Evropsko sodišče za človekove pravice je presodilo, da so slovenska sodišča v postopkih tožb politika SDS Branka Grimsa proti tedniku Mladina kršila 10. člen konvencije o varstvu človekovih pravic, ki govori o svobodi izražanja. Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž je sodbo označil za pomembno zmago tudi za slovensko novinarstvo in družbo.

Tednik Mladina je marca 2011 v satirični rubriki Mladinamit pod naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels objavil fotografijo takratnega poslanca SDS Grimsa z ženo in tremi otroki poleg fotografije nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa z ženo in tremi otroki, kar je spodbudilo družino Grims, da je vložila tožbe in uspela iztožiti opravičilo in odškodnine.

Repovž je spomnil, da je to po 15 letih že drugi primer po zadevi Prijatelj, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo, da "slovenska sodišča niso dovolj zvesto tehtala pravic, zlasti ne pravice do svobode izražanja". Prav tako je po njegovih besedah ugotovilo, da slovenska sodišča "pretirano ščitijo politike, obenem pa ne zmorejo kritične obravnave skrajne desnice in njenega delovanja, ki v metodah političnega delovanja spominja na neke druge čase, kar je bilo tudi sporočilo objave v Mladinamitu". Dodal je, da se je sovražni govor, ki ga sodišča niso znala uvideti, od tedaj izjemno razširil, Grims pa je danes poslanec Evropskega parlamenta, kar razsodbo ESČP postavlja v širši politični kontekst.

Z odvetnico, ki je v imenu Mladine vodila postopek, Jasno Zakonjšek sta opozorila, da seveda sodba ne pomeni, da bi lahko vsepovprek kogarkoli označili za nacista, je pa v demokraciji dopustno, tudi s satiro, politika, ki sam uporablja podobne metode, s tem soočiti in ga zaradi tega kritizirati.

Sašo Radej

Prav tako je Zakonjšek opozorila, da so slovenska sodišča zavzela stališče, kot da je objava prispevka padla v nek vakuum, brez konteksta.

Okrožno sodišče v Ljubljani je julija 2013 sprva zavrnilo tožbo Grimsa, višje sodišče pa je pritožbi delno ugodilo in Mladini naložilo objavo sodbe in opravičila. Zavrnilo pa je Grimsov zahtevek za denarno odškodnino in zadevo vrnilo okrožnemu sodišču. Vrhovno sodišče je priznalo, da je bil Mladinamit satirični oddelek in je zato užival širšo zaščito, vendar je potrdilo, da je primerjava med objavljenimi družinskimi fotografijami presegla primerjavo političnih metod. O zadevi je presojalo tudi ustavno sodišče, ki je priznalo širok obseg svobode tiska, a presodilo, da so sodišča navedla ustrezne in zadostne razloge za svoje odločitve in dosegla pravično ravnovesje med svobodo izražanja in Grimsovim ugledom.

Okrožno sodišče v Ljubljani je po ponovni preučitvi Mladini naložilo plačilo odškodnine Grimsu v višini 5000 evrov, preostali del zahtevka pa je zavrnilo. Višje sodišče je pozneje odškodnino znižalo na 3000 evrov. Člani Grimsove družine so odškodninske zahtevke vložili v ločenem postopku, trem otrokom je bilo dodeljenih skupaj 14.000 evrov odškodnine, žena pa je z Mladino dosegla poravnavo za nezaprt znesek, še povzemajo v sodbi ESČP.

Po ugotovitvi ESČP so domača sodišča ugotovila, da sta uvodnik in spremni tekst nad fotografijami obravnavali politična vprašanja, in sicer dopustnost primerjave Grimsa z Josephom Goebbelsom in njunimi političnimi metodami, s čimer sta prispevala k razpravi javnega interesa. Enako so ugotovila tudi v zvezi z naslednjo številko revije Mladina, ki je obravnavala razpravo o sporni objavi. "Sodišče se strinja s to oceno in pripisuje poseben pomen dejstvu, da je razprava o sporni objavi zadevala pomembna vprašanja javnega interesa, kot so metode, ki jih uporabljajo politične stranke, in meje dopustne javne kritike v zvezi s tem," so zapisali na ESČP.

Sašo Radej

Ob tem so navedli, da so upoštevali argumente Mladine, da je bil Grims sam tisti, ki je svojo družino izpostavil medijem v političnem kontekstu, in da je kritika, na kateri temelji zadevna objava, natančno povezana s političnimi metodami, ki jih je Grims uporabil, ko je izpostavil svojo družino, da bi pridobil politično podporo. "Zato ni mogoče trditi, da primerjava fotografij - ki je bila nedvomno zelo provokativna - ni imela nobene dejanske podlage," so navedli.

Glede stopnje provokacije in vpliva primerjave na bralca se zdi, da so domača sodišča menila, da je vizualna primerjava presegla legitimno zadevo javnega interesa in imela večji vpliv kot njen besedilni kontekst, so zapisali. A so ob tem opozorili, da oblike izražanja ni mogoče ločiti od njenega konteksta in očitnega cilja. Pojasnili so, da sta naslov in kratek napis neposredno nad fotografijami jasno nakazovala politično in satirično razsežnost njihove objave ter da so bile fotografije objavljene v satiričnem delu revije Mladinamit. "Sodišče ne more sprejeti kot prepričljivo trditve domačih sodišč in vlade, da povprečni bralec revije Mladina ne bi razumel političnega konteksta zadevnih fotografij in širšega sporočila, ki ga prenašajo," so dodali.

Po ugotovitvi sodišča primerjave z nemškim nacističnim režimom ne upravičujejo samodejno obsodbe za obrekovanje zaradi posebnega stigmata, ki je povezano z njim, zlasti če obstajajo posebne okoliščine, ki upravičujejo takšno primerjavo. Kot so navedli, je bila primerjava z nacističnim politikom Josephom Goebbelsom uporabljena prav zato, da se kritizira uporaba političnih metod, podobnih tistim nemškega nacističnega režima, s strani stranke SDS, vključno z Grimsom, vključno z izpostavljanjem družine političnemu diskurzu. "Nazadnje je treba opozoriti, da novinarska svoboda vključuje tudi možnost uporabe določene mere pretiravanja ali celo provokacije," so dodali.

Opozorili so tudi, da nobeno od domačih sodišč ni opozorilo na kakršne koli konkretne negativne posledice ali učinke, ki bi jih objava lahko imela za Grimsa, ampak se je osredotočilo na posledice za ugled njegove družine. Grimsovi družinski člani pa so prejeli odškodnino zaradi sporne objave.

Po mnenju ESČP domača sodišča niso v zadostni meri upoštevala širšega konteksta, v katerem je bila sporna objava objavljena in niso prepričljivo dokazala nujne družbene potrebe, da bi zaščita ugleda Grimsa prevladala nad pravico družbe pritožnice do svobode izražanja in splošnim interesom za spodbujanje svobode izražanja, kadar gre za vprašanja javnega interesa, so navedli.