»Že pred leti je njen vodja načrtno gojil tesne odnose z madžarskim predsednikom vlade. Glede Putinove invazije na Ukrajino sta se Janez Janša in Viktor Orban razšla, vendar tega sam predsednik SDS in niti ljudje okoli njega niso tematizirali. Šele zdaj, ko je karte pokazal ameriški predsednik Trump, se te razlike vendarle priznavajo,« ugotavlja naš sogovornik.

Ni jih tako malo, in niso le zgodovinarji, ki jih širša slika zdajšnjih razmer v svetu in družbi spominja na čas med dvema svetovnima vojnama. Seže ta pogled predaleč?

Morda res. Slovenska družba je precej drugačna, kot je bila še pred petimi leti. Smo multikulturni (migracije, delovna sila), skoraj tako kot Švedska, razslojeni in diferencirani glede bogastva, moči in statusa (statusna inkongruentnost) ter generacijsko razdvojeni (starizem, nerazumevanje med generacijami) ter v kritični demografski situaciji. Podobno velja tudi za Hrvaško, Češko itn. Pa tega niti nismo še dobro opazili.

Živimo v nekem drugem času, v drugem kontekstu geopolitike. Nekateri ga, morda iz pesimizma, skušajo pojasniti z zaostrenim dogajanjem v Evropi tridesetih let prejšnjega stoletja, kar je kulminiralo v vojni katastrofi svetovnih razmer. Vzporednice bi lahko potegnili z vzponi iliberalizma, populizma, vendar sam o njih dvomim. Kdo je za nekatere največji in najglasnejši »mirotvorec« v Evropski uniji? Madžarski premier Orban.

Tudi novi ameriški predsednik Trump je bolj zavzet za mir v Ukrajini.

Francis Fukuyama za bivšega predsednika demokrata Bidna pravi, da ni resno vojaško podprl Ukrajine. Vodil je nekakšno polovično politiko, ki je rezultirala v nadaljevanje vojne in pat pozicijo. Trump napoveduje prekinitev vojne oziroma vzpostavitev miru. So pa tu tudi resni dvomi, ali bo to trajni mir glede na Trumpovo dogovarjanje s Putinom. Tu se že kažejo prve razpoke, saj je Trump v zadnjih dneh okrcal Putina, da zavlačuje z mirovnimi pogajanji oziroma jih skuša blokirati.

Tudi pri nas so se ob tem v nemajhni zadregi znašli radikalna politična levica in poleg nje vsi tisti intelektualci, ki vse od ruske agresije na Ukrajini podpisujejo razne peticije oziroma pozive za mir in zdaj proti oboroževanju. Padli so v družbo madžarskega premierja Orbana, le da je ta neprimerno uspešnejši od njih, ker na srečanjih Evropskega sveta lahko kadarkoli uporabi najmočnejše »orožje« – veto. Prizadevanje, da bi Evropa postala tudi v varnostnem oziroma vojaškem smislu relevantni mednarodni igralec, mnogi na levici interpretirajo kot militarizacijo – z vsemi družbenimi posledicami. Njihov prvi zaveznik je tako Orban.

Se v tej paradoksalni bližini Orbana in levice zgledujemo po drugih državah?

Očitno, nismo kaj dosti drugačni. V Nemčiji imamo dve levi stranki; zmernejša, socialdemokratska se od krščanskih demokratov glede podpore Ukrajine pravzaprav ne razlikuje in sledi evropski politiki večjega investiranja v oboroževanje. Identična stališča kot CDU in SPD zavzemajo Zeleni, ki kot stranka vključujejo različne struje, toda z levim predznakom. Zunanja ministrica Baerbock pravi, da v vseh okoliščinah in pod vsakimi pogoji stoje za Ukrajino. Čeprav bi torej Ukrajinci naredili kaj, zaradi česar bi lahko korigirali svoje stališče, bodo Zeleni še naprej podpirali napadeno državo.

