Vrsto let ste opozarjali na korupcijo in nevzdržne razmere v slovenskem zdravstvu. Se je položaj izboljšal, odkar vodite strateški svet za zdravstvo?

Ali se je izboljšal, morajo oceniti drugi. Zagotovo se je veliko stvari začelo spreminjati in urejati, vendar rezultati ne bodo tako hitri. Nekaj jih je že, kakšne stvari se dajo urediti tudi s kratkoročnimi ukrepi, ampak vse države na svetu imajo težave z zdravstvom, tudi Slovenija. Pomembno je, da probleme rešujemo. Marsikateri minister v preteklosti jih ni reševal in jih je odlagal pod mizo, ampak zdaj mislim, da se rešujejo, rezultati pa bodo vidni v nekem daljšem obdobju. 

Koliko mnenje strateškega sveta upošteva sedanja zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel pri predlaganju zakonodaje s področja zdravstva?

Za strateški svet je bil problem prejšnji minister Bešič, ki je praktično vse delal po svoje. Obljub je bilo veliko, rezultatov pa zelo malo ali nič. Zdajšnja ministrica je drugačen človek, ona ni politik, kar bi po svoje utegnila biti težava, če predsednik vlade ne bi podpiral njenega truda za spreminjanje zdravstva. Večinoma se ukvarja s spremembami, veliko tem obravnavamo skupaj, ampak razmišljamo približno enako, tako da praktično nimamo težav, da bi kje prišlo do nesoglasij pri predlogih.

Ste v strateškem svetu deležni kakšnih pritiskov lobijev, ki želijo zdravstvo krojiti po svoje?

Jaz osebno ne, mogoče kakšen član sveta, ne vem, ampak nihče tega še ni omenil. V strateškem svetu smo različni ljudje različnih poklicev, dva člana sta ga zapustila zaradi različnih pogledov na javno zdravstvo. Ne zanima nas politična pripadnost članov, pobude dobimo z različnih strani. Dejansko gre pogosto za osebne razloge, zelo redko želje po osebnih koristih, ampak to niso pritiski, so pač pobude. Kakšnih velikih pritiskov pa nisem zaznal.

Omenili ste prejšnjega ministra Danijela Bešiča Loredana, s katerim se niste dobro razumeli, na koncu se je poslovil. Ali to pomeni, da imate vi glavno besedo v slovenskem zdravstvu?

Nimam glavne besede in je tudi ne želim imeti. Ne le jaz, tudi drugi najbolj aktivni člani strateškega sveta so menili, da ni primeren za ministra.

Je ubogal določene lobije, ki so delali za interese zasebnega zdravstva?

Dobro se je razumel z Zdravniško zbornico, menda so skupaj pisali zakon o ZZZS in tukaj je prišlo do največjega nasprotovanja strateškega sveta. Zagrozil je, da bo odstopil, če ne bomo podprli njegovega zakona. Njegova sekretarka je rekla, da bo odstopil do torka, če ne podpremo zakona, naš odgovor je bil, zakaj ne bi odstopil že v petek. S tem se je naše sodelovanje končalo. Ocenili smo, da zakon o ZZZS, ki ga je predlagal, ni zakon, ki bi ohranjal javno zdravstvo. 

Zdravniška stavka še vedno traja. Koliko se to pozna pri delu zdravnikov?

Kaj je z zdravniško stavko, ne vem, razen da je bilo nekaj časa kar nezadovoljstvo med zdravniki zaradi tako imenovane stavke, ampak jaz je ne čutim, pacienti, vsaj na Onkološkem inštitutu, po mojem tudi ne. Mislim, da bi se Fides moral usesti v miru in se vprašati o svojem poslanstvu, koga zastopa.

Iz sindikata Fides ste izstopili, kritični ste tudi do Zdravniške zbornice, o kateri pravite, da je lobistična organizacija. Koliko vas je zdravnikov, ki ne podpirate stavke?

