"Igor Bavčar mi je nekoč rekel: če bi ne bilo naju z Janezom Janšo, se sploh ne bi osamosvojili"

Velik del poznavalcev pravi, da bi omahovanje vojska zelo hitro izkoristila, in če bi ji uspelo ostati na mejah, bi 25. oktobra 1991 še ne zapustila Slovenije, kar pa je bilo odločilno! Stranke kontinuitete oz. takratna opozicija je sicer podpirala prehod v parlamentarno demokracijo – v upanju, da ohranijo prevlado, zaradi strahu, razuma in srca pa je bil marsikdo bliže Jugoslaviji kot samostojni Sloveniji.

Milan Kučan je imel ugled pri Slovencih, kar se je tudi dvakrat potrdilo na volitvah za predsednika države, a je bil velik skeptik. In to je vedela tudi mlada, »osamosvojitvena garda«. Eden bolj »operativnih« osamosvojiteljev mi je v Kočevski Reki, ko smo pripravljali zgodbo o nabavi orožja za Tednik, povedal: ko smo šli v akcijo, sem vprašal: je Kučan za? Rekli so, da je. In smo šli.

Tudi tujci so bili proti oz. v dvomih, Evropska skupnost in Amerika sta še junija 1991 javno podpirali enotno Jugoslavijo, govorili so: da, Slovenija se lahko osamosvoji, a potrebno se je dogovoriti z drugimi republikami, s federacijo. Razen Hrvaške bi bili in so bili drugi proti, predvsem pa jugoslovanska armada. Opozicija in njihovi predstavniki se seveda niso mogli oglašati proti, saj so državljani na plebiscitu povedali, da hočejo/mo samostojno državo; toda tudi zapiski pogovorov, ki so jih imeli s tujci, z A. Markovićem, takratnim predsednikom jugoslovanske vlade itd., pričajo, da so dvomili o obstoju Demosove vlade in da bo osamosvojitev udejanjena.

Najbrž je bilo koristno, da so se modrost, previdnost, omahovanje na eni strani in mladost, svežina, pogum in zagnanost na drugi srečali v trenutku, ki je bil usoden za Slovenijo. Ta raznolikost je zahtevala premislek, ni bilo mogoče z glavo skozi zid in ne odnehati. Februarja 1991 je član predsedstva Jugoslavije iz Slovenije, Janez Drnovšek, v Beogradu povedal, da bo Slovenija začela postopek za razdruževanje Jugoslavije, in kadar je Milan Aksentijević, delegat vojske v slovenski skupščini, grozil, smo trepetali, a ko so maja 1991 tanki zapeljali na mariborske ulice, ni bilo poti nazaj.

Potovanja politikov med Ljubljano in Beogradom in burna komunikacija pa so se še vsak dan kar vrstila, predsedniki jugoslovanskih republik so se še kar naprej srečevali in dogovarjali in nič dogovorili; zadnjič skupaj na Brdu spomladi 1991!

Razprava v takratni slovenski skupščini je bila burna, zadnje akte, potrebne za osamosvojitev, so sprejemali še 24. in 25. junija. Sredi noči smo se živo javljali iz parlamenta in z olajšanjem poročali, da jim je končno uspelo sprejeti tudi simbole nove države. Še tri dni pred osamosvojitvijo jih namreč nismo imeli. Koliko predlogov je bilo! Med njimi: slovenska plamenica, a so kritiki v njej videli rusko solzo. Zmago Jelinčič je na Trg republike izobesil svojo različico zastave, razdeljeno v trikotnike s tremi različnimi barvami. 24. junija je potem prišlo do dogovora o zastavi, a izdelovalec je zgrešil zaporedje barv na zastavi, kar so ugotovili skorajda tik pred slovesnostjo. Vse skupaj so rešili z rezervno zastavo, ki jo je nekdo, na srečo, imel v avtu.
 
Na televiziji so priprave za slovesno razglasitev slovenske države potekale dokaj skrivnostno, določili so me za komentiranje prenosa razglasitve, a o samem dogajanju sem bila skopo obveščena, pa tudi politiki niso bili prepričani, kdo od tujcev bo sploh prišel. Dogajanje je spremljalo 260 tujih novinarjev, prek sto domačih in iz drugih jugoslovanskih republik vsaj sedemdeset.

Ves dan so Slovenijo preletavala vojaška letala, vojska se je premikala, skušala zasesti mejne prehode, bile so že zapore cest. V tujini je bilo za dogajanje veliko zanimanje, a niso ničesar razumeli in so nenehno iskali pojasnila, odgovore, ali so mejni prehodi odprti, ali smo okupirani, v bistvu so bili tuji novinarji bolj prestrašeni od nas. Nas je bilo strah že leto, dve pred tem, ko so srbski »mitingaši« grozili s prihodom v Slovenijo.

Komentatorsko mesto sem imela v eni od sob skupščine, ki je gledala na prireditveni prostor. Slovesnost je bila napovedana ob pol devetih zvečer, a se je začela ob devetih, ob pol devetih  pa so prireditveni prostor preleteli migi. Ko so na prizorišče prišli Milan Kučan, dr. France Bučar in Lojze Peterle, se je slovesnost začela. Kučan je imel častni pregled straže in sprejel poročilo Toneta Krkoviča in potem spregovoril nekaj odmevnih misli v smislu, danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.

Ob Zdravljici smo se potem poslovili od stare, jugoslovanske zastave, ki so jo spustili in dvignili slovensko. Videti je bilo res veličastno. Bil je kulturni program, in nadškof Alojzij Šuštar je blagoslovil lipo, ki so jo v čast slovenske države posadili na trgu oz. ob njem. Ko pa je hotel nadškof še nekaj reči, se ga ni slišalo, morda ga niso ozvočili, morda je mikrofon odpovedal. Danes se govori, da namerno … Tudi lipa se ni ohranila. Na koncu je bil ognjemet in potem slavje … Mislim, da smo ravno zaspali, ko je zazvonil telefon, da so tanki na cestah ...

Danes skorajda največ govorijo o osamosvojitvi takratni skeptiki. Morda ni nič narobe, saj si ne želimo, da bi spet govorila in se povzdigovala samo ena stran, kot se je dogajalo desetletja po drugi vojni. A vprašanje je, kakšna bo interpretacija takratnih dogodkov, če vsak vleče na svojo stran. Tudi letos. Enim so bliže protesti kot proslave.