Nemci imajo na radikalno desni strani populistično AfD (Alternativo za Nemčijo) in na radikalno levi Levico (Die Linke), obe skupaj imata za sabo okoli 31 oziroma 32 odstotkov podpore (zdaj že malo več), obe sta prorusko usmerjeni stranki in obe sta proti oboroževanju. Privrženci AfD, ki jih v Evropi zmerjajo kot fašiste, so proti militarizaciji Nemčije, bolj sredinske stranke pa za njeno oboroževanje. 

Živimo v paradoksu. Že to govori v prid previdnosti primerjanja konstelacije političnih sil s tisto v tridesetih letih. Takšen je pogled z leve pozicije, lahko ga je razumeti z nekaj občutja za raziskovalno empatijo. Le postaviti se je treba v različne vloge in mentalne pozicije, žal pa večino znanstvenikov, še toliko bolj v družboslovju, za kaj takšnega ni socializiranih. Nevarnost takšne empatije je v očitku, da s tem raziskovalec relativizira različne pozicije, takšna vseenost pa tudi ne vodi daleč.

Primož Lavre

Poskušajva se vživeti v mentalno pozicijo desnega politika – v Sloveniji.

Tako kot je Levica paradoksalno padla v isto mentalno sfero kot Orban, pa tega noče za nobeno ceno priznati, velja tudi za najmočnejšo desno stranko. Že pred leti je njen vodja načrtno gojil tesne odnose z madžarskim predsednikom vlade. Glede Putinove invazije na Ukrajino sta se Janez Janša in Viktor Orban razšla, vendar tega sam predsednik SDS in niti ljudje okoli njega niso tematizirali. Šele zdaj, ko je karte pokazal ameriški predsednik Trump, se te razlike vendarle priznavajo.

Tudi v reviji The Economist so v letu 2022 sledili logiki: Janša je prijatelj Orbana, ta je prijatelj Putina, ergo: Janša je Putinov človek. Ob neki priložnosti me je novinarka o tem povprašala in pojasnil sem ji, da silogizem iz antične filozofije v tem primeru ne deluje. Niso mi verjeli, saj ne obvladajo »lateralnega« mišljenja, zgolj enosmernega in dvovalentnega.

Bi lahko rekli, da ti paradoksi pričajo o tem, da razlikovanje med levico in desnico postaja vse manj pomembno?

Omenjena kontroverznost ni edina, ki onemogoča, da bi lahko dovolj striktno ločili med tem, kar naj bi bilo levo ali desno. Možno je domnevati, da bo teh razlik vedno manj, zlasti kar zadeva posamezne skupine ali stranke, ki spadajo na levi politični pol. Laburisti, ki so pred meseci prevzeli oblast v Veliki Britaniji, so obljubljali marsikaj, kar je v skladu z dokaj radikalno levičarsko ideologijo. 

Ne le da naj bi povečali zmogljivosti socialne države, zlasti javnega zdravstvenega sistema, dvignili minimalno plačo, napovedali so marsikaj s klasičnega repertoarja kulturnega oziroma identitetnega boja, omenjali ranljive oziroma marginalne skupine. V praksi ravnajo drugače, saj morajo del proračuna nameniti za vojsko. Da se nekdo odmakne od svojih obljub, se torej ne dogaja le pri nas, temveč tudi v državah z daljšo tradicijo parlamentarne vladavine.

Pred nekaj dnevi sem si dopisoval z angleškim kolegom sociologom, potarnal je, ker so pri njih univerze čedalje bolj obubožane. Laburisti se približujejo konservativcem, četudi so se slednji precej osuli in je njihova potentnost v upadanju. A upadle so tudi ambicije laburistov. Zdaj brezkompromisno podpirajo Ukrajino ter oboroževanje skupaj s Francijo in drugimi v EU. Premier Keir Starmer je na isti valovni dolžini kot konservativni premier Boris Johnson in niz njegovih naslednikov.

Ko malce bliže pogledamo politike evropskih držav, hitro naletimo na številne nelogičnosti. Gre nenazadnje tudi za financiranje različnih politik. Tudi bogate države niso tako bogate, kot se je zdelo pred desetimi ali dvajsetimi leti. Nekatere ključne države so precej zadolžene, tudi Nemčija. Pred kratkim je spremenila zakonodajo, da je zrahljala dolžniške zavore za zadolževanje v prid izdatkom za obrambo in infrastrukturo, kar je še en pritisk na prerazporeditev proračuna.