Ne vem. Fides je v zgodovini slovenskega zdravstva naredil ogromno za zdravnike. V času socialistične Jugoslavije so bile plače zdravnikov zelo slabe, po osamosvojitvi pa je Fides na čelu z dr. Konradom Kuštrinom postavil zdravnike na mesto, ki si ga zaslužijo glede na njihovo odgovornost in znanje, zato ima velike zasluge, da so se plače zdravnikov takrat dvignile. Iz sindikata sem izstopil, ko sem začutil, da se gre politične igre, na njegovo delo so vplivali razni interesi.

Po odhodu dr. Kuštrina Fides ni več to, kar je bil pred dvajsetimi leti. Tudi ne vem, koga Fides sploh zastopa. Nimam občutka, da zastopa zdravnike, ki delajo samo v javnem zdravstvu. Zdravniška zbornica pa je po mojem lobistična organizacija, kar ni tako sporno, če bi to v Zbornici priznali, v njej so zdravniki, ki jih ne zanima strogo javno zdravstvo. Moti pa me, ker blefirajo, da se trudijo delati za javno zdravstvo in ga urejati, v ozadju pa so drugi posli, predvsem finančne koristi raznih podjetij in posameznikov.

Primož Lavre

Koliko zdravnikov podpira Fides in Zbornico, mi ni znano. Podatka o tem, koliko članov ima Fides, ne boste dobili. Če bi zbornica »imela jajca«, bi uvedla prostovoljno članstvo. To bi bilo najbolj pošteno in edini način, da se začne truditi za vse zdravnike, ne samo za ozko skupino, ki je sposobna, vendar dela za lastno korist. Podatke o tem, koliko zdravnikov jo podpira, bi dobili, če bi uvedla neobvezno članstvo. Pooblastila, ki jih daje država, jih država tudi plača Zdravniški zbornici. Edini način, da bi zastopala res vse zdravnike, bi bilo neobvezno članstvo, potem pa naj se vpiše v zbornico zdravnik, ki je prepričan, da mu ta ponuja tudi kaj koristnega.

Sindikat Fides je vložil ustavni spor zaradi zakona o zdravstveni dejavnosti. Ali zakon res posega v ustavne pravice zdravnikov do dodatnega dela in svobodne zaposlitve, kot trdijo?

Fides je naredil tisto, kar bi morali zasebniki, ki delujejo na način, da imajo po podjemnih pogodbah zaposlenih večino zdravnikov, ki so zaposleni v javnem zdravstvu, izvajajo pa delo tudi pri zasebniku. Pričakoval bi, da bodo zasebniki plačali odvetnike in se potem pritožili na ustavno sodišče, ampak to je zdaj zanje naredil Fides. Po svoje je tragikomično, da bo sindikat, ki zastopa javne zdravnike, financiral odvetnike, ki bodo na ustavno sodišče pošiljali pritožbe, ki koristijo ozki skupini zasebnikov.

Zakaj je bilo treba razmejiti javno in zasebno zdravstvo? Ali smo zaradi tega priča odhodom zdravnikov iz javnega zdravstva v zasebno?

Vseskozi, predvsem zadnji dve leti, se širijo informacije o eksodusu zdravnikov iz Slovenije v tujino. Vtis je bil res, da odhajajo zaradi slabih razmer. Ko smo se v strateškem svetu pozanimali na republiškem statističnem uradu, koliko je teh odhodov, ne sprašujte me o natančnih številkah, vendar jih je presenetljivo malo odšlo v tujino. Osebno poznam nekaj zdravnikov, ki so se v tem času vrnili iz tujine v Slovenijo. Zdaj so nehali s tem eksodusom v tujino, ko so bili predstavljeni podatki.

Koliko zdravnikov bo zaradi zakona odšlo iz javnega zdravstva, ne vem. Posamezna področja zdravstva so zelo zanimiva za zasebništvo, ker so zelo veliki zaslužki. Nekateri pravijo, da radiologi potegnejo tudi 20.000 evrov na mesec za delo od doma, iz dnevne sobe, in na tem področju je treba narediti red. Vrhunski zdravniki v UKC Ljubljana nimajo ne časa ne volje delati zunaj UKC-ja pri zasebnikih, ker toliko delajo, ne pri zasebnikih, pa za to niso nagrajeni. 

