»Sramotno,« je ogorčena Vera Ban: ostareli na vozičkih in z berglami so v Ljubljani več ur v vrsti čakali na cepljenje

V rokah držim knjigo Vere Ban Moja pot ob Pučniku. Na zadnji strani piše tudi naslednje: »Vera Ban je bila vedno kritična opazovalka aktualne politične situacije.«
Tako je tudi v tem primeru, ki ga bomo opisali, tako kot nam je povedala.

Sam sodim med tistimi privilegirance, ki se s to čudovito gospo občasno slišim po telefonu ali pa si izmenjava kakšno elektronsko pismo. Pri svojih 91 letih je še vedno zdravega duha in se v ničemer ni spremenila. Le zaradi znanih razlogov, o katerih tokrat ne, se je umaknila v osamo, v ozadje. Danes pa me je razveselil njen telefonski klic, čeravno sem bil po njem kar malce razočaran. Razočaran, ker ima moja domovina tak odnos do starejših. V družbi, kjer naj bi cvetele rožice, kjer naj bi bilo tako tudi v času, ko se cel svet spopada z nevarnim virusom, iz dneva v dan spoznavamo, da vendarle ni vse tako, kot bi moralo biti. »Organizacija cepljenja je vsaj v mojem primeru na psu,« nam odločno pove. Čeravno nam tisti, ki nas vodijo skozi čeri epidemije, kar naprej zatrjujejo, da smo najboljši, je resnično življenje v marsičem drugačno. Nekaj so besede, drugo je praksa.

Vera Ban je epidemijo vzela resno. »Od lanskega marca živim dobesedno v mehurčku. Pridni sosedje poskrbijo, da vedno dobim vse, kar si želim iz trgovine. Vse zato da sem čim manj izpostavljena virusu, da ne hodim po trgovinah. Veliko mi pri tem pomagajo tudi vnuki. Zelo sem se pazila, zelo so pazili name, da se ne okužim. Takoj, ko je bilo to mogoče, sem se prijavila tudi za cepljenje,« nam pove ter v nadaljevanju opiše, zakaj je bila danes tako razočarana. Pa hkrati vesela, kjer je vendarle prišla na vrsto za cepljenje (cepivo Moderne), se je odpravila pred Gospodarsko razstavišče Ljubljana. Naročena je bila ob osmi uri zjutraj.

»Ne morem verjeti, da nas v tem sodobnem računalniškem času ne morejo naročiti na vsakih nekaj minut. Sama sem pri 91 letih še vedno dovolj pri močeh, da lahko hodim ali stojim v dolgih vrstah brez pomoči. Pred in za mano pa so stali tudi nekateri, ki niso toliko pri močeh. Sramotno je, da smo morali tako dolgo izpostavljeni čakati v dolgih vrstah. Sprejeli so nas v eni ogromni hali, kjer nas je bilo več kot sto. Ni bilo videti ne začetka ne konca vrste. Tam smo ostareli, ki smo čakali v vrsti na cepljenje, čakali več kot uro, ob tem, da niso bili vsi tako pri močeh kot jaz. Nekateri so bili na vozičkih, drugi z berglami in drugimi pripomočki za hojo. Bilo je tudi nekaj stolov za tiste, ki so med čakanjem izgubljali moč. Da so si malo odpočili. Pomikali smo se počasi kot kakšni obsojenci, ki so kdaj v nekem drugem času čakali na strel v hrbet,« nam razočarano pove in doda, da je to trajalo dobro uro.

Nakar so  prišli do druge hale in nove vrste. Po manjši čakalni dobi so jih pri mizi vpisali. »Po vpisu vendarle prideš do drugega pregrajenega prostora, kjer pa spet čakaš, da prideš do mizice, kjer te cepijo. Po cepljenju so mi rekli, da moram še za pol ure v čakalnico, da vidijo, če je po prejemu cepiva kakšna nezaželena reakcija.«

Pove nam, da je malo pogledovala naokoli, kje je ta čakalnica, nakar ji varnostnik pove, da je čakalnica tam, kjer je prej stala v vrsti. »Res čudno, čudno. Tam naj je bilo spet precej na kupu, ki smo čakali na morebitne reakcije. Veste, če sem doslej ušla virusu, sem korono zagotovo danes 'fasala' v tej neorganizirani gneči.«

Enaindevetdesetletna gospa je domov po odisejadi s cepljenjem prišla malce pred enajsto uro. Ravno v času, ko sva se pogovarjala po telefonu, so mojo mamo klicali iz zagorskega Zdravstvenega doma in ji povedali, da ima jutri cepljenje ob 13.15. Tako kot pri prvem cepljenju, ko so bili na vrsti najstarejši, so se tudi pri tokratnem cepljenju v posameznih ambulantah dobro organizirali in svoje paciente (v tem primeru prijavljene za cepljenje) naročali na vsakih nekaj minut. Zato, da se izognejo nepotrebni in v tem času nevarni gneči.