Pa se volivci s tem strinjajo?

Pred dnevi sem na nemški televiziji (ntv) videl anketo, ki kaže, da volivci – kar je presenetljivo – v izraziti večini ne odobravajo ponovnega zadolževanja svoje države oziroma ukinitve t. i. dolžniške zavore. Tudi kanclerski kandidat Merz (CDU) nima prave podpore in zaupanja. Stranka AfD medtem pridobiva in je skoraj na isti ravni kot CDU - CSU (24 oziroma 25 odstotkov).

Lahko izpostavite enega od vidikov družbene krize?

Še posebej bi poudaril mimikrijo, izvajam jo iz anomične forme mišljenja. Tudi pri nas se politiki pretvarjajo in sprenevedajo, da proračunska politika ne bo rezultirala v pretresih, ob tem pa pozabljajo na celo vrsto zavez, ki bi jih morali upoštevati, pa jih ne. Enostavno odlašajo in prikrivajo stanje na tem področju. Ekonomist dr. Mojmir Mrak opozarja na še en vidik, tj. na strukturni deficit. Slovenija je v EU med bolj problematičnimi državami in ta strukturni deficit lahko privede do resnih težav v fiskalni politiki. 

Glavni problem vidim v EU. Države, ki so bile vplačnice v EU-sklade, teh ne bodo več sposobne in voljne polniti. Reševale se bodo z zadolževanjem, kar bo privedlo do posledic, o katerih politika noče kaj dosti govoriti. EU po mojem mnenju tudi izzivu tleče fiskalne krize ni kos. Vprašljivo je, kako bo lahko koordinirala različne interese in našla kompromisne rešitve iz tega položaja.

Sam sicer menim, da bi se te zagate pokazale tudi, če ne bi bilo vojne v Ukrajini oziroma ne bilo potrebe po hitrem oboroževanju sicer zelo šibko varnostno in obrambno opremljenih evropskih držav – zlasti Nemčije.

V pogovoru pred slabima dvema letoma ste mi dejali, da bi potrebovali novo družbeno pogodbo, ki bi bila temelj doseganja soglasja pri vitalno pomembnih izzivih. Smo zdaj, ko so razmere čedalje bolj resne, temu kaj bližje?

Če izhajamo iz zdajšnjih okoliščin, ki vodijo v smer čedalje večje politično-ideološke polarizacije, je nestvarno pričakovati nekaj takšnega, kot je soglasje za novo družbeno pogodbo. Ne gre le za zelo oteženo doseganje bazičnega soglasja za produktivno vodenje politike in sprejemanja odločitev. Do soglasja oziroma splošno sprejetega sistema vrednot je treba priti od spodaj, ne s politično intervencijo, saj bi bila enoumna. Pri tem imajo marsikaj opraviti tudi drugi družbeni podsistemi, institucije in sfera civilne družbe. A tudi slednja je podobno kot politika polarizirana, premalo usklajena in nič kaj bolj dolgoročno usmerjena.

Primož Lavre

Položaj je zagoneten. V to posegajo tudi nove tehnologije, zlasti umetna inteligenca. Nekateri upajo, da nam bo v marsičem v pomoč, sam pa sem precej skeptičen. Premalo je možnosti, orodij za več refleksije, deliberacije, za bolj strateški način razmišljanja. Ne le v politiki, tudi v šolskem in znanstvenem sistemu.

Ste znanstveniki kaj boljši od politikov?

Ne bi rekel. Če tudi v znanosti nismo sposobni priti do skupnih oziroma minimalnih platform, zakaj bi politiko obtoževali, da tega ni sposobna. Veliko podatkov priča o tem, da v znanosti – tako družboslovni kot humanistični ter naravoslovno tehnični in medicinski – intelektualni potenciali niso izrabljeni. 