Zato smo v zakonu zahtevali tudi nagrajevanje zdravnikov in ostalega kadra v zdravstvu. Koliko jih bo šlo v zasebno sfero, bomo videli, je pa treba pogledati tudi številke za nazaj. Pozanimajte se npr. na Kliničnem oddelku za plastično rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo in opekline v Kliničnem centru, koliko zdravnikov je dalo odpoved v zadnjih desetih letih, ko še ni bilo znano, da bo ta vlada sprejela zakon o zdravstveni dejavnosti. Seveda so profitabilna področja, ki so zanimiva za zdravnike.

Pomembnejše bi bilo, da direktorji javnih zdravstvenih ustanov poiščejo rešitve, kako zdravnikom omogočiti dodatno delo v lastni ustanovi in jih ustrezno nagraditi, da bodo ostali. Če se že mora kdo jeziti zaradi zakona, so to torej predvsem direktorji bolnišnic, ker zanje prihaja ogromno nalog, da obdržijo zdravnike in jih ustrezno nagradijo. Še vedno imamo slabo verzijo socializma, kjer delaš ali ne, plačo pa dobiš. To je treba ustaviti, meriti obremenitve in nagrajevati ljudi.

Zdaj vam bodo prikazovali vsakega posameznega zdravnika, ki bo odšel iz javnega sektorja, češ da je za to kriv zakon. Verjetno se spomnite odhoda petih kirurgov iz šempetrske bolnišnice, vseh teh pet kirurgov se že vrača v javno zdravstvo. Ni tako hudo in slabo v javnem zdravstvu, da bi lahko pričakovali množične odhode, je pa treba stvari korigirati.  

Zakaj je pomembno, da ohranimo javno zdravstvo?

Ker je to eden od temeljev države, da ko zboliš, prideš do zdravnika in te tam zdravijo ne glede na to, ali imaš minimalno plačo oziroma minimalno pokojnino ali pa imaš 20-metrsko jahto na Jadranu. Eden temeljnih smislov socialne države je, da ljudje pridejo do zdravnika, ko zbolijo, in tega ne smemo uničiti.

Ampak kritiki zakona opozarjajo, da se bo javni zdravstveni sistem zaradi tega zakona zlomil.

Ne, se ne bo. Lahko govorimo vse najslabše o našem zdravstvu. Takšno stanje prikazujejo tisti, ki bi radi, da se javno zdravstvo sesuje, ker se potem odpre zlata jama za cenejšo medicino, ki jo lahko drago prodajaš. Najdražja medicina z ogromno stroški, ki zahteva ogromno znanja, bo za zasebnike še naprej nedotakljiva, ker se ne splača imeti bolnika pol leta v bolnišnici in se truditi, da živega pošlješ domov. Zato moramo to ohraniti, to je nekaj bistvenega. Če smo se osamosvojili in ustanovili državo, je zame obstoj te države brez javnega zdravstva, dostopnega za vse, popolnoma nesmiseln.

Ali pacienti danes prej pridejo do zdravstvenih storitev kot pred leti? Za koliko so se skrajšale čakalne dobe?

To je zelo zahtevno vprašanje, zato boste nanj težko dobili odgovor. Treba ga je gledati z več plati: koliko storitev več je narejenih kot prej. Dejstvo je, da se populacija stara, da bo potreba vedno večja. Bešič je naredil vsaj eno koristno stvar, ko je dokazal, da se čakalne vrste ne dajo odpraviti tako, da vržeš kolikor hočeš denarja v javni in zasebni sistem. Ne le, da se niso skrajšale, ampak so se ponekod celo podaljšale, predvsem zato, ker je prihajalo do zlorab; nekateri so za 500 odstotkov povečali obseg svojih storitev za javni denar.

Čakalne vrste se rešujejo na več področjih, na več načinov: od tega, da se razvije zelo strokovno medicino, da se ne opravlja storitev, ki so nekoristne za bolnike ali celo škodljive, da se ne pošilja bolnikov na storitve, kjer ni bilo medicinske indikacije, da se gleda, kje je zanimanje za opravljanje storitev veliko. Ponavadi tam, kjer so zaslužki veliki. Zato mora ZZZS ukrepati, bolje plačevati več storitev, ki so predvsem finančno nezanimive, znižati pa cene storitev, ki so zelo profitabilne, kot smo videli pri radioloških preiskavah, CT in MR, če se jih pretirano dela.

