Razlog za intervju z njim je sicer izid njegovega življenjskega dela, 500-stranske monografije Teološki temelji morale. Prav takrat, ko je bila v tisku, se je na športni dvorani mariborskega Zavoda Antona Martina Slomška zrušila streha. »V luči večnostne perspektive bi si drznil reči, da bi me Bog zelo hudo kaznoval, če bi bili v tej nesreči poškodovani in mrtvi. Bog mi je pomagal prizanesti, ker je vedel za moje nasprotovanje, da telovadnico gradi SCT in da je streha ravna.«

Praznovali smo dan Evrope, ponekod tudi dan zmage nad nacifašizmom. Mar ne poslušamo – tudi s strani tistih, ki do zdaj niso veljali za ne vem kakšne mirovnike – da v vojni ni zmagovalcev? Še zlasti od takrat, ko se Ukrajina krčevito brani pred neprimerno močnejšim agresorjem.

V vojni so vsi poraženci, tudi tisti, ki so formalno zmagovalci. »Zmagovalci« se morajo prav tako soočiti z uničenjem in trpljenjem, ki ga prinaša vojna, je ne le enkrat dejal papež Frančišek. Ko na osemdesetletnico konca vojne pogledamo s slovenske perspektive, tisti, ki si pripisujejo, da so bili na strani zmagovalcev, pravzaprav niso bili zmagovalci. Če bi bili, bi se tako tudi obnašali, tako pa so ravnali kot prestrašenci, ki morajo zahrbtno »pospraviti« še nekaj tisoč pripadnikov lastnega naroda. Resnični zmagovalec bi po vojni, kot je bila druga svetovna vojna, brez sodnih postopkov ne likvidiral rojakov in prikrival množičnih umorov. To je bila še ena pirova zmaga, zmaga s pogubnimi posledicami za zmagovalca.