Je bolečina res naravni opozorilni sistem našega telesa?

Pravzaprav ja. Lahko si jo predstavljamo kot rdeči alarm, ki nas opozori, da se nekaj dogaja – bodisi v mišicah, kosteh, organih ali živčevju. Pogosto nastane kot posledica poškodbe, vnetja ali bolezni, lahko pa je tudi znak, da naše telo nekaj draži ali preobremenjuje. Gre za zaščitni mehanizem. Če bi, recimo, dali roko na vročo ploščo in ne bi čutili bolečine, bi se lahko resno opekli, ne da bi sploh vedeli. Tako pa nas bolečina prisili, da reagiramo – umaknemo roko, si odpočijemo ali poiščemo pomoč. Bolečina je neobhodna in univerzalna izkušnja. Vsak človek se z njo sreča, tako fizično kot tudi psihično. Ni le nekaj, kar čutimo v telesu, ampak lahko zelo vpliva tudi na naše misli, počutje in odnose. Ravno zato je pomembno, da jo jemljemo resno in jo poskušamo razumeti, ne le utišati.

Nekateri ljudje bolečino čutijo intenzivno, drugi manj, nekateri celo nič. Znano je, da se nekateri ponesrečenci iz prometnih ali drugih nesreč od veselja, da so preživeli, smejejo, kakor da jih je zapustil um, ko se zavedo realnega stanja, na primer, da so izgubili vse bližnje, pa začutijo strahotne bolečine. Naši možgani so fascinanten komunikacijski organ, kajne?

Res je, naši možgani so neverjeten in zelo kompleksen komunikacijski organ. Bolečina ni samo fizičen občutek, temveč tudi čustvena in psihološka izkušnja. To pomeni, da nanjo vpliva marsikaj, od trenutnega čustvenega stanja do konteksta, v katerem se znajdemo. Ko nekdo doživi prometno nesrečo in je v šoku ali vesel, da je preživel, se lahko zgodi, da bolečine sprva sploh ne čuti. To je obrambni mehanizem telesa, možgani v tistem trenutku sprostijo določene kemikalije, kot so endorfini, ki začasno zablokirajo občutek bolečine, da bi človek lahko preživel in ukrepal. Šele ko se stanje umiri in se čustveno zavemo izgube ali nevarnosti, se pogosto pojavi tudi fizična bolečina. Zato pravimo, da možgani niso le »računalnik«, ki obdeluje podatke, temveč čustveni dirigent, ki usklajuje naše doživljanje sveta, tudi bolečine. In ravno ta povezanost telesa, čustev in misli nas dela tako zelo človeške.

Zakaj takrat, ko nas nekaj boli, skoraj vedno jokamo?

Jok je pravzaprav starodaven način, kako naše telo in možgani izrazijo, da je nekaj narobe. Gre za naravni odziv na bolečino, pa naj bo ta fizična ali čustvena. Fizična bolečina sproži stres v telesu, telo začne izločati stresne hormone, srce hitreje bije, mišice se napnejo ... in pogosto pride tudi do joka. Solze pomagajo sprostiti napetost in, zanimivo, vsebujejo tudi snovi, ki nekoliko ublažijo bolečino. Jok je torej nekakšen »ventil«, ki telesu pomaga, da se razbremeni. Poleg tega ima jok tudi pomembno družbeno funkcijo. Ko jokamo, drugi ljudje hitro opazijo, da smo v stiski, in nam pogosto priskočijo na pomoč. Tudi zato smo skozi evolucijo ohranili jok kot način izražanja bolečine in čustev. Tako da, če jokamo, ko nas boli, to ni znak šibkosti, ampak znak, da smo zelo dobro »nastavljeni« za preživetje in povezovanje z drugimi.

Legenda iz starega Rima govori, da so svetega Lovrenca, mučenika, usmrtili tako, da so živega spekli na žaru, ker se ni hotel odreči krščanstvu. Najzanimivejši del legende pravi, da se je na žaru šalil, se norčeval iz ateistov in ni kazal absolutno nobenih bolečin. Sliši se noro, a možno je dvoje: imel je nevrološko motnjo, pri kateri pač ni čutil bolečine, ali je bil pod tako močnim vplivom religiozne ekstaze, da bolečine ni čutil?

Zgodba svetega Lovrenca je res ena tistih legend, ki človeka pustijo odprtih ust. Predstava, da nekdo na žaru dobesedno žge šale, medtem ko ga pečejo živega, se sliši neverjetna, ampak v zgodovini mučeništva niso redke takšne pripovedi, kjer junaki kljub trpljenju pokažejo neverjetno moč duha. Če pogledamo z nevrološkega vidika, obstaja izjemno redka motnja, imenovana prirojena nezmožnost čutenja bolečine (CIPA). Ljudje s to motnjo ne zaznajo fizične bolečine, kar pa pogosto ni prednost, ampak nevarna pomanjkljivost, saj se lahko poškodujejo, ne da bi to sploh opazili. A verjetnost, da bi imel to prav sveti Lovrenc, je seveda zelo majhna.

