Naj takoj na začetku razčistim dve stvari. Prvič, za svoj komentar »Jaz, rasist« (tukaj) se ne mislim nikomur opravičevati. Bilo je odkrito mnenje, bilo je moje stališče, ki ni bilo ne cenzurirano, še manj (kar bi bilo še slabše) samocenzurirano. In drugič, Planetu TV in voditelju Mirku Mayerju nikakor ne odrekam pravico, da v dveh mojih povedih (»Običajen, bogaboječ človek lahko sovraži: črnce, belce, indijance, muslimane. To je povsem človeško.«) prepoznata sovražni govor, če mislita, da je temu tako. To je problem televizije in voditelja, ne moj. Bralec si lahko komentar še enkrat prebere in nekateri bodo prepoznali sovražni govor, drugi ne. Ker je to njihova pravica, neodtujljiva – da si o zadevi sami ustvarijo mnenje, četudi voditelj trdi drugače. Tudi če sta povedi iztrgani iz konteksta, ni moj problem, je problem Mayerja, ki je dejal, da so se pred oddajo pogovarjali, pa so vseeno prepoznali sovražni govor, čeprav so moje misli prej in pozneje še tako obračali. Tudi to je Mayerjeva pravica, ki mu jo priznam brezpogojno in absolutno – da besede trga iz konteksta. Če je prepričan, da je tako prav, naj jih po mili volji obrača tako ali drugače. Saj imamo (resda na ustavni deklarativni ravni) svobodo govora ali ne? Zato jemljem prepoznavo sovražnega govora kot ustavno zagotovljeno pravico svobode izražanja Mirka Mayerja. In jaz se z njegovim izvajanjem lahko strinjam ali ne, sem lahko prizadet ali ne, ga začnem sovražiti ali ne. To je moj problem, nikakor pa ne Mayerjev.
Če sem prav razumel, je Planet TV zmotila beseda bogaboječ človek. V tem so takoj prepoznali katoliške vernike. Izraz »bogaboječ« že zdavnaj ne pomeni več tisto, kar nekoč. In tudi če bi, kaj potem? Sem zdaj razpihoval versko sovraštvo na verski osnovi? Poved »običajen, bogaboječ človek lahko sovraži: črnce, belce, indijance, muslimane« bi lahko nadaljeval s katoličani, ljubitelji praženega krompirja, potapljači, astronavti in na koncu še Marsovci. Ampak vseeno naj Planet TV potolažim; zadeva nima nikakršne povezave z Rimokatoliško cerkvijo (RKC). Tako kot ljubi, lahko tudi vsakdo sovraži. Nekoga imaš pač rad, drugega ne, enega na različne načine diskriminiraš, drugega ne. Gre za načelne stvari.
Zadnjič sem na nekem blogu prebral zanimiv primer, kaj pomeni pravica do diskriminacije. Predstavljajte si, da ste v neki družbi in imate s seboj vrečico bonbonov. Sami ste jih kupili in je vaša. Ko odprete vrečico, se odločite, da nekaterim ponudite sladkarijo, drugim ne. Zakaj to storite, je povsem vaša stvar. Razlogi za to so znani samo vam in nikomur jih ni treba pojasnjevati, nikomur se zanje ni treba opravičevati. Nekateri ljudje so vam lahko antipatični, za druge se bojite, da imajo umazane roke, tretji enostavno niso vaš tip iz različnih razlogov, lahko pa ste preprosto zjutraj vstali z levo nogo. Postavlja se vprašanje, ali se imate pravico svobodno odločiti, komu ponudite bonbone in komu ne ter tako tiste, katerim ne ponudite, diskriminirate. Zdaj si pa predstavljajte, da se ena izmed oseb, kateri niste ponudili bonbon, upre in pokliče policiste. Reče jim, da ste jo diskriminirali, ker ste bonbone razdelili samo med določene ljudi. In lahko prepozna diskriminacijo na podlagi barve las, vere, številke čevljev, rase, števila mozoljev na obrazu ali še čem drugem. Policija vas vpraša, zakaj ste to storili, vi pa poveste (sploh vam jih ne bi bilo treba) svoje razloge. Glede na vašo utemeljitev, se potem policija odloči, ali gre za pravično ali nepravično diskriminacijo. Če se izkaže, da ste ljudi neupravičeno diskriminirali, vas lahko aretira in odpelje v zapor. Seveda se boste strinjali, da je tak scenarij popolnoma bizaren, ne glede na razloge. Kaj policijo briga, komu vi razdelite bonbone in komu ne. Tudi v Mercatorju se prodajalki ne opravičujete in pojasnjujete, zakaj ste kupili slovenski jogurt in ne hrvaškega. Ali obratno.
