Radikalni, maščevalni Janša zlorablja spomin na demokrata Pučnika: SDS ni več socialdemokratska, ampak skrajno desna stranka

Seveda Janša zlorablja Pučnikovo ime, saj se je po njegovi smrti SDS odpovedala njegovim političnim načelom: proti njegovi volji je spremenila ime stranke in izbrisala socialdemokratsko dediščino. SDS je popolnoma drugačna stranka, saj je pristala na skrajnem desnem robu Evropske ljudske stranke. Medtem ko se je Pučnik družil z evropskimi socialdemokrati, se Janša brati s skrajno desnico. Pučnik je bil odprt, zmeren, demokratičen in spravljiv, Janša pa je avtokrat, radikalen in maščevalen.

Jože Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Že kot dijaku so mu na gimnaziji v Mariboru zaradi kritičnega razmišljanja onemogočili opravljati maturo, ki jo je nato moral opravljati kot zasebnik. Diplomiral je na ljubljanski filozofski fakulteti iz filozofije in primerjalne književnosti. Zaradi več člankov v Reviji 57 in nato v Perspektivah, v katerih je kritiziral gospodarsko politiko takratnega komunističnega režima, je bil obsojen na skupaj sedem let zaporne kazni. Za tem je emigriral v Nemčijo, kjer se je preživljal z občasnimi fizičnimi deli, vnovič diplomiral in še doktoriral na univerzi v Hamburgu, pozneje pa predaval sociologijo na univerzi v Lüneburgu.

Postal je podpornik nemške socialdemokracije in vzpostavil osebne stike z mnogimi od njenih voditeljev, med drugim tudi s poznejšim kanclerjem Gerhardom Schröderjem, ki je bil takrat predsednik zvezne dežele Spodnje Saške. Ob propadanju komunističnega režima se je vrnil v Slovenijo ter leta 1989 prevzel Socialdemokratsko zvezo Slovenijo, ki jo je pred tem ustanovil France Tomšič.

»To je bila dobra poteza in je dala stranki dodatni zagon. Oba sta bila velika človeka, odprta, demokrata po prepričanju, imeli smo zelo široke razprave, morda celo preširoke, oba sta bila zelo topla človeka, z obema sem bil prijatelj, držala sta besedo, bila sta pristopna, imela sta čas za sodelavce,« je pred leti za Reporter opisal Pučnikov prihod v slovensko politiko Andrej Žorž, član vodstva takratne Socialdemokratske mladine.

Leta 1990 je postal predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), v katero so se povezale še Slovenska demokratična zveza (SDZ), Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza (predhodnica SLS), Zeleni Slovenije in Slovenska obrtniška stranka (pozneje Liberalna stranka). Na predvolilnih plakatih je bil Pučnik v družbi evropskih socialdemokratov: nemškega Willyja Brandta, avstrijskega Franza Wranitzkega, francoskega Francoisa Mitteranda, italijanskega Bettina Craxija, švedskega Olafa Palmeja in španskega Felipeja Gonzalesa. Socialdemokratska stranka pa se je med drugim zavzemala za legalizacijo prostitucije in za delavsko samoupravljanje.

Na volitvah je nastopil kot predsedniški kandidat Demosa, vendar ga je premagal Milan Kučan, ki je v drugem krogu prejel okoli 57 odstotkov glasov. Koalicija Demos je dobila večino poslancev in sestavila vlado, Pučnikovi socialdemokrati pa so dobili 7,4 odstotka glasov. Pučniku so ponudili mandatarstvo, a ga je zavrnil. Vlado je prevzel Lojze Peterle kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), ki so v okviru Demosa dobili največ glasov. Pučnik pa je ostal vodja koalicije, ki je nato Slovenijo popeljala v samostojnost in neodvisnost od Jugoslavije.

Po razpadu Demosa je podprl konstruktivno nezaupnico protivladi Lojzeta Peterleta in nato v prvi vladi Janeza Drnovška postal njen podpredsednik. Takrat so se začeli tudi pogovori o združitvi Pučnikovih socialdemokratov s SDP, kot so se preimenovali prenovljeni komunisti, ki so se prav tako povezovali s socialdemokratskimi strankami po Evropi. »Na naši strani sva bila pogajalca jaz in Modic, na strani SDP pa Borut Pahor in Peter Bekeš. Večkrat smo se dobili in ugotovili, da poznejša združitev strank na žalost ni možna zaradi strukture članstva in prevladujočega razmišljanja pri SDP. Za nas ni bil sprejemljiv prtljažnik, ki ga je imela SDP, predvsem njen odnos do prejšnjega režima,« nam je razkril Žorž.

Sodelovanje v Drnovškovi vladi in povezovanje s SDP so očitno volivci na volitvah kaznovali, saj je na volitvah leta 1992 je socialdemokratska stranka doživela polom: prejela je komaj 3,34 odstotka glasov, kar je takrat še zadostovalo za vstop v parlament. Zato se je Pučnik odločil za odstop, stranko pa je nato na kongresu 15. maja 1993 prepustil Janši, ki je po propadu SDZ prestopil k socialdemokratom. Žorž jo je takrat zapustil, saj se z njo ni več mogel identificirati: »Ko se je stranki pridružil Janša, smo ga bili veseli. Ne smemo pozabiti, da je bil v tistem času heroj, zanj smo demonstrirali pred vojaškim sodiščem, odlično je opravil svojo vlogo v času osamosvajanja. Nismo razmišljali o političnih pogledih, ampak smo bili veseli, da smo dobili takšno osebo v stranko.«

