Javni sektor je vreča brez dna. Brez strukturnih in siceršnjih sprememb ga ne bo mogoče urediti, tudi zdravstva ne.

Tipičen primer je RTV. Milijoni za manjšinske programe, za orkestre – super! Prav je tako, a s tem RTV-ja, žal, ne bodo rešili. Že temelji so zgrešeno »zabetonirani«. Da pa tudi tam, ne le v zdravstvu, praviloma lahko dela marsikdo, kar hoče, in se mu nič ne more zgoditi, je jasno.

Zdaj je spet na tapeti Igor E. Bergant! V bistvu je vedno delal tudi zunaj RTV-ja. In ni edini. Ja, to je približno tako, kot če ima vodja oddelka v javni bolnišnici še svojo zasebno ordinacijo.

Meni se je vedno zdelo tudi skregano z logiko in etiko, da so univerzitetni profesorji funkcionarji v političnih strankah in njihovi promotorji ali pa kot poslanci še tretjinsko zaposleni na univerzi. Kakšno izkrivljeno vsebino neki posredujejo mladim? Mi očitno nimamo v sebi neke etike, morale, a nam tudi zakonodaja ne pomaga.

Je pa direktorica televizije Ksenija Horvat lepo razložila (Mladina?), kako je treba narediti, ko so »moji« na oblasti: one druge, ki niso moji, je treba poslati za ekran, v jutranji program ali pa v skupne službe. Zanesljivo je konec javnega servisa – tudi po tem se lahko zavzemam še samo za državno televizijo!

Moram pa priznati, da kljub temu informativni program TVS ne »izgublja«. Ni še tako davno od tega, ko je 24 ur Pop TV po poglobljenosti, izvirnosti pogosto prehiteval Dnevnik TVS. V zadnjem času pa se mi zdi, da so opešali …

Kolumna v celoti s prijavo na Reporterjeve digitalne pakete.

Ta vsebina je na voljo samo naročnikom.

---

Naročite Reporter

Že imate račun?

Prijavite se