Primož Lavre

Za čakalno vrsto ne moremo samo reči, da jo bomo kar skrajšali, ampak je treba definirati, kakšne so dejanske čakalne vrste. Ljudje se prijavijo na več naslovov za eno storitev, zame je pomembno, da so vse storitve opravljene strokovno. ZZZS mora aktivno spremljati, kje je treba nižati cene, kje dati več denarja za storitev, pa tudi ločiti, ali lahko na neko storitev čakamo eno leto ali pa jo potrebujemo v enem tednu. Dejansko je na tem področju kaos, zato niti ne vemo natančno, kakšne so čakalne vrste.

Še vedno ostaja problem pomanjkanje družinskih zdravnikov. Nedavno smo videli dolge vrste v ZD Kamnik, ko so dobili novo zdravnico, pred leti so že ponoči čakali pred ZD Ljubljana. Kakšne rešitve ste v zvezi s tem predlagali v strateškem svetu?

Čakanje pred zdravstvenim domom je posledica zakona, ne pa pomanjkanja zdravnikov. Ko pride nov zdravnik, se pacienti lahko vpisujejo le od določenega datuma naprej, ne morejo se prej, zato ljudje pridejo tisti dan, ko se po zakonu lahko vpišejo. Če bi to spremenili, čakanja ne bi bilo. Na strateškem svetu smo se ogromno ukvarjali s primarno ravnijo zdravstva, celo na račun tega, da smo zanemarili sekundarno in terciarno. Pripravili smo več kot 70 predlogov, nekatere so že udejanjili, nekatere bo še treba.

Veliko smo naredili za oglaševanje naših potreb po zdravnikih, medicinskih sestrah in drugem kadru v Sloveniji po nekdanji Jugoslaviji. Zavod za zaposlovanje pod vodenjem članice našega strateškega sveta Anke Rode organizira zaposlitvene sejme po nekdanji Jugoslaviji in na moje presenečenje je zanimanje za zaposlitev v Sloveniji nadpovprečno veliko, zaradi česar imam slab občutek, ker jemljemo zdravnike okolju, ki jih prav tako potrebuje.

Težave so bile s sprejemi, z jezikom, tudi tukaj se je naredilo nekaj, da gredo postopki, ko zdravnik lahko začne delati, hitreje. Ne bom komentiral, kaj počne Zdravniška zbornica, veliko je pritožb zelo dobrih zdravnikov iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so bili presenečeni nad njenim odnosom. Če potrebujemo zdravnike, moramo narediti vse, da jih bomo čim prej zaposlili. Tako da je bilo na tem področju veliko narejenega. 

Dejstvo pa je, da zdravstveni domovi spadajo v pristojnost občin, kjer se župani trkajo po prsih, ko je vse v redu, kadar je pa kaj narobe, kažejo s prstom na ministrico. Za stanje v Ljubljani sta odgovorna župan in direktorica zdravstvenega doma, pa se nič ne ukrepa. Imamo pa tudi dobre primere zdravstvenih domov po Sloveniji, recimo v Ajdovščini, kjer je prihod novega direktorja preprečil odhod zdravnikov, celo iz upokojitve so prišli nazaj delat. Skratka, že brez ministrstva in vlade se da na tem področju marsikaj narediti.

Velik problem zdravstva je, ker se čaka, da bo nekdo drug rešil težavo. Nihče ne ve, koliko zdravnikov potrebujemo v Sloveniji, vedno se ponavlja, da jih je premalo. V strateškem svetu smo pritisnili na medicinski fakulteti, da sta povečali vpis, moramo pa se zavedati, da se povprečno letno število zdravnikov v Sloveniji povečuje za štiri odstotke, resda tudi na račun nekdanjih jugoslovanskih republik. Temu povsod ne sledi tudi obseg storitev.

Očitno je nekaj narobe z vodenjem ustanov, pa tudi obremenjenost zdravnikov z nepotrebnimi zadevami, na primer administrativnimi, je še zmeraj prevelika. Stvari se urejajo, ampak če je vodenje nekega zdravstvenega doma vrsto let slabo, kot na primer v preteklosti v Tolminu, je treba odpraviti vzroke in ukrepati, ne pa čakati na čudež. Je pa res, da si nekateri ne želijo, da bi se zadeve uredile, in želijo kaos, ker imajo interes, da se javno zdravstvo sesuje in nato zasebno lepo trži. 

