska komunistična avantgarda. Prvi so še naprej legitimni, drugi še naprej nelegitimni. Resnica je odločilno za narod postavljena na glavo.
Dovolj dokazov je, kdo je v resnici kolaboriral z obema okupatorjema in še s tretjo največjo totalitarno državo na svetu. Kdo je z nasiljem in prevaro vsilil slovenskemu narodu najhujše od najhujšega, komunizem. Največje zlo, s katerim je mogoče škoditi narodu, ga kot narod uničevati. Kar je veleizdaja slovenskega naroda. Vse od okupacije dveh okupatorjev vojnega časa in komunistične okupacije vojnega in povojnega časa pa vse do izročanja orožja okupatorjem v obdobju osamosvajanja Slovenije. Se pravi vse vojno in povojno obdobje do danes. Komunistična veleizdaja slovenskega naroda.
Kontinuiteta avantgarde ali o tistih, ki držijo vrečo zločincem
Kot novi zapriseženi demokrati so dosegli kontinuiteto komunizma s poosamosvojitvenim postkomunizmom, kar pomeni, da so slovensko državo neprekinjeno globinsko vodili in ideološko usmerjali vse od leta 1945, da so vanjo odločilno in krvavo posegli že v vojnih letih s pripravljanjem spremembe družbenega reda in tako vztrajali do danes, to je povojnih dvainsedemdeset let! Formalno so morali oblast prepustiti demokratom v treh vladah, kar znese vsega skupaj sedem let. Tako ni dvoma, kdo je imel odločilni in presežni vpliv na vodenje in usmerjanje slovenskega naroda.
Tako pa vsa neizmerna kri mučencev iz rok prve generacije zločincev Kardelja, Kidriča, Mačka, Ribičiča … prehaja v roke njihovih legitimnih naslednikov in učencev, Kučana in njegovih tovarišev.
Slovensko postkomunistično državo je njen zadnji prvi partijec s komunistično moralo utemeljil na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom. Tako je zločin, s katerim so pobili narodovo elito, politično, gospodarsko, akademsko, ostal brez zločincev. Imena skrivajo, kaj šele da bi največje klavce slovenskega naroda predali sodišču, jih moralno, politično in pravno obsodili, obsodili zločinski komunizem. Kaj to pomeni?
Kot je povedal že v razsvetljenem 18. stoletju Voltaire: »Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.« Navajali smo že zgovoren slovenski pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. Tako smo znova prišli do slovenske samohvaleče se avantgarde s krvavimi rokami. Naj ne bodo pred slovenskim narodom naivni Voltairovi »soudeleženci« in »tatovi, ki držijo vrečo« vse do danes. Tudi oni prevzemajo svoj velik del krivde. Če bi ravnali pošteno, odgovorno, bi se njihov mit o osvobajanju slovenskega naroda sesul v prah in pepel. Kot se nekoč tudi bo. In tudi ta končal na smetišču zgodovine.
Vidna je neverjetna servilnost Zdenka Roterja do Milana Kučana (v Maskah in Obrazu).
Tako pa vsa neizmerna kri mučencev iz rok prve generacije zločincev Kardelja, Kidriča, Mačka, Ribičiča … prehaja v roke njihovih legitimnih naslednikov in učencev, Kučana in njegovih tovarišev, druge generacije zločincev slovenskega naroda. Tistih tedaj, ki so zadržali oblast, blokirali demokratizacijo in normalizacijo Slovenije, blokirali boljše življenje Slovencev. Prej ali slej bo prišel čas, da eni in drugi prevzamejo odgovornost.
Na koncu se spomnimo »stare« učenosti Montesquieuja prav tako iz razsvetljenega stoletja, ki je trdil: »Imperij, ustanovljen z vojno, se tudi ohranja lahko edino z vojno.« Kar danes pomeni: Imperij zla, ustanovljen z nasiljem komunistične revolucije, se lahko ohranja edino z nasiljem komunistične revolucije.
Vprašajmo se na koncu, koliko časa še? Koliko časa bo slovenski narod še žrtev zločinske komunistične avantgarde? Koliko časa še zatiranje in ropanje slovenskega naroda?
Kot dobro vedo, v postkomunizmu znotraj združene demokratične Evrope radikalnost s pobijanjem takoj odvzame mednarodno legitimnost, zgodi se lahko le izjemoma in kot svarilo, o čemer priča umor predsedniškega kandidata in Kučanovega konkurenta Ivana Krambergerja. Preostane revolucionarno, ideološko nasilje za ohranitev imperija zla, preostanejo sovraštvo, laž, manipulacija, preostane ohraniti razklanost slovenskega naroda kot obliko postkomunistične represije nad drugorazrednimi za njihovo obvladovanje, lahko tudi zgolj nadzor sodne veje oblasti ipd.
Ker niso kritično zavrnili in obsodili svojih zločinsko avantgardnih predhodnikov in so vzpostavili kontinuiteto, ni nujno, da bi danes govorili o postavantgardi. Prej vsebinsko o retrogardi. Avantgarda naj se tedaj pogojno imenuje zaradi odločilne kontinuitete v novih razmerah, še vedno utemeljene na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom.
Poimenovanje lahko nadalje danes ostane za ključno neformalizirano vodenje države iz ozadja – brez potrditve na volitvah in brez vsakršne odgovornosti narodu – in še formalizirano iz ospredja, s staro, le prilagojeno komunistično ideologijo, s starimi kadri druge generacije, pravimi mafijskimi botri, in s temeljnim ciljem ohraniti oblast. Danes ima poimenovanje avantgarda že ironični pomen, saj je komunistična avantgarda že zdavnaj končala na smetišču zgodovine. V postmoderni Evropi je popoln anahronizem.
Vprašajmo se na koncu, koliko časa še? Koliko časa bo slovenski narod še žrtev zločinske komunistične avantgarde? Koliko časa še zatiranje in ropanje slovenskega naroda? Koliko časa blokiranje njegovega razvoja in njegovo slabše življenje? Koliko časa še legitimnost zločinskih vrednot in invalidna formalna demokracija? Kdaj končno odrešujoče življenje v resnici, in to v demokratični Evropi 21. stoletja?
Dr. Ivan Klemenčič, muzikolog in publicist