Primož Lavre

Druga možnost, veliko bolj verjetna, pa je vpliv religiozne ekstaze, ki jo danes razumemo kot močno psihološko stanje, pri katerem človek zaradi globoke vere, vere v poslanstvo, ali občutka, da trpi za nekaj večjega, lahko preseže običajne telesne odzive. Možgani v ekstremnih čustvenih stanjih lahko sproščajo snovi, ki omrtvičijo bolečino, podobno kot pri športnikih ali vojakih v izrednih okoliščinah. V kombinaciji s šokom in morebitno izgubo zavesti pa je možno, da je dejansko čutil zelo malo ali pa je bolečino premagal z močjo svoje vere. In ne nazadnje, ne pozabimo, da legenda o svetem Lovrencu ni nujno natančna zgodovinska resnica. Pogosto so takšne zgodbe tudi simbolične, predstavljajo neomajno vero, ki ne popusti niti pred največjo krutostjo.

Zakaj posamezniki v bolečini uživajo, na primer ljudje, ki se igrajo BDSM prakse?

Čeprav se sliši nenavadno, je res: nekateri ljudje lahko v določenih okoliščinah v bolečini uživajo. To še posebej velja v kontekstu BDSM praks, kjer bolečina ni posledica nasilja ali naključja, ampak del zavestne, dogovorjene in varne izkušnje med partnerji. Za razumevanje tega je treba vedeti, da možgani ne dojemajo bolečine vedno enako. V običajnih situacijah je bolečina opozorilni znak: »Nekaj ni v redu!« A v določenem kontekstu – ko jo pričakujemo, ko imamo nadzor nad situacijo in ko ji pripisujemo drugačen pomen – možgani to isto bolečino lahko dojemajo kot senzacijo, ki sproži val endorfinov in dopamina, podobno kot pri intenzivnem športu ali skoku s padalom.

Poleg tega ima lahko BDSM tudi čustveni vidik, kjer začasna »predaja nadzora« ali igranje z mejami vodi do občutka zaupanja, bližine in osvoboditve. V tem okviru bolečina ni kazen ali agresija, ampak sestavni del igre in včasih celo način doseganja posebne oblike užitka ali sprostitve. Seveda je ključna razlika v tem, da je vse prostovoljno, vnaprej dogovorjeno in varno pravilo »SSC« (Safe, Sane and Consensual), varno, razumno in s soglasjem, je v tej skupnosti osnovno vodilo. Skratka, možgani, telo in čustva so neverjetno povezani. In kar eni doživljajo kot boleče, lahko drugi, v povsem drugačnih okoliščinah, doživijo kot prijetno, osvobajajoče ali celo orgazmično.

V Nemčiji se je končno začelo sojenje zdravniku, ki je obtožen umora 15 pacientov, ki so bili v paliativni oskrbi. Žrtvam naj bi brez njihove vednosti dajal anestetik in mišični relaksant, to pa je po navedbah tožilstva pri pacientih paraliziralo dihalne mišice, kar je povzročilo dihalni zastoj in v nekaj minutah tudi smrt. Nima smisla, da razpredava o tem, kaj je tu res, niti se ne želim postavljati na nobeno stran, vi verjetno tudi ne, a po do danes znanih podobnih primerih je večinoma šlo za dejanja iz usmiljenja, konec koncev so bili ljudje v paliativi?

Tega konkretnega primera ne poznam dovolj, da bi lahko karkoli sodil, zato lahko odgovorim le na načelni ravni. Sam nisem zagovornik evtanazije. Kot zdravnik sem poklican k varovanju življenja in lajšanju trpljenja – to sta temeljna stebra mojega poklica. Seveda pa ne odrekam ljudem pravice, da imajo na to vprašanje drugačen pogled kot jaz. Gre za izjemno osebno, etično in filozofsko temo, kjer po mojem mnenju prepovedi brez jasnih pojasnil niso dobra pot. Prav tako ni nujno, da je moj pogled univerzalen – a zanj nosim odgovornost kot zdravnik.

Mislim pa, da zdravnikov in medicinskih sester ne bi smeli vključevati v dejanja, katerih namen je skrajševanje življenja. Naša vloga se s tem radikalno spremeni, skorajda obrne na glavo. Mi smo tu zato, da življenje ohranjamo in trpljenje lajšamo, ne pa, da odločamo o smrti. Tudi če bi bila evtanazija nekje dovoljena, bi bilo po mojem mnenju zelo težko izpeljati to povsem zunaj zdravstvenega sistema. A prav tu je največje tveganje za zdrs. V več kot 30 letih prakse se še nisem srečal s primerom, kjer ne bi mogli trpljenja ublažiti do znosnega nivoja.

V skrajnih primerih se lahko – seveda z vednostjo in soglasjem bolnika – odločimo za paliativno sedacijo. Preprosto povedano: bolnika uspavamo, da ne čuti več bolečine, pri čemer pa to ni dokončno stanje, lahko ga tudi zbujamo, če to bolnik želi. To je povsem etično in strokovno utemeljeno dejanje. Opisani primer, če drži, da je zdravnik posegel v življenje brez vednosti bolnikov in mimo njihove volje, pa se mi zdi neetičen in popolnoma nesprejemljiv. Če je bilo delo preveč zanj, če je izgorel, bi se moral sam umakniti ali pa bi ga morali odgovorni vodje iz dela umakniti. Zdravnik ne sme izgubiti živcev, ne glede na okoliščine. Posebej zaskrbljujoče se mi zdi, če je bolnikom dajal le mišični relaksant brez uspavala. Vemo, da to pomeni, da se človek ne more več premikati in dihati, lahko pa je še vedno pri zavesti, kar je lahko izjemno travmatična izkušnja.