Koliko si pri reševanju odprtih problemov slovenskega zdravstva lahko pomagamo z izkušnjami iz tujine? Ali imajo drugod manj težav v javnem zdravstvu?

Težave so povsod. Stalno poslušamo, kako je primarni zdravstveni nivo pri nas razpadel. Ko pa je prišla skupina iz Avstrije pogledat, kako je naš primarni nivo urejen, so bili navdušeni. Malce čudno, da so Avstrijci navdušeni nad našim primarnim nivojem, mi pa smo prepričani, da se je sesul. Bili so sicer poizkusi, da bi rešitve prinesli iz tujine, ampak ker probleme ustvarimo sami v Sloveniji, jih bomo težko rešili z rešitvami iz tujine.

Če sem malo ciničen, moj kolega, dr. Matija Krkovič, travmatolog, ki že več let dela v Angliji, mi je pred časom rekel, da imamo v Sloveniji takšne probleme, za katere v Angliji sploh ne vedo, da obstajajo, zato bo težko iz takega okolja prinesel rešitve v domače okolje. Rešitve za probleme, ki smo jih ustvarili sami, moramo najti v Sloveniji, ne pa računati na tujce.

Kakšne predloge lahko pričakujemo do izteka mandata te vlade? Je zdravstvene reforme konec ali se je šele začela?

Meni beseda reforma ni všeč, ker imamo Slovenci do tega zelo odklonilen odnos. Če malo karikiram, želimo spremembe, vendar take, ki se ne dotikajo nas, ampak zgolj druge. Ko sem prišel v strateški svet, sem bil sveto prepričan, kako težko je v slovenskem zdravstvu kaj spremeniti. Ampak po tem času lahko rečem, da se da vse spremeniti na boljše, če bi kdo želel, če bi kdo to podprl in če ne bi bilo interesov v ozadju iz preteklosti, da se nič ne spremeni.

Ministrica Prevolnikova producira zakone, spremembe in lahko samo občuduješ, kako je lahko v tako kratkem času toliko naredila. Naslednjemu zdravstvenemu ministru bo zelo težko, ko bo stopil v njene čevlje. Ogromno zakonov je sprejetih, ogromno jih je napisanih in jih bo treba realizirati, kar bo problem zaradi nasprotovanj. Upam pa, da vsega tega ne bo ustavil prihajajoči predvolilni čas, ko v politiki prevladuje populizem in je zaradi tega nekatere stvari težje spraviti skozi parlament. 

Strateški svet je malo upočasnil tempo, na začetku smo se sestajali vsak teden, zdaj redkeje. Pred kratkim smo predstavili naš predlog regionalizacije zdravstva približno na osnovi območnih skupnosti NIJZ in ZZZS, znotraj katerih bi postavili mrežo zdravstvenih storitev. Tako bi tudi lažje ugotovili, koliko zdravnikov potrebujemo, koliko se jih bo upokojilo, koliko jih moramo zaposliti v naslednjih desetih letih v določeni regiji.

Ministrica si je zadala težko nalogo, saj je v zakonu o zdravstveni dejavnosti zapisala, da mora biti mreža postavljena v enem letu. V okviru regij bomo spremljali, kakšna je obolevnost prebivalcev, kakšne so možnosti izvajanja zdravstvenih storitev, kakšne so potrebe in kaj je regija sposobna opraviti. Bolje bi med seboj povezali primarni nivo in sekundarne bolnišnice, skupaj bi lahko združevali določene zadeve, na primer informatiko, pranje perila, lekarniške storitve, kar bi tudi znižalo ceno.

Zgled nam je bila gorenjska zdravstvena regija, kjer so zdravstveni domovi povezani v mrežo in funkcionirajo dobro. Če nekje pride do stiske, recimo z zdravniki, potem mreža poskrbi, da zdravniki iz drugih zdravstvenih domov pridejo pomagat v zdravstveni dom, ki ima težave, prav tako nadomestijo koncesionarje, ki so tudi javna mreža. Pričakujem, da bo ta predlog strateškega sveta šel naprej. 