Tu bi omenil, da je v zadnjih dveh letih nastala v okviru ministrstev, agencij in same vlade cela vrsta raznih strateških svetov, strokovnih komisij, ki jih sestavljajo pomembni intelektualci, eksperti in ljudje iz akademske sfere (kakih tisoč jih je vključenih). Vendar pa je vprašanje, ali ne gre morda za kooptacijo, ki nima za cilj izrabe teh potencialov, ampak njihovo razvodenitev.

Omenili ste anomično formo mišljenja. Kako razumete pojav družbene anomije?

Razumem jo kot izgubo oziroma fragmentacijo vrednotnega jedra, kot stanje normativne dezintegracije. Tudi kot krizo kognitivno smiselne pozicioniranosti posameznika v mikro okolju in širše, globalno gledano kot njegovo ontološko negotovost. Nastane zaradi objektivnih razlogov, družbenih premikov, ki prehitevajo zmožnost regulacije in refleksije, povezane zlasti z eksponentnim razvojem nekaterih tehnoloških orodij. Seli se tudi v druge družbene segmente.

Kje se to najbolj pozna?

Pri pravni državi oziroma vladavini prava. Ne gre za odsotnost norm (anomos, brezzakonje), ampak za to, da je zakonov preveč, problem je njihova hipertrofija oziroma prereguliranost. Drugače rečeno: ko je zakonov preveč in med seboj niso konsistentni, bi takšno stanje lahko primerjali z devalvacijo ali inflacijo, zakoni preprosto izgubijo pomen regulatorja. Dostikrat niso usklajeni niti z ustavo. Tako smo priča nekakšnemu medvladju, ko zakoni nimajo več regulativne funkcije, izgubijo smisel in pomen za ljudi. 

Obnašamo in prilagajamo se po drugih načelih. V znanosti, denimo, v tem trenutku ni nobenih meril, ki bi določila, kaj je in kaj ni pomembno za znanstveno uspešnost. To je povezano s financiranjem in statusnim položajem ljudi, ki delajo v njej. Takšno anomijo oziroma brezzakonje v nasprotju s principi meritokracije izrabijo tisti, ki imajo dostop do virov moči in vpliva.

Kaj sicer menite o zakonodaji, kot jo sprejema ta in so jo sprejemale prejšnje vlade?

Moja hipoteza je: če bi pregledali samo zakone, sprejete v zadnjih petih letih, bi opazili, da praktično noben ni nesporno dober, veljaven ali vsaj konsistenten z drugo zakonodajo, mnogi pa, kot rečeno, niso skladni niti z ustavo. Karkoli sprejme predsednik vlade, vlada, ali poslanci, na koncu deluje kot sračje gnezdo – ne glede na to, koliko besede so imeli pri tem svetovalci in eksperti. 

V vse faze odločanja so vmešane interesne skupine in lobiji. Zakone pišejo uradniki, tj. birokracija, ta pa je pri nas že pregovorno v slabi kondiciji. Razlog je velika politizacija, uradniki so po eni strani preplašeni, vedo, da morajo biti konformni in vključeni v klientelistična omrežja, sicer bodo potisnjeni na stran in ne bodo napredovali.

Je tak oportunizem podedovan iz prejšnjega režima?

Je, a se je v zadnjih dobrih tridesetih letih le še zaostril. Upravnobirokratski aparat je čedalje manj kakovosten. Nesposobnosti birokracije, množica raznih pravil in pravnih aktov je tudi v Nemčiji eden glavnih razlogov za pritoževanje političnih strank – pri slednjih je kar precej hipokrizije, kdo drug kot stranke bi to vendarle lahko uredile – gospodarstva, interesnih skupin. Tisto prvo, česar se bo lotila zmagovita CDU, je debirokratizacija (kot pravijo Bürokratieabbau). Napovedujejo, da bodo pretresli preobilje zakonov in regulacij, ki dušijo konkurenčnost gospodarstva in vrsto dejavnosti v družbenih podsistemih.

Kolikšen delež krivde za birokratizacijo lahko pripišemo Evropski uniji oziroma njenim ustanovam?