Pri anesteziji se tega striktno držimo – najprej bolnika uspavamo, šele nato damo relaksant. Če je nekdo zavesten in se duši, a tega ne more izraziti – si težko predstavljam hujše trpljenje. Če pa bolniki sploh niso več bili pri zavesti in niso trpeli, potem to dejanje še bolj odpira vprašanja, v tem primeru morda ni šlo za pomoč njim, ampak za to, da je zdravnik olajšal svoje breme. In to ni prav. Namen zdravljenja in oskrbe ni, da mi rešujemo sebe, ampak da smo ob bolniku. Morda je res imel dober namen. Morda je bil izčrpan in ni več vedel, kako naprej. Ampak zdravnik mora znati poiskati pomoč ali se umakniti, kadar ne zmore. To ni znak šibkosti, to je odgovornost.

Hočete reči, da evtanazije v nobenem primeru ne bi podprli? Izvedljiva je res preprosto, bolniku vbrizgamo dovolj fentanila na primer in umre v hipu, brez trpljenja.

Sam osebno nisem njen zagovornik. Kot zdravnik sem poklican, da varujem življenje in lajšam trpljenje, ne pa, da ga skrajšujem. To ni le moje osebno prepričanje, ampak etično vodilo, ki je zapisano v samem jedru zdravniškega poklica od Hipokrata dalje. Zdravništvo ima svojo etiko in moralo, ki se je skozi stoletja izoblikovala prav zato, da ščiti človekovo dostojanstvo in zaupanje v zdravnika. Če bi ta načela začeli spreminjati, bi s tem posegali v temelje ne le medicine, ampak tudi naše civilizacije. Morala namreč ni absolutna, vendar pa mora imeti stroka svoja jasna izhodišča. Ko enkrat zdravnik prevzame vlogo tistega, ki lahko življenje konča, se poruši temeljno razmerje med pacientom in zdravnikom, odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, da si tam zanj, ne proti njemu.

Seveda pa dopuščam možnost, da imajo drugi ljudje drugačen pogled. To je povsem legitimno. O teh vprašanjih je treba govoriti, iskreno, spoštljivo in brez moraliziranja. Še posebej pa moramo ljudem zmanjševati strah, predvsem tisti neutemeljeni strah pred trpljenjem. V današnjem času imamo možnosti, da skoraj vsakemu bolniku olajšamo trpljenje do točke, ko je znosno, če le imamo znanje, čas in pogovor. V skrajnih primerih lahko uporabimo paliativno sedacijo. Res je, življenje je včasih težko. In tudi umiranje zna biti težko. A prav zato je naloga zdravnikov, da stojimo ob strani, ne da skrajšamo pot.

Če postane pretežko tudi za nas, pa moramo imeti pogum, da to priznamo in poiščemo pomoč – zase, ne da s tem ogrozimo druge. Torej, ne, to vprašanje ni tehnično. Čeprav se zdi, da »ni tako težko« – ena visoka doza sintetičnega opioida fentanila in je konec, gre tukaj za nekaj veliko večjega. Gre za odnos do življenja, do trpljenja, do drugega človeka. In na to ni enoznačnega odgovora, zato je nujno, da o tem razpravljamo – brez pritiskov, brez poenostavljanja in z veliko mero človeškosti.

Saj res, zakaj je zavestno umreti tako težko? Telo hoče, um se upira? Res je, da lahko človek sam zaužije tisto dozo fentanila, a tudi to ni psihično enostavno, saj se zavedaš, v redu, če tole srknem, je konec za zmeraj.

To se tudi sam sprašujem že vse življenje. In prav to spraševanje me je pripeljalo v medicino. Mislil sem, če bom blizu trpečim, če bom vsak dan ob umirajočih, bom morda lažje razumel, kaj smrt sploh je. Da se je ne bom več bal. A če sem iskren, odgovora nimam. Bolj ko sem blizu smrti, bolj vem, da popolnega odgovora ni. Morda bi na to vprašanje bolje odgovorili psihologi. Človek ima v sebi močan nagon po življenju, ohranjanju, obstanku, dihanju. In hkrati nekje globoko tudi nagon po umiku, po smrti, a prvi je močnejši, naravnejši, vseprisoten. Jung je zapisal: »Smrt je cilj. Vse gre k njej. Človek nosi v sebi smrt, tako kot drevo nosi v sebi sad.« In vendar, ko pride res blizu, se v človeku pogosto zbudi boj. Ne le telesni, tudi duševni. Bojimo se, da bomo izničeni. Da bo vse, kar smo bili, kar smo gradili in ljubili – zaman. Bojimo se ločitve, zapuščenosti, morda tudi trpljenja ob koncu. Telo se upira, do zadnjega. Srce bije, pljuča vlečejo sapo, kri kroži.

Primož Lavre

Človek je ustvarjen za življenje. In um še bolj. Redko kdo umira res »mirno«, brez notranjega boja. A hkrati moram reči: v praksi sem pogosto videl tudi nekaj drugega. Da prav ob koncu, ko je telo že izčrpano, ko se bolečina umiri, ko sprejemanje nadomesti boj – ljudje umrejo pomirjeni. Ne vsi, ne vedno, a pogosteje, kot si morda mislimo. Kot da se življenje samo naveliča boriti in človeku tiho šepne: zdaj pa je dovolj. Morda ne gre toliko za strah pred smrtjo kot za nepopolno slovo od življenja. Od ljudi, krajev, besed, dotikov. In zato je tako težko, ne, ker ne bi znali umreti, ampak ker tako zelo znamo živeti.

