Po tednu ali dveh po operaciji se mi je na mobilniku spet izpisalo njegovo ime. »Pozdravljen, še sem med živimi in tudi glasu nisem izgubil,« je bil vesel kot otrok. Da je v življenju dobil drugo priložnost, sem bil vesel do neba tudi jaz.
Igorja Guzelja sem spoznal prvi dan, ko sem kot novinarski pripravnik takoj po božično-novoletnih praznikih leta 1997 prišel na Mag. V vili Avgusta, na Njegoševi cesti streljaj od ljubljanskega UKC, kjer je bilo tedaj uredništvo, sem začasno dobil mizo poleg njegove. Nisem pozabil, kako so se po pisarni v prvem nadstropju valili oblaki cigaretnega dima. Bila je kadilska soba, Igor pa je bil verižni kadilec. Ko je tipkal, je skoraj vedno imel v ustih filter 57, cigarete iz tiste zelene škatljice. Tudi potem, ko so kajenje v notranjih prostorih prepovedali, se ni otresel te razvade, samo da je po novem cigareta v njegovih ustih ostala neprižgana. Po dobri uri skupaj v pisarni me je začelo dušiti. Zbral sem pogum in ga prosil, če lahko odprem okno, da v prostor pride malo svežega zraka. Cigaretnega dima sem se naužil že preveč doma, saj je bil moj oče prav tako strastni kadilec, meni pa cigarete nikoli niso dišale.
To je bil najin prvi stik, z Igorjem sva se v naslednjih letih spoprijateljila. Kot prekaljen novinarski maček še iz stare šole, takih ne delajo več, mi je dal prenekateri nasvet pri pisanju, tudi kar nekaj člankov sva napisala skupaj. Iz njegovih ust so kar vrele anekdote o dogodkih, ki jih je doživel v svoji dolgoletni novinarski karieri. Od Gorenjskega glasu, kjer je začel, do Teleksa, Slovenskih novic, Dela in na koncu Maga. Vrh svoje novinarske kariere je doživel v prvi polovici devetdesetih na Delu kot član t. i. Slivnikove četice, ki je na začetku tranzicije pogumno razkrivala gospodarsko-politične afere. Njegovo pisanje je vedno temeljilo na dejstvih, bil je neumoren iskalec resnice, vedno na strani javnosti, predvsem malih ljudi. Nakladanja in filozofiranja nikoli ni maral.
Da je po rodu kleni Gorenjec iz Selške doline nad Škofjo Loko, od koder se je dnevno vozil na delo v Ljubljano, nikoli ni pozabil poudariti. V redakciji so ga klicali “Cotlnov”, kar me je na začetku begalo, a mi je Slivnikova desna roka Alenka Cevc kmalu razložila, čemu ta njegov nadimek. Še ko so bili na Delu, je Igor zbrano druščino pogosto zabaval s prigodami vaškega posebneža iz Dolenje vasi – Cotlnovega Cirila. No, in tako je on potem postal “Cotlnov”.
Njegovo pisanje je vedno temeljilo na dejstvih, bil je neumoren iskalec resnice, vedno na strani javnosti, predvsem malih ljudi. Nakladanja in filozofiranja nikoli ni maral.
Leta 2004 je Igor zaključil novinarsko kariero in odšel v pokoj. Že takrat je imel težave z ramo in je hodil po pomoč k zdravnikom. V prostem času je bil zagrizen špornik, imel je izklesano telo, ki mu ga je zavidal marsikateri mladec. Ob upokojitvi je za sodelavce iz Maga neko sobotno poletno popoldne na jasi za družinsko hišo, tik ob Selški Sori, pripravil piknik. Ko smo bili že vsi zbrani, se je na koncu pripeljal tudi Danilo Slivnik, ki je takoj začel pojasnjevati razlog za zamudo. Na bencinski črpalki je v nadomestno vozilo natočil napačno gorivo in potem je bila veselica. S Slivnikom sta imela zanimiv odnos, en drugemu sta si pogosto povedala svoje v obraz. Ko je zamujal regres, je Igor našega tedanjega uredniškega šefa šel takoj vprašat, koliko njegovega in našega regresa pokuri na uro njegov novi Harley-Davidson.
Igor je bil navdušen hribolazec. Najljubši mu je bil domači Lubnik nad Škofjo Loko, nanj se je povzpel ničkolikokrat. Nazadnje sva šla skupaj v hribe na Ratitovec sredi prejšnjega desetletja. Komaj sem ga dohajal, bil sem brez kondicije, on pa kot gams. Dogovarjala sva se, da se povzpneva na Mangart po slovenski smeri, a do tega žal nikoli ni prišlo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Pred skoraj dvema desetletjema, leta 2003, smo šli skupaj s kolegom Igorjem Kršinarjem in odvetnikom Markom Rajčevićem po severni smeri na Storžič, potem nas je Igor varno vodil iz Vršiča po plezalni smeri čez okno na Prisank, nazadnje še iz Jezerskega mimo Češke koče na Mlinarsko sedlo in od tam po grebenu na vrh Grintovca.
Vsa ta leta sva ostala v stiku. Ko je začel izhajati Reporter, je sem pa tja, ko so ga zasrbeli prsti, napisal tudi kako kolumno. Kar nekajkrat je prišel tudi na obisk v redakcijo, ko je imel kake opravke v Ljubljani. Kljub težavam z ramo je bil še vedno poln energije. Ko sem predlani tudi jaz hudo zbolel, ko ga je dosegla ta novica, me je takoj poklical in mi potožil, da tudi sam še naprej bije bitko z rakom, s to zahrbtno boleznijo, za katero v Sloveniji vsako leto zboli okoli 15 tisoč ljudi. En drugemu sva vlivala pogum. Ko je šlo meni na slabše, je šlo njemu na bolje, nato se je slika obrnila. Lani sva po telefonu govorila še dvakrat. Ko sem po zahtevni operaciji konec maja prišel domov, sem ga poklical in je bil zelo vesel, da mi je ekipa dr. Erika Breclja na Onkološkem inštitutu rešila življenje. Nazadnje sva se slišala na začetku jeseni, ko mi je sporočil slabo novico, da je šla bolezen naprej na pljuča in v glavo, a je kljub temu ostal optimist. Pohvalil sem mi je, da se za hišo še vedno kopa v Sori.
V soboto, 26. februarja dopoldne, se mi je na mobilniku izpisala neznana telefonska številka. Bil sem v domači Vinji vasi na Gorjancih. Zjutraj je bila obletna maša za očeta, ki je za možganskim tumorjem umrl pred dvajsetimi leti. Klical me je Griša Guzelj, Igorjev sin, in mi sporočil žalostno novico, da je njegov oče zjutraj za vedno zaspal doma na kavču in me prosil, da sporočilo o smrti njegovega očeta prenesem naprej njegovim nekdanjim novinarskim kolegom.
Igor, počivaj v miru! Iskreno sožalje njegovim najbližjim: ženi, sinu in hčerki.
