Gorazd Pučnik je od Pahorja prevzel odlikovanje za pokojnega očeta

Gorazd Pučnik je ob vročitvi očetovega reda za izredne zasluge povedal, da so si premislili zaradi predsedniške drže Boruta Pahorja. "To je bil glavni razlog, da smo se odločili, da odlikovanje z velikim veseljem sprejmemo kot družina," je dejal. Ob tem je poudaril, da je imel Jože Pučnik za seboj močno družino, ki ga je držala pokonci.

Pahor se je družini zahvalil za njeno odločitev. Pojasnil je, da je preteklosti odlikovanje, pod katerega se je podpisal nekdanji predsednik Janez Drnovšek, družini že večkrat skušal izročiti, a vsakokrat neuspešno: "Potem pa sem pred časom izvedel za čudovito novico, da se je družina odločila spremeniti svoje mnenje." Kot je dejal, običajno privilegij ob prejemu priznanja čutijo odlikovanci, tokrat pa ga je čutil sam.

Ob tem je poudaril, da smo imeli Slovenci z Jožetom Pučnikom narodnega voditelja, ki je znal ob pravem času navdušiti ljudi za velikopotezne ideje brez primere v slovenski zgodovini. Bil je dovolj zrel ob pravem času, in kljub temu, da je moral pretrpeti veliko, se Pahorju nikoli ni zdelo, da bi se želel maščevati, pač pa, da je želel navdihovati.

"Opravka imamo z veliko osebnostjo, za katero si želim, da bi mladi ljudje v njej videli vzor," je še poudaril.

Odlikovanje je bilo od leta 2015 razstavljeno na častnem mestu v predsedniški palači, v dvorani, ki jo je predsednik Pahor poimenoval po Pučniku. Odločitev o poimenovanju dvoran po štirih izmed očetov slovenske politične pomladi in državnosti - Francetu Bučarju, Janezu Drnovšku, Ivanu Omanu in Jožetu Pučniku - je predsednik Pahor sprejel ob 25. obletnici plebiscita, 26. decembra 2015, kot izkaz hvaležnosti in počastitev spomina nanje in njihove zapuščine.

Gre sicer za zadnjo vročitev odlikovanja Boruta Pahorja kot predsednika republike, saj bo v četrtek kot predsednica republike zaprisegla Nataša Pirc Musar.

Pučnik se je sicer rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Leta 1958 je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti. Zaradi kritičnih člankov o takratnem političnem sistemu v Reviji 57 je bil leta 1958 aretiran in obsojen na devet let zapora. Pogojno izpuščen je bil po petih letih, nato pa so ga po dveh letih znova aretirali zaradi objave nekaj člankov v reviji Perspektive.

V času demokratičnega vrenja v nekdanji SFRJ se je vrnil v Slovenijo in aktivno sodeloval v takratnem procesu osamosvajanja države. Leta 1987 je bil eden od avtorjev 57. številke Nove revije. Postal je tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je izpeljala proces slovenske osamosvojitve.

Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije, a ga je v drugem krogu premagal Milan Kučan. Maja 1992 je postal podpredsednik vlade, ko je bil premier Drnovšek. Na volitvah decembra 1992 pa je bil izvoljen za poslanca. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike in ostal le še častni predsednik SDS. Umrl je v 71. letu starosti 12. januarja 2003. Leta 2007 je vlada Janeza Janše po njem poimenovala dotedanje letališče Brnik.