Ali je res, da tudi samomorilci v resnici nočejo umreti, le končati hočejo trpljenje bolečin, to je pa podobno ljudem v paliativi?

Da, pogosto je res: samomorilci v resnici ne želijo umreti, želijo končati trpljenje. Ne zdi se jim, da imajo drugo izbiro. Ne vidijo poti naprej, ne verjamejo, da bi se lahko še kaj spremenilo. To ni izbira smrti kot take, ampak poskus izhoda iz neznosne bolečine, pogosto duševne, ki pa je prav tako resnična kot telesna. In to je podobno tistemu, kar včasih doživljajo bolniki v paliativni oskrbi: ne želijo smrti, želijo le olajšanje, odmor od trpljenja. Jung je to stisko opisal zelo človeško. Rekel je: »Samomor je poskus, da bi zmanjšali bolečino, ki je ne moremo več prenašati, in ne izraz želje po smrti.« To je pomembna razlika.

Ljudje pogosto ne želijo izničiti sebe, želijo izničiti tisto, kar jih v danem trenutku neznosno boli. V paliativni medicini se tega zelo zavedamo. Trpljenja ne moremo vedno odstraniti, lahko pa ga skoraj vedno olajšamo. Enako velja za psihično bolečino, če jo le vzamemo resno in pravočasno. Zato mislim, da je največ, kar lahko damo ljudem v stiski, bližina, pogovor, občutek, da niso sami. Da obstaja možnost, da se tudi njihova bolečina preoblikuje v nekaj znosnega, morda celo smiselnega. Kot je rekel Jung: »Kjer so tvoje rane, tam so tudi vrata v tvojo dušo.«

Zdaj pa vem, zakaj me kar naprej nekaj boli. Ena sama duša sem. Je res, da ženske prenesejo več bolečine? Na primer, s poskusi so dokazali, da bi moški izdihnili že ob začetku porodnih popadkov, malo se šalim, a nekaj bo na tem?

Zanimivo je, da to ni povsem res. Nekatere sodobne raziskave, na primer študija iz leta 2012, ki so jo objavili v reviji Pain, kažejo, da imajo moški v povprečju višji prag bolečine, to pomeni, da fizično »prenesejo« več, preden zaznajo bolečino kot neprijetno. Ampak! To ne pomeni, da so moški trpežnejši za vse bolečine. Bolečina ni samo fizični občutek, ampak tudi psihološki in čustveni proces. Ženske pa imajo drugačen odziv na bolečino, kar je povezano s hormoni, kot je estrogen, ki lahko vplivajo na občutek bolečine. In da se malo pošalim, čeprav pravijo, da bi moški ob prvih popadkih »padli v nezavest«, raziskave kažejo, da imajo pravzaprav višji prag za nekatere vrste bolečin. Torej, morda je res, da moški lahko malo manj »zdržimo« bolečino, le priznati tega ne želimo vedno!

Smo se s stoletji, zlasti z desetletji in zadnjimi leti res pomehkužili? Samo pomisliva, kako so nekoč »popravljali« zobe? To je bilo grozljivo!

Prav zabavno vprašanje! Res je, nekdaj so bile metode zdravljenja zob in drugih težav precej bolj brutalne kot danes, brez anestezije, brez natančnih tehnik, z veliko bolečine in strahu. Če pomislimo na to, kako so včasih zobe popravljali ali celo pulili, je danes res skoraj nepredstavljivo. Ampak, ali smo se s časom res pomehkužili? Morda smo občutljivejši za bolečino in neprijetnosti, a po drugi strani smo tudi veliko bolj spoštljivi do trpljenja in bolnikovih občutkov.

Napredek v medicini in tehnologiji nam je omogočil, da trpljenje lajšamo učinkoviteje in bolj človeško, in to ni slabost, ampak znak napredka. Torej ne gre za pomehkuženost, temveč za večjo zavest in skrb do sebe in drugih. Pa še nekaj: nekateri starodavni načini zdravljenja so bili res grozljivi, ampak brez njih danes ne bi imeli znanja in izkušenj, ki jih imamo zdaj. Torej, morda smo mehkejši, ampak tudi veliko pametnejši in sočutnejši in to je definitivno plus!

Kraljica Elizabeta I. je imela tako strahotno razbolele zobe, da je staknila sepso in od tega umrla. Vsak anestetik, ki pride na trg, je močnejši?

Ne, ne gre samo za to, kdo je močnejši, kot v nekakšni tekmi moči! Danes anestetiki ne delujejo tako, da te zrušijo z močjo, ampak bolj kot čarovnik, ki nežno potegne zaveso med teboj in bolečino, hkrati pa pazi, da ne naredi nepotrebne škode. Ideal anestetika je, da te uspava ravno toliko, da ne čutiš bolečine, ostaneš varen in se hitro prebujaš. Ni treba biti najmočnejši borec na polju bolečine. Kvaliteta je veliko pomembnejša kot moč. Torej, anestetiki danes niso kot nekakšni super junaki, ki premagajo bolečino z brutalno silo, ampak bolj kot nežni plesalci, ki poskrbijo, da je prehod skozi bolečino kar se da prijeten. In to je prava zmaga!