Več se bomo ukvarjali tudi z vodenjem javnih zdravstvenih zavodov, kjer so težave. Zakon o javnih zavodih je bil sprejet po osamosvojitvi, zato potrebujemo novega. Predlagamo sprejem zgolj zakona o javnih zdravstvenih zavodih, ne za vse zavode. Zdravstveni dom in vrtec imata različne potrebe, zato bomo v naslednjih mesecih dali nekaj predlogov glede upravljanja zavodov. V strateškem svetu se bomo ukvarjali tudi s specializacijami v zdravstveni negi.

Primož Lavre

Medicinske sestre imajo potrebo po izobraževanju in kariernem razvoju, ampak sistem jim je ponudil večinoma le menedžment, in ko ga končajo in se vrnejo v zdravstvo, so nezadovoljne, ker od tega nimajo nič. Temu smo dali velik pomen in prve specializacije je ministrica že uradno potrdila. Ogromno je idej in predlogov, bo pa verjetno veliko dela, da bo zakon o zdravstveni dejavnosti zaživel, ob nasprotovanju predvsem zdravniških organizacij. 

Kako pa sodelujete s političnimi strankami? Kakšne so vaše izkušnje?

Uh, v vašem vprašanju razumem provokacijo. Če nas politične stranke podpirajo, smo zadovoljni, če nas ne podpirajo, če se gredo svoje igre, kot se je šla stranka SD, pa so dobili udarec nazaj.

Saj ravno to me je zanimalo. Ker ste večkrat na bojni nogi s strankama SD in SDS, me zanima, kako sodelujete z SD v vladi.

Mislim, da so se pomirili, ko so dobili svojo porcijo. Če bom pa opazil, da se gredo spet svoje igre, ne bom šparal jezika, pa me lahko tožijo ali pa še kaj drugega, če želijo. Praktično sta SD in SDS v zdravstvu počeli enako, glede zdravstva je to zelo enotna stranka. Skratka, če nas stranke ne podpirajo, ni problem, če argumentirano pojasnijo, zakaj nasprotujejo, potem o kateri stvari vnovič razmislimo in jo lahko tudi umaknemo. Če gre pa za posel, smo pa brezkompromisni.

Ali je zdaj kaj manj korupcije?

Seveda veliko govorimo o korupciji, ampak tega problema ne bomo rešili. Mislim, da nobenega problema v zdravstvu ne bo rešila policija, ne tožilstvo, ne sodniki. Lahko je kdo obsojen, pa kaj potem, nekdo drug bo poskusil isto. Če sem malce nesramen, je to podobno kot na področju droge. Če ulovijo šefa mafije, ni problem, ker bo naslednji, ki se ukvarja z drogo, stopil na njegovo mesto.

Podobno je tudi v zdravstvu. Treba je urediti upravljanje zdravstva in vodenje na način, da bo možnosti za korupcijo čim manj. Zato se mi zdi pomembna ureditev zdravstva po regijah. Največja stopnja korupcije je centralni razpis, kar smo videli pri operacijskih mizah v času ministra Andreja Bručana. Če pa bi primerjali devet regij med sabo, kakšne cene dosegajo pri nabavi storitev in materiala, bo možnost korupcije manjša, saj ne morejo podkupiti vseh devet regij hkrati.

Moj namen ni bil direkten boj proti korupciji, temveč sprejemanje ukrepov, ki jo bodo zmanjšale. Korupcija bo vedno po vseh državah, v Sloveniji je je malo več, zato se je treba truditi, da je bo čim manj. Prav zato obravnavamo tudi predloge za spremembe zakona o javnem naročanju, kjer smo dobili zelo dobre predloge. Videli bomo, ali se bo dalo v predvolilnem času to v nadaljnji postopek.  

S premierjem Robertom Golobom se zelo dobro razumeta. Kot strokovnjaka vas zelo spoštuje in se pogosto sklicuje na vas. Boste pred volitvami podprli stranko Svoboda?

Oh, ko je bil minister Bešič, smo na začetku imeli kