Krščanski demokrati so si slavo zapravili sami. Najboljši volilni izid so dosegli na volitvah leta 1992, ko jih je volilo 14,5 odstotka volivcev oziroma več kot 172 tisoč ljudi. Zaradi koalicije z LDS je stranka izgubila skoraj polovico volivcev, ki so se preselili k SLS in SDS. Ker se je pozneje v koalicijo z LDS ujela še SLS, je tudi ta začela izgubljati volivce, ob ponesrečeni (ra)združitvi SLS in SKD je najmočnejša pomladna stranka postala SDS. NSI ni nikoli dosegla slave svoje velike predhodnice, vedno je dosegla manj kot deset odstotkov, leta 2008 pa celo izpadla iz državnega zbora. Nič bolj uspešna ni niti SLS, ki se ves čas giblje tik nad parlamentarnim pragom. Vse tri pomladne stranke so izgubljale, kadar so bile sprte, in dobivale, kadar so sodelovale. Zato je poziv člana NSI Antona Tomažiča, nekdanjega poslanca SDZ in Narodnih demokratov, naj se vse »desne« stranke vzdržijo medsebojnih sporov, najbolj razumna izjava iz te stranke.
Seveda pa bi se morali v NSI zavedati, da spore z SDS, najmočnejšo sočlanico skupne Evropske ljudske stranke, najbolj podpihujejo njihovi nasprotniki z levice, ki obvladujejo največje slovenske medije. Zato bi jih pravzaprav moralo skrbeti, kadar je kakšen njihov veljak ljubljenec levičarskih medijev. To velja zlasti za vodjo poslanske skupine Mateja Tonina, za čigar propagando najbolj skrbijo v Delu in Dnevniku. V slednjem so mu dan pred kongresom napisali prav osladen članek, ker je bil povabljen v izobraževalni program nemške CDU za mlade voditelje. Težko je verjeti, da v NSI ne vedo, s čim si je Tonin zaslužil naklonjenost glasil, ki jih iz ozadja obvladuje nekdanji šef partije Milan Kučan. Stric iz Murgel očitno ni pozabil, kdo mu je zagotovil ohranitev predsedniškega dodatka k pokojnini, ki mu prinese dobrih tri tisoč evrov pokojnine.