Koliko nespanca človeka ubije?

Dolgotrajno pomanjkanje spanja ima resne posledice za zdravje. Spanje je ključno za pravilno delovanje imunskega sistema, možganov in drugih organov. Če človek kronično spi premalo, se poveča tveganje za bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, diabetes, depresija in celo nekatere vrste raka. Poleg tega človek, ki nekaj dni ne spi, razvije skorajda vse možne psihične simptome: zmedenost, halucinacije, paranojo, težave s koncentracijo in čustveno nestabilnost. Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja s širokim znanjem, pravi, da je pri takih bolnikih najprej ključnega pomena urediti spanec z ustreznimi zdravili, šele nato se lotiti postavljanja natančne diagnoze.

Brez dovolj spanja je namreč diagnoza lahko zelo zavajajoča. Popolna smrt zaradi popolne odsotnosti spanja je izjemno redka in praktično neznana razen v zelo redkih primerih, kot je fatalna družinska nespečnost, genetska bolezen, ki pa je zelo redka. Zato je spoštovanje potreb po spanju izredno pomembno za ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Čeprav je pomanjkanje spanja resna zadeva, jaz kot anesteziolog z uspavanjem ljudi nimam težav – pravzaprav je to moj posel! Tako da, če bo kdo kdaj res v stiski zaradi nespečnosti, ve, koga poklicati.

Ljudje dolgotrajno uporabljajo antidepresive in antipsihotike – kakšne posledice lahko uporaba pusti v možganih? Ne bi moralizirala, drživa se farmakoloških faktov.

Kot anesteziolog nisem specialist za psihiatrijo, zato so vprašanja o zdravljenju duševnih motenj bolj domena psihiatrov. Vendar pri zdravljenju bolečine in paliativi pogosto uporabljamo tudi psihotropna zdravila, ki so varna tudi pri daljši uporabi. Na primer, novejši antidepresivi, kot so SSRI in SNRI, kot so cipralex, asentra, dulsevia, veljajo za varna zdravila. Akutno zaužitje večje količine teh zdravil redko povzroči smrt. Dolgoročno jemanje ima celo pozitivne učinke na možgane, saj zmanjša vpliv stresa in stresnih hormonov, kar je lahko koristno tudi pri preprečevanju poslabšanja demence.

Poleg tega SSRI delujejo proti strjevanju krvi, podobno kot aspirin, vendar brez njegovih neželenih učinkov na želodec. Kljub temu pa se ljudje teh zdravil pogosto bojijo, morda zaradi počasnejšega delovanja in strahu pred posegom v možgane in psiho. Strah pred »izgubo sebe« je pogost, a večina pacientov sčasoma ugotovi, da jim zdravila pomagajo vrniti kakovost življenja. Kar zadeva antipsihotike, prazin, haloperidol, kvetiapin, olanzapin, so zelo učinkovita zdravila pri zdravljenju psihotičnih motenj, kot so shizofrenija ali hude epizode manije, in znatno izboljšujejo kakovost življenja mnogih pacientov.

Vendar imajo lahko tudi resne stranske učinke, še posebej pri dolgotrajni uporabi. Med njimi so motnje gibanja, ekstrapiramidalni simptomi, povečanje telesne teže, presnovne spremembe in redke možne spremembe v možganski strukturi, kot je zmanjšanje volumna nekaterih predelov možganov. Ker to ni moje strokovno področje, bi o teh podrobnostih priporočal posvet s psihiatrom, ki lahko natančno oceni koristi in tveganja ter prilagodi zdravljenje posamezniku. Nizki odmerki nekaterih antipsihotikov se pogosto uporabljajo za pomoč pri spanju in običajno ne povzročajo tolerance ali odvisnosti, kot je to pogosto pri benzodiazepinih. Benzodiazepini, kot so apaurin, helex, lexaurin, lorazepam, sicer hitro pomirijo in pomagajo pri spanju, a kronična uporaba je povezana z več tveganji, med drugim z odvisnostjo, toleranco in celo povečanjem tveganja za razvoj demence.

Zanimivo je, da se jih ljudje pogosto manj bojijo kot drugih psihotropnih zdravil, kljub tem tveganjem, kar kaže na potrebo po boljšem ozaveščanju. Zato je pomembno, da o vseh možnostih zdravljenja govorimo odkrito in strokovno, da lahko pacienti sprejemajo informirane odločitve. Mimogrede, antidepresivi imajo pravzaprav precej neposrečeno ime, saj se pogosto uporabljajo tudi za zdravljenje kronične in nevropatske bolečine, tudi pri ljudeh, ki niso depresivni. V ambulanti za zdravljenje bolečine zato pogosto izgubljamo veliko energije, ko bolnikom razlagamo, da jim teh zdravil ne predpisujemo zaradi duševne bolezni, temveč za uravnavanje zaznavanja bolečine, in da se jih zato ni treba bati.

Zakaj medicina in farmacija prikrivata, da paracetamol ubija in je izjemno nevaren, a še kar naprej rineta ljudem, ah, vzemite lekadol. Da o tem, kako pogosto je del drugih zdravil, niti ne razpravljava. Ljudje pa se tega ne zavedajo in se izpostavljajo še hujšim nevarnostim, saj so ta zdravila v lekarnah v prosti prodaji.