Nemajhen. EU deluje z direktivami, predpisi ali kakimi drugimi obvezujočimi akti. Nikakor nočem reči, da so zgrešeni, a način, kako se jih sprejema in kaj predpisujejo, zahteva vedno več birokratskega aparata. Pritisk je enormen. ZDA sicer tradicionalno ne veljajo za etatistično strukturo, tako kot je dolgo veljalo za marsikatero evropsko državo, še posebej Francijo pa tudi druge. 

Primož Lavre

A se je tudi v ZDA nakopičil birokratski balast in razrasle državne institucije; med njimi ne manjka tistih, ki so bile bolj kot ne same sebi namen. Z zamenjavo oblastne garniture je prišlo do udara na razmere, ki so rezultat prejšnjih mandatov, še zlasti za časa vladavine Demokratske stranke. Polarizacija je privedla v položaj, ko sta se dotaknila dva ekstrema. V Ameriki je položaj poseben, ker imajo volilni sistem, ki je deloma primerljiv le s Francijo. Mnogi so spregledali, da ima Trump vendarle pristojnosti, da lahko pod določenimi pogoji (če jih ne upošteva, bo sledilo drsenje v avtokratski sistem) vlada z dekreti oziroma izvršilnimi ukazi. 

Te pristojnosti ima tudi francoski predsednik Macron in jih tudi uporablja. Legalno, če ne legitimno, je izigral parlament, kar je povzročilo množične in dolge proteste; pokojninsko reformo je uveljavil z dekretom – tako kot Trump na drugih področjih. In zdaj se delamo, kot da tega v demokratični Evropi ni. Je pa res, Francija je edina država v EU, v kateri ima predsednik tako velike pristojnosti.

Trumpov protiudar je izveden z veliko mero neselektivnosti, nepremišljenosti, pozna se trda roka Elona Muska. Glede na njegove dozdajšnje izkušnje ta višji predsednikov svetovalec niti ne more razumeti, katere institucije so potrebne za delovanje države, katere pa morda niti ne.

Si v Nemčiji takšne debirokratizacije ne more nihče privoščiti?

Nikakor. Pravzaprav nikomur niti na misel ne bi padel tako grob obračun s hipertrofijo zakonodaje in birokratskega aparata. Kako se bo s tem soočila Evropa, ostaja vprašljivo. Pri nas se problem pometa pod preprogo, v zadnjih letih nimamo niti ene analize o delovanju oziroma učinkovitosti javne uprave, čeprav imamo na desetine ljudi, ki bi takšno raziskavo lahko opravili. 

Če pa se že v to spustijo, tu merim tudi na analize načina delovanja države, vpliva lobijev na zakonodajo, so rezultati raziskav kontradiktorni. Kar niti ni tako velik problem, usodneje je, da se raziskovalci med seboj nočejo oziroma ne znajo sporazumeti, kaj so razlogi za te protislovne rezultate raziskav. Sam delujem v znanstveni sferi in dobro vem, kako EU spodbuja nesmiselno rast birokracije. V zadnjih dveh oziroma treh letih se je občutno povečalo število uradnikov na marsikaterem ministrstvu ali agenciji.

Zakaj? Kaj je v ozadju?

V veliki meri je ozadje ideološko ali povezano s hipertrofijo norm. Gre tudi za indirektni pritisk Evropske komisije s svojimi nedomišljenimi direktivami, memorandumi, priporočili. Nekatere države so pri tem bolj papeške od papeža, kot recimo Slovenija v projektu t. i. odprte znanosti. Za izvedbo javnih razpisov sofinanciranja izvajanja aktivnosti je potreben glomazen birokratski aparat. 

Znanost je s tem pod vplivom tega aparata pa tudi politično-ideoloških struktur. Tako kot drugi podsistemi je tudi znanost inertna, mnogim, seveda ne vsem znanstvenikom je mar le denar: da bi le država en odstotek BDP dala znanosti. Da bo ta en odstotek namenjen znanosti, raziskavam, razvoju in inovacijam, je obljubil resorni minister. Toliko denarja v ta namen namenjajo le tri ali štiri najbogatejše države v EU.

Svoje so vendar dosegli.