Seveda bo kdo rekel, to ni isto, to ni enako. Bonboni in jogurt pač niso ljudje. Se strinjam, ampak kot sta Mars in Zemlja različna, sta oba (na načelni ravni) še vedno planeta. In to je tisto, kar je očitno tako nerazumljivo, iz česar lahko izpelješ, da je nekaj sovražni govor, nekaj pa ni. Gre za načelne stvari in za nerazumevanje, kaj sploh so človekove pravice. To so pravice, ki so prirojene in neodtujljive ter jih morajo človeku drugi brezpogojno izpolniti. Gre za pravico posameznika do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine in podobno. To so tako imenovane negativne pravice, ker nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo. Ena od teh je svoboda govora, ki je danes povsem izrinjena. O tej pravici, ki je absolutna, nihče danes več ne razmišlja. Danes se govori samo še o sovražnem govoru, ki je zelo izmuzljiv pojem, ki ga je skoraj nemogoče določiti, kaj sploh je. Kar je za enega sovražni govor, za drugega ni, najhuje pa je, da se besedila trgajo iz konteksta, čeprav tudi taka pisanja ne presegajo okvira ustavnosti. In običajno se nekomu že vnaprej dodeli status žrtve, zato je pojem sovražnega govora tesno povezan s kultom žrtve. Tak kult uživajo danes črnci, muslimani, Romi, homoseksualci in ne vem, kdo še vse. Me tudi ne briga, če sem iskren. Karkoli se danes o njih piše, mora biti do njih izrazito naklonjeno, drugače tvegaš, da si označen za rasista, ksenofoba, islamofoba in podobno.
Moj komentar ni izražal nobenih predsodkov do kogarkoli. Tudi če bi jih, bi bil to sovražni govor? Niti k nasilju, k orožju nisem pozival. Preprosto sem zapisal to, kar mislim - da človek kot fizična oseba, ki ima čustva, kot sta ljubezen in sovraštvo, lahko to izraža. Če ti sovražiš belopoltega, to še ne pomeni, da ga boš ubil. Če ne maraš hrvaškega jogurta, to ne pomeni, da boš v trgovini s polic pometal vse jogurte iz Hrvaške. Za vse, kar ljudje počnemo, imamo pač različne razloge. Lahko nekoga diskriminiraš tako, da mu nisi naklonjen, da ga sovražiš, kar pa ne pomeni, da mu boš fizično škodil. Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha je dobro zapisal: »Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Odlična definicija, kje se konča osebna človekova svoboda. Besede utegnejo prizadeti. Še evropsko sodišče za človekove pravice je menilo, da je bistvo svobode izražanja, ene največjih pridobitev zahodne civilizacije, ki je zrasla na krščansko-judovskih koreninah, ravno načelo, da je treba na vse načine braniti svobodo govora, da je treba varovati svobodo izražanja tudi pri tistih izjavah, ki šokirajo, celo žalijo.
Ampak, ko potegnemo črto, so naša čustva (in ljubezen in sovraštvo) samo kemična reakcija. Najbrž je to tisto, kar si novodobni cvet pravičništva želi nadzorovati. Ker vsi poskusi, da bi omejili svobodo izražanja, ne zaležejo dovolj, ker moralneži nekako ne najdejo prav(n)e meje, saj se ves čas izgubljajo v postavljanju nekih socioloških, humanističnih in drugih omejitev, je za njih (in sem spada tudi Planet TV z urednikom Tomažem Perovičem na čelu) naslednji korak in očitno edini izhod, da bi uveljavili svoje, tisto, kar čustva so – kemija. Saj veste, kako gre zadeva v filmu Equilibrium. John Preston (Christian Bale) jemlje (kot številni drugi) „prozium“, ki povzroča otopelost, zatira čustva. Preston upošteva samo tisto, kar mu zapove „Oče“ v Librii. Ko preneha jemati „zdravilo“, začne ljubiti in, to posebej poudarjam, sovražiti. Postane (spet) človek.
Če sta Tomaž Perovič in Mirko Mayer že za proziumu, jaz nočem biti.