To, da je paracetamol izjemno nevaren in da farmacija to prikriva, enostavno ne drži. Res pa je, kot pri vsakem zdravilu, da odmerek naredi strup.

Že 20 tablet je dovolj za samomor, 120 pa zagotovo. Ampak to je zelo boleča smrt. Jaz bi raje iskala fentanil. Ne napeljujem nikogar, govorim z namenom informiranja, ljudje morajo vedeti, kaj dajejo vase.

Paracetamol, pri nas znan predvsem kot lekadol, je eno najpogosteje uporabljanih zdravil za zniževanje temperature in lajšanje bolečine. Njegova priljubljenost izvira iz dejstva, da je ob pravilnem doziranju zelo varno, ne draži želodca in ne vpliva na strjevanje krvi, kot to počne aspirin, zato je primeren tudi za ljudi, ki imajo težave z želodcem ali jemljejo zdravila proti strjevanju krvi. Drži pa, da je v prevelikih odmerkih, nad 4 g dnevno za odrasle, lahko zelo nevaren za jetra in lahko vodi v hudo jetrno odpoved. Zato je bilo v preteklosti nekaj primerov samomorov s paracetamolom. A to ni razlog, da bi zdravilo označili kot »nevarno za vse«. Gre za napačno uporabo, ne za slabost zdravila samega.

Tudi druga nesteroidna protivnetna zdravila, ibuprofen, naproksen, diklofenak in tako dalje, so ob pravilni uporabi varna in zelo učinkovita. Kar je pomembno dodati: ta zdravila ne povzročajo odvisnosti in se jih telo ne navadi, kot se to dogaja pri opioidih. Torej ni strahu, da bi ob dolgotrajni uporabi za vsakdanje težave razvili potrebo po vse večjih odmerkih. Se pa res lahko zgodi, da ljudje nehote kombinirajo več zdravil, ki vsebujejo paracetamol, denimo proti prehladu, gripi in bolečinam, zato je vedno pametno prebrati sestavo zdravila ali se posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom.

Primož Lavre

Zdravniki ta zdravila ne predpisujemo neodgovorno. Čeprav jih lahko dobite brez recepta, je priporočljiv posvet, zlasti če imate kronične bolezni ali jemljete druga zdravila. Kar se samomora tiče, pa: če si ti ali kdo, ki ga poznaš, v stiski – nisi sam ali sama. Pokliči na zaupni telefon, pogovori se s strokovnjakom, napiši pismo, zaupaj prijatelju ali družinskemu članu. Tvoje življenje je dragoceno. Tudi če se zdaj zdi nemogoče, obstajajo poti iz teme.

Zakaj sploh zdraviti bolečino? Ker bolečina ni vrlina? V življenju imamo že dovolj trpljenja, zakaj bi ga še podaljševali po nepotrebnem?

Dostopnost analgetikov v prosti prodaji ima dve plati. Po eni strani je to dobro: omogoča hitro pomoč pri vsakdanjih težavah, glavobolu, zobobolu, vročini, brez nepotrebnega obremenjevanja zdravstvenega sistema in čakalnih vrst. Ljudje lahko sami, odgovorno in hitro ukrepajo, kar je pomembno. Po drugi strani pa se tu skriva tudi past. Ravno zaradi lahke dostopnosti lahko nekateri podcenijo ta zdravila in pozabijo, da gre vendarle za učinkovite učinkovine z možnimi stranskimi učinki, če jih jemljemo napačno, predolgo ali v napačnih kombinacijah. Zato je vedno dobro prebrati navodila, preveriti sestavo, posebej pri kombiniranih zdravilih, in kadar nismo prepričani, vprašati zdravnika ali farmacevta.

Prosta prodaja je v redu, dokler ne pomeni tudi »prosto po Prešernu«?

Zelo zanimivo, da ste izpostavili ravno lekadol, ne, nikakor mu ne želiva delati še dodatne reklame, čeprav se res zdi, da je postal skoraj sinonim za »vzemi nekaj proti bolečini«. A prav v tem je tudi problem: ker ga jemljemo skoraj samoumevno, pozabljamo, da gre za resno zdravilo, ki ima, tako kot vsako, svoj varni razpon odmerjanja. Presežek pa ni več nedolžen. Zato naj bo reklama raje za zdravo mero previdnosti, ne za lekadol.

Zakaj toliko kompliciranja – govorim o nekaterih zveznih državah ZDA, kjer izvajajo uzakonjeno smrtno kazen – mar niso sodobni anestetiki že v majhnih količinah ubijalski in s tega vidika humani, saj človek hitro umre?

Kot zdravnik – in kot človek – gledam na smrtno kazen ne iz tehničnega, ampak iz etičnega zornega kota. Sodobni anestetiki so res močni in tehnično učinkoviti, toda to ni vprašanje farmakologije, temveč vrednot, na katerih temelji naša civilizacija. Smo kot družba kaj boljši od morilca, če tudi sami ubijemo? Tudi če storimo to »neboleče« in s strokovno izvedbo? Kot anesteziolog lahko povem, da bi bilo tehnično izvedljivo človeka uspavati in mu nehati dovajati kisik – ampak ali to pomeni, da je prav? Grška filozofija, rimsko pravo in judovsko-krščanska etika, vsi ti stebri, na katerih stoji zahodna civilizacija, v središče postavljajo človekovo dostojanstvo. In prav tu je odgovor.