Na oblasti je pač garnitura, ki je že na začetku mandata obljubljala več denarja za znanost, zato so jim koristile zahteve znanstvenikov in raziskovalcev. Dejansko je problem drugje, v tem, da denar ni bil prav razporejen. En odstotek BDP pomeni blizu 700 milijonov evrov. Upam, ne brez osnove, da se vendarle pojavi protitok temu glavnemu toku v znanstveni sferi in da se identificira ključna raziskovalna težišča v nekem razumnem dialogu. Pri tem je treba ločiti temeljno raziskovanje od t. i. regulativne znanosti ter komercialne tehnoznanosti.

V vašem prispevku zbornika Katedrale svobode Soglasje za zgodovinski trenutek omenjate tudi empatijo, solidarnost, novo duhovnost ter nepozitivistično in neideološko dojemanje znanja znanosti kot tisto, kar je protitok anomični formi mentis. Elon Musk, Trumpov alter ego, je izjavil, da je empatija oz. sočutje temeljna slabost oziroma kar grožnja zahodni civilizaciji. Ali ni prav takšna izjava sama »napad« na zahodno civilizacijo?

Vprašanje je, kaj je Musk imel s tem dejansko v mislih. Tudi marsikaj tega, kar izreka Trump, je provokacija v smislu testiranja nasprotnika. Nekajkrat že se je vsaj delno umaknil, ko je naletel na protireakcijo. Muskova izjava me spominja na nihilistično držo, na pisanje Nietzscheja v delu Tako je govoril Zaratustra, v katerem je zagovarjal idejo nadčloveka. 

Jasno, te zamisli ne gre jemati dobesedno, Nietzsche ni bil znanstvenik, bil je bolj pesnik in pisatelj, izražal se je v metaforah. Pa vendar ni bil edini, ki mu je šlo za to, da naj se človek znebi resentimentov, tistih občutij, ki mu onemogočajo, da bi se maksimalno osebnostno razvil, če uporabim bolj sodoben vokabular. Religija, denimo, vera v nebesa po smrti, naj bi pritiskala človeka k tlom, ga delala odvisnega. Recimo, da je zanj nadčutni svet brez učinkujoče moči, tako je mogoče prevrednotenje vseh vrednot. 

Primož Lavre

To je podobno določenim vidikom anomije, o kateri sem govoril. Stare norme naj bi odmrle, ustvarili bi nove. Ali bo to uspelo, je vprašanje, gotovo pa bo vmes napočil interregnum, kar lahko tisti z voljo do moči izrabijo sebi v prid. Edino, kar obvladuje nadčloveka, je volja do moči, ne skrupulozna, ker ji nič ni na poti pri polni uveljavitvi subjektivitete. Kot rečeno, Nietzsche je filozof v prozi ne glede na njegov vpliv v zgodovini misli. Takšne prispodobe se da vedno zlorabiti.

Naj se vrnem k Trumpovem svetovalcu Musku. Lahko le ugibamo, ali mu gre res za nov tip nihilizma, ničejanstva, »nadčloveka«. Veliko vemo o njegovih milijardah in podjetniški karieri, nakupih podjetij, zelo malo pa o tem, kako je bil vzgojen, kakšna je njegova izobrazba in nivo ter tip znanja. Nisem še zasledil, da bi jo kdo izpostavil. Njegov bližnji odnos s Trumpom ne bo dolgo trajal, med dvema tako velikima egoma bo slej ko prej prišlo do trka.

Pri njem se potrjuje vaše opozorilo na nihanje iz ekstrema v drug ekstrem. V teh dneh Muskovi nasprotniki požigajo vozila pred saloni avtomobilov Tesla …

Predvidljivo. Vstop ljudi iz sveta biznisa in z velikim bogastvom v javno sfero in politiko, je vedno problematičen. Prvi, ki mi pride na misel, je Berlusconi v Italiji. Zelo nesrečna situacija za našo sosednjo državo, ni se dobro končala. Razmere v ZDA so drugačne od evropskih, kljub temu dvomim, da bo to, kar počne Musk, trajalo kaj dlje. Tudi za takšnega »nadčloveka«, kot je on, postaja vse, kar se in se bo še zgrnilo nanj, prenaporno. Večkrat sem se že vprašal, kako je mogoče, da ima nekdo, ki je lastnik takšnega podjetniškega veleimperija, sploh dovolj volje in energije biti glavni še v politiki – in še kje drugod. S tem nase veže nejevoljo in bes res velikega števila ljudi.

