Poziv močno spominja na čase Udbe (in kasneje SDV), ki je novačila državljane, naj ovajajo in zalezujejo svoje sorodnike, prijatelje, znance in kolege, ki govorijo proti socialistični SFRJ in zvezi komunistov.
V ta namen je nekdanja država imela tudi zloglasni 133. člen, ki je med drugim določal zaporno kazen od enega do desetih let za tistega, ki je pozival ali ščuval k rušenju oblasti ali pa je s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi.
O tem, kako se družbeno samozaščitniško organizirati, je razvidno tudi iz programa dela organov za notranje zadeve iz 70. let prejšnjega stoletja, pod katerega je podpisal okoreli udbovec in komunist Janez Zemljarič, ki se danes predstavlja kot poslovnež in humanitarec.
Danes se levičarski aktivisti pri opredeljevanju sovražnega sklicujejo na priporočilo Sveta Evrope, ki sovražni govor opredeljuje kot vsako izražanje, »ki širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentrizmu, diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«. Če ti torej misliš in to javno poveš, da ne maraš migrantov, muslimanov ali pripadnikov druge rase, je to opredeljeno kot sovražni govor.
Poziv direktorice Mirovnega inštituta ni nič drugega kot poziv k preganjanju in diskreditaciji drugače mislečih, je teptanje svobode govora oziroma je prilagajanje svobode govora potrebam levičarskega aktivizma.
Kaj si o tem mislijo državljani še dokaj svobodnih držav, so pokazali Avstralci. Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je namreč opravil raziskavo medtem, ko je pred leti na sodišču potekal proces, v katerem je aboridžinska aktivistka Pat Eatock tožila pisca Andrewa Bolta zaradi rasizma. Vprašanje ankete se je glasilo: Katera od ponujenih možnosti je po vašem mnenju bolj pomembna: da vlada zaščiti pravico svobode govora ali da vlada zaščiti ljudi pred tem, da jih kdo lahko užali?
Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi bolj pomembna svoboda govora kot absolutna človekova pravica. In da je to pomembnejše od užaljenosti posameznika ali skupine. In ni odveč poudarjati, da so Avstralci visoko na lestvici tako osebne kot ekonomske svobode, kar se kaže tudi s tem, da spadajo med najbolj razvita gospodarstva in uživajo visoko raven blaginje.
Zato poziv direktorice Mirovnega inštituta ni nič drugega kot poziv k preganjanju in diskreditaciji drugače mislečih, je teptanje svobode govora oziroma je prilagajanje svobode govora potrebam levičarskega aktivizma. Najbolj grozljivo pa je, da poziva ljudi, naj ovajajo svoje prijatelje ali sledilce na družbenih omrežjih.