Papež Frančišek, ki mi je še posebej ljub, je jasno dejal: »Smrtna kazen je nedopustna, ker je napad na nedotakljivost in dostojanstvo človeka.« V tem duhu verjamem, da vsak človek, tudi morilec, ostaja vreden življenja. Kaznovati da, a vedno z možnostjo, da se spremeni. Drugače se kot družba spustimo na raven tistega, ki je prvo zlo storil. Prepolni zapori niso opravičilo za odpravo človekovega življenja, so zgolj klic k reformi sistema, ne k uničenju posameznika. Zdravniški poklic me zavezuje k varovanju življenja, ne k odločanju, kdo ga je vreden. In prepričan sem, da prava človečnost zaživi tam, kjer se odpovemo maščevanju, četudi bi bilo tehnično izvedljivo, hitro in brezbolečinsko.

Vaš poklic je izjemno zahteven: tehnično, psihično in čustveno. Kako sami skrbite za svoje ravnovesje, kako doživljate duhovnost in ali ste se kdaj tudi sami znašli na robu svojih moči?

Da, tudi sam sem se izčrpal in šel skozi obdobje izgorelosti, kar me je dobesedno prisililo v dolgotrajno bolniško. Zdravniki pogosto skrbimo za druge, nase pa pozabimo, a tudi mi nismo bogovi. Smo ljudje, čutimo, trpimo in kdaj pademo. Da sem se postavil nazaj na noge, so mi pomagali redna rekreacija, meditacija, joga in predvsem iskreno priznanje, da ne zmorem več sam. Moja duhovnost ni religiozna dogma, ampak globoko prepričanje, da človek ni le telo. Navdihuje me Jung, njegov pogled na dušo, na smrt, na nezavedno. Verjamem, da ima človek nesmrtni del, ki presega naše razumevanje. Kot zdravnik sem smrti pogosto blizu, a je še vedno skrivnost. In ravno ta stik z življenjem in smrtjo mi potrjuje, da je bistveno to, da ostajamo človeški, tudi takrat, ko smo najbolj ranljivi.

Ali sodobna družba postaja preveč netolerantna do bolečine? Kako kot anesteziolog vidite razliko med lajšanjem bolečine in iskanjem »popolne otopelosti« v življenju?

Zdi se, da današnji svet bolečino pogosto dojema kot nekaj, kar je treba nemudoma odstraniti, kot bi bila bolečina že sama po sebi napaka. Napredek v medicini in farmaciji je neizmeren, kar je seveda dobro, pomagamo ljudem lajšati trpljenje, kar je temeljno etično in strokovno poslanstvo. A opažam, da se je v tem iskanju udobja pojavila želja po popolni otopelosti, kjer ni več prostora niti za najmanjši neprijeten občutek. V resnici pa živeti brez bolečine ne pomeni le brez fizičnega trpljenja, ampak tudi brez globljih čustev, brez sposobnosti začutiti veselje, sočutje, pa tudi smisel.

Bolečina je del naše človeške izkušnje; je opozorilo, mehanizem preživetja in celo učitelj. Zato je pomembno razlikovati med lajšanjem trpljenja in utapljanjem v popolni otopelosti, ki lahko povzroči odtujenost od samega sebe in življenja. Zame, kot anesteziologa, je zavest poseben čudež, nekaj, kar se med anestezijo začasno »ugasne« in nato ponovno prižge. To je krhek in kompleksen pojav, ki nas opominja na ranljivost človeške biti. Zato se moramo zavedati, da ne gre za tehnološki postopek brez globljega smisla, ampak za poseg, ki ga izvajamo z velikim spoštovanjem do posameznika.

Ali je »dobra smrt« možna? Kako gledate na pravico zdravnika do ugovora vesti v sodobni medicini?

Verjamem, da je dobra smrt ne le mogoča, ampak tudi nekaj, kar si moramo prizadevati omogočiti, mirna, dostojanstvena, brez nepotrebne bolečine in ob prisotnosti ljudi, ki jih imamo radi. To je globoko človeški, pa tudi duhovni ideal. V paliativni medicini poskušamo bolnike približati temu stanju, ker vemo, da smrt ni samo medicinski dogodek, ampak tudi izjemno osebna in eksistencialna izkušnja. Strah pred smrtjo ni vedno povezan s fizično bolečino, pogosto je bolj povezan s strahom pred osamljenostjo, izgubo smisla ali izbrisom našega obstoja.

Kar zadeva ugovor vesti, menim, da ima zdravnik absolutno pravico reči »ne«, če je poseg v nasprotju z njegovo moralno integriteto. Medicina ni zgolj tehnična storitev; je poklic z globoko etično dimenzijo. Ugovor vesti ni zavrnitev pacienta, temveč poziv, da poiščemo drugo, sprejemljivo rešitev, ki spoštuje tako pacienta kot zdravnikovo vest. V svetu, kjer se pogosto hiti in izsiljuje odločitve, je ta pravica pomembna zaščita pred moralnim nasiljem in izčrpavanjem.