Drugače pa je menil zdaj že pokojni Ivo Hvalica, ko smo se z njim lani pogovarjali ob 19. obletnici Pučnikove smrti: »Po tistih volitvah je Pučnik rekel, da v demokraciji, če izgubiš volitve, odstopiš. Janez ga je takoj zagrabil za besedo: 'Seveda, seveda!' Ampak kakor sem jaz takrat ocenil, Pučnik nad njim ni bil ravno navdušen. Bil je pravi socialdemokrat nemškega tipa. To je bila blagovna znamka, je vedno poudarjal. Bil je mislec, politični filozof, niso pa mu ravno ležale administrativne stvari.«

Janša je tudi po karakterju popolno nasprotje Pučnika. »Ko je prevzel stranko, ni mogel vsakdo do njega. Moral se je vnaprej najaviti. Tudi ni prenesel pripomb, če jih je kdo imel, tudi če so bile le malo kritične. Spomnim se, ko smo imeli zelo uspešno sejo sveta stranke v Posavju, takrat Pučnik ni bil več poslanec, so člani želeli pogovoriti z vodilnimi. Janša je to preprečil in nas odpeljal v neko klet. Bili smo Krkovič, Janša in jaz. Dobesedno smo ušli, čutil sem se krivega, da nismo ostali tam,« se je še spominjal Hvalica.

Pod Janševim vodstvom se je SDS začela postopoma odmikati od socialdemokracije, toda ime je spremenila šele po Pučnikovi smrti. Pučnik je umrl 11. januarja 2003, stranka pa se je preimenovala 19. septembra 2003. Prvi je preimenovanje v Slovensko demokratsko stranko predlagal Tone Krkovič kot glavni tajnik stranke. To je bilo konec devetdesetih na neki seji stranke v hotelu Belvedere v Izoli. Pučnik je takrat protestiral z besedami, da bi bilo to tako, kot če bi mercedes spremenil svojo blagovno znamko.

Toda že v času njegovega življenja je SDS prenehala sodelovati s socialdemokratskimi strankami in se povezala v Evropsko ljudsko stranko. Odločitev za to so v SDS sprejeli oktobra 1999. Vsi tri slovenske članice (SDS, SLS in NSI) so leta 2001 dobile status opazovalk, ob vstopu Slovenije v EU pa so postale polnopravne članice. Pučnik nad tem ni bil navdušen. Kot se je spominjal Hvalica, si je Pučnik prizadeval, da bi skupaj s portugalsko socialdemokratsko stranko, ki je bila desno usmerjena, ustanovili novo mednarodno povezavo.

»Pučnik je bil razočaran nad dvoličnostjo Socialistične internacionale, ker jih ni zanimalo poreklo stranke in so v svoje vrste sprejeli bivše komunistične stranke. Nad pridružitvijo Evropski ljudski stranki ni bil navdušen, a temu tudi ni nasprotoval,« nam je povedal Erik Modic, ki je bil glavni tajnik stranke pod Pučnikom (od 1990 do 1993) in pod Janšo (od 1995 do 1997) ter nato sekretar njene poslanske skupine.

Spominja se, da je bil tudi Janša ob pridružitvi stranki navdušen nad socialdemokracijo: »Takrat je zagovarjal drugačno politiko kot zdaj. Hodil je na kongrese evropskih socialdemokratskih strank in je tudi on verjel, da je to lahko zgodba o uspehu. Ko je videl, kako se zadeve gibljejo, pa je prišlo do premika. Najprej je stranka spremenila barvo logotipa, rdečo vrtnico sta zamenjali rumena in modra barva, potem so iz kratice izpustili en S, tako da je bila socialdemokratska stranka, nato pa Slovenska demokratska stranka. Postopno se je spreminjal tudi program. Prav tako se je manjšal pomen Ivana Cankarja, ki so ga na začetku zelo poudarjali.«

Modic je iz stranke izstopil leta 2003, nekaj mesecev po preimenovanju stranke. »Še vedno sem prepričan, da si Janša ne bi upal spremeniti imena stranke, če bi bil takrat Pučnik še živ. Zaprosil sem, da me črtajo iz članstva, saj sem leta 1989 vstopil v Socialdemokratsko zvezo Slovenije, ne pa v Slovensko demokratsko stranko,« je prepričan.
Očitno pa se Janša tudi v Evropski ljudski stranki ne počuti več najbolje, saj se v zadnjih letih povezuje s politiki, ki v EU veljajo za skrajno desnico: madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, poljsko vladajočo skrajno konservativno stranko Zakon in pravica, francosko nacionalistko Marine Le Pen, italijanskim populistom Matteom Salvinijem in premierko Giorgio Meloni, nekdanjo neofašistko, ki zdaj vodi nacionalistično stranko Bratje Italije, neprijazno do slovenske manjšine v Italiji.

»Kolikor sem poznal Pučnika, je bil to popolnoma drugačna oseba po političnem razmišljanju in karakternih lastnosti, komuniciranju z ljudmi in odnosu do njih, gojil je spoštovanje tudi do nasprotnikov. Zato se Janša neupravičeno predstavlja za dediča Pučnika, saj on ni bil desničar, ampak socialdemokrat. Pravzaprav ni nikogar, ki bi se lahko primerjal s Pučnikom. V prejšnjem sistemu je doživel velike krivice, a ni bil revanšist. Vstopil je v Drnovškovo vlado in se pogovarjal z SDP, čeprav je vedel, da se ne bo dobro končalo. Podobno kot Mandela se je pogovarjal s svojim nasprotnikom, ker je bilo to dobro za državo. Želel je razčistiti resnico, niso ga zanimali posamezniki kot taki, ampak sistem, znotraj katerega so delovali. Bil je človek, poln morale, imel je spoštovanje do sočloveka ne glede na to, kakšna stališča zagovarja. Takšnih ljudi primanjkuje v današnji politiki,« je sklenil Modic.