Trump je monarh, avtoritarec oziroma despot, pravi Fukuyama. V tem trenutku tega vendarle še ne moremo trditi. Na Madžarskem je po anketah opozicijska stranka Petra Magyarja celo močnejša od Orbanove stranke Fidesz. Orban po vseh teh letih vladanja (Trump ni na oblasti niti tri mesece) ni uničil demokracije ali je ni mogel. Seveda bi kdo pripomnil: kaj pa bi se zgodilo, če bi ta država ne bila v EU. Na Madžarskem ni nobenega političnega zapornika, kot so v Rusiji, zdaj v Turčiji in seveda na Kitajskem.

Ljudje vse manj zaupajo v institucije države – pa ne le vanje. Kje vidite razloge za takšen porast nezaupanja?

Preje ste me vprašali glede anomične forme mentis. Eden od vidikov anomije je pretrganje vezi med posameznikom in skupnostjo – tudi politično skupnostjo. Odraža se v visoki stopnji nezaupanja ne le do političnih institucij, temveč tudi do demokracije. Po meritvah evropskih in drugih mednarodnih anket in raziskav Slovenija že vrsto let spada med države z največ nezaupanja ne le v politiko, temveč tudi sodni sistem oziroma pravosodje, v parlament, vlado in še posebej stranke. Zanimivo, da je na Madžarskem stopnja nezaupanja nižja, četudi je še vedno pod povprečjem.

Pri nas je pred leti (najnovejše ankete to potrjujejo) razpad vrednot in zaupanja na osnovi mednarodnih anket zaznal sociolog Niko Toš – z njim nisem ravno na isti valovni dolžini, zato ga tudi navajam, da ne bo kdo mislil, da gre za moje subjektivno mnenje. Prišlo je do totalnega pretrganja vezi med posamezniki, družbenimi skupinami in političnimi institucijami ter demokracijo kot vrednoto in nečem, kar daje človeku smisel. V očeh velikega dela javnosti ni več sporna le politika, ampak tudi sam pojem demokracije.

Vsekakor se o tem premalo govori, pri nas je glavni problem v inertnosti, nesposobnosti organizirati dialog na različni ravneh in področjih. Ni pa to kaj posebno slovenskega, tudi zaostajanje Evrope, o čemer se toliko govori, je s tem povezano. Nekaj drugega je, kar se dogaja na Kitajskem s povsem drugačno politično ureditvijo, mentaliteto in kulturo, odnosom do avtoritete. Zaznamujejo jo vplivni sledovi konfucionizma, nič skupnega nima z evropskim sistemom vrednot. ZDA so spet nekaj posebnega, v hitro vzpenjajoči se Indiji je večina populacije aktivno vernih, in sicer v smislu hindujskega politeizma in drugih religij.

Pa vemo, kaj je evropski sistem vrednot?

Dvomim, četudi se, recimo v okviru Obzorij, ki jih financira Evropska komisija, za njihovo raziskovanje vlaga ali ponuja milijone. Največkrat slišimo mantro, da je evropska vrednota rule of law, vladavina prava. Ampak to je mit, ki je sicer koristen, toda če postane dogma pa zavira kritično analizo. V marsikateri članici EU, pri nas gotovo, se formalizirana vladavina prava preveša v vladavino s pravom (rule by law), v instrumentalizacijo prava. Kaj se bo izcimilo, ko so Le Penovo v Franciji obsodili oziroma ji dali prepoved opravljanja (političnega) poklica, lahko samo ugibamo. Francoska vladavina prava je na preizkušnji.

Primož Lavre

Fukuyama kot pristaš Demokratske stranke in nasprotnik Trumpa zanimivo ugotavlja, da so na Zahodu mnogi pripravljeni drugačnim posameznikom in skupinam priznati njihove posebnosti, niso pa tega pripravljeni storiti v javnem življenju. Aktivni pluralizem v javnem življenju zanje ni tako pomemben.