Če bova nadaljevala z ugovorom vesti, se bova začela kregati. Tega ne želim. Menim, da zdravnik mora delati v skladu s človečnostjo, stroko in zakonodajo. Če se človečnost in zakonodaja izključujeta, se lahko odloči za človečnost, ne za zakonodajo. A ne v smislu, da pacientu škoduje, kar ugovor vesti žal počne. Tu ustaviva konje, preveč ste prijetni. Raje povejte, kako kot anesteziolog in pedagog doživljate poučevanje mladih zdravnikov in kako se je to delo spremenilo skozi čas?

Popolnoma razumem, da nekateri ne vidijo, zakaj bi ugovor vesti lahko koga prizadel, saj, pravijo, naj pač pacient poišče drugega zdravnika. Ampak zame se tu zatakne. V trenutkih, ko je človek najbolj ranljiv, ko pride k zdravniku z zaupanjem in vprašanjem, pogosto celo v stiski, mu reči: »Tega pa ne bom, zaradi svojih prepričanj,« ni nevtralna informacija. Lahko zaboli. In čeprav zdravniki nismo stroji – se strinjam! – imamo čustva, vrednote, notranjo moralo, pa tudi mi ne smemo pozabiti, da imamo pred seboj človeka. Tako da, če se človečnost in zakonodaja res kdaj znajdeta na nasprotnih bregovih, naj zdravnik ravna človeško, a nikoli tako, da bi bolniku škodil ali ga pustil samega.

Primož Lavre

Ugovor vesti ni sam po sebi zloben, a njegova izvedba mora biti izjemno premišljena, empatična in odgovorna. Kar pa se kreganja tiče – no, če bi vsak zdravnik imel anesteziološki gumb za »tiho in mirno, prosim«, bi bilo precej manj hrupa! A za zdaj ostajam pri argumentih in humorju. Kregati se res ne želim, raje se pogovarjam. Kot docent, visokošolski učitelj na Medicinski fakulteti in inštruktor dodatnih postopkov oživljanja res z veseljem prenašam svoje znanje naprej. Delati z mladimi je prava energijska injekcija, so zdravi, polni idej in radovednosti, kar v kliničnem okolju ni vedno samoumevno.

Opažam, da so današnje generacije veliko bolj odprte, postavljajo vprašanja in niso tako zadržane, kot smo bili mi nekoč. Poučevanje se je tudi precej spremenilo; zdaj je cilj predati znanje in spodbuditi razmišljanje, ne pa dokazovati neznanje. Seveda je ta sproščenost včasih tudi izziv, saj moramo docenti in profesorji znati odgovarjati na precej zahtevna vprašanja, kar pa je dobro, saj kaže na zrelost študentov. Še posebej rad poučujem reanimacijo, saj je to neposredno koristno za bolnike, prav je, da čim prej začnejo z oživljanjem tudi tisti, ki niso anesteziologi, saj to znatno izboljša možnosti preživetja, preden pridemo mi. Ta praktični vidik poučevanja mi je še posebej blizu in me navdihuje.

Ste s svojim poklicem zadovoljni? Kako gledate na svojo življenjsko pot?

Zdaj sem verjetno že v zadnji tretjini svojega življenja in imam priložnost delati nekaj zaključkov za nazaj, kar mi pomaga še bolj ceniti vsak trenutek in smisel svoje poti. Zdravniški poklic me izpolnjuje neizmerno. V mladosti sem si želel postati onkolog, a specializacij takrat ni bilo. Po nekaj ovinkih sem se vseeno usmeril na področje onkologije, zdaj kot bolj zrel in strokoven zdravnik. Na onkologiji sem dozorel tako v strokovnem smislu kot tudi kot človek, kar je bil moj življenjski cilj. Bližina trpljenja, bolezni in smrti odpira globoka filozofska in duhovna vprašanja, na katera še vedno iščem odgovore.

Prav ta iskanja so mi v neizmerno veselje in hvaležen sem usodi, da mi je namenila takšno življenjsko pot. Jung je nekoč zapisal: »Vaša vizija se bo razjasnila šele, ko boste pogledali v svoje srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda v notranjost, se prebudi.« Ta misel me opominja, da je resnična modrost v sprejemanju samega sebe in globinah človeškega duha, kar me vodi na moji poti vsak dan znova.

Kaj menite o medijskem linču, ki se je zgodil zdravniku Ivu Radanu? Tožilstvo je opletalo z izrazom o morilski sli, dokazalo pa nič. Z zdravnikom sva večkrat komunicirala.

Zelo prijeten človek. Upam, da si je opomogel. Primer zdravnika Iva Radana je bil zagotovo eden najbolj izpostavljenih v slovenskih medijih, spremljan z veliko čustvi in sodbami še pred sodnim epilogom. Moram priznati, da primera ne poznam dovolj podrobno, da bi ga lahko komentiral v vsebini ali presojal kogarkoli vpletenega. Vsekakor pa velja, da nihče, še posebej pa ne človek v stiski, ne bi smel biti tarča medijskega linča, preden obstajajo jasna dejstva in sodna odločitev. Z zdravnikom Radanom sva bila občasno službeno v stiku in osebno sem ga doživel kot prijetnega, spoštljivega človeka. Upam, da si je v vsem tem času zmogel opomoči in da je našel mir. Sicer pa mislim, da bi morali biti vsi – tako zdravniki kot novinarji – še posebej pazljivi, ko govorimo o življenju, smrti in človeškem dostojanstvu. Tu ni prostora za senzacijo, le za odgovornost.