Vključevanja vseh skupin s svojim načinom življenja v družbo je seveda vrednota, nekaj drugega pa je njihovo razglašanje za avantgardo. To se dogaja v Evropi in to so delali v ZDA. Kar prinaša politične (poraz Demokratske stranke oziroma njene kandidatke Kamale Harris oziroma vzpon Trumpa) in družbene posledice; tudi zato se ubadamo z družbeno anomijo oziroma anomično formo mentis.

Kje se razpoznajo njeni pojavi?

Zavzemam se za vnovično preverjanje in redefinicijo pojmov, ki so v sociologiji nekaj veljali in bi jih bilo produktivno postaviti v nov kontekst. Tudi z njihovo pomočjo bi zajeli tisto bistveno, kar se spreminja z družbenim razvojem. Anomična forma mentis je znana od prej (naj omenim začetnika sociologije Emila Durkheima, ki je koncept oziroma sindrom anomije populariziral), toda zdaj dobiva novo domovinsko pravico. Njeni simptomi so na ravni individualnega in institucionalnega obnašanja mimikrija, kognitivna disonanca, amnezija. 

Eden od simptomov tega sindroma je tudi hektika ali časovna zanka, ki se pojavi zaradi prevelike aktivnosti, kjer posameznik ali institucija nimata pravih prioritet in zmožnosti koncentriranega delovanja, pa tudi ne zmožnosti distance ali »odklopa«. Zanimivo je, da sem zasledil informacijo, da je ena od slovenskih režiserk (Nataša Prosenc Stearns, op. a.) posnela film oziroma video z naslovom Anomija. Dobro pozna definicijo tega pojma.

Ali obstaja kakšna alternativa tej mentalni strukturi?

Kot alternativo ali vsaj korekcijo anomični formi mentis naj izpostavim vito contemplativo (kontemplativno življenje) kot drugo plat življenjske orientacije. Prva je vita activa, o kateri je pisala filozofinja H. Arendt. So različne interpretacije njunega odnosa, sam ju ne vidim v nasprotju. Ta pojem lahko povežemo z vlogo reformiranega krščanstva v Evropi, pa tudi s civilno družbo oziroma t. i. intermediarno sfero, o čemer sta pisala sociologa Peter Berger in naš rojak Thomas (Tomaž) Luckmann. Intermediarne institucije vidim kot prostor refleksije, dialoga, deliberacije ... 

S tem pripomorejo k razrešiti družbene anomije, ki se kaže v ekstremih, polarizaciji, populizmih, smiselni dezorientaciji ... Ta del civilne družbe bi moral razviti pojmovna orodja, metode, organizacijo, kulturo dialoga, kar bi bilo uporabno v različnih področjih od politike, znanosti do kulture in umetnosti. Taka orodja že obstajajo znotraj znanosti in drugih ekspertnih dejavnosti, treba jih je uporabiti in razvijati.

Kot razumem, bi poudarek ne bil več na aktivizmu oziroma nevladnih organizacijah?

Ne, premik bi moral biti narejen k viti contemplativi, ki usmerja akcijo in tematizira njene predpostavke in posledice. Poudarek je na izkušnji kontemplacije, v distanci do človeške dejavnosti (akcije), v poglobljenosti vase, refleksiji in samorefleksiji ali metarefleksiji, kot jo je formulirala britanska sociologinja M. Archer (sicer pred časom predsednica Akademije za družbene vede v Vatikanu). Tako se odpre možnost dialoga in poliloga. Ne le v simbolnem ali celo subjektivnem smislu, temveč v kontekstu iskanja smisla in oblikovanja novih intermediarnih skupnosti ter vplivanja na zmanjšanje polarizacije v družbi.

Gre za povezavo akcije in kontemplacije. Moramo pa biti previdni oziroma zadržani: ne gre za reševanje konfliktov ali nadomeščanje nesoglasij z oktroiranim soglasjem, marveč za poizkus reflektiranega upravljanja konfliktov in nesoglasij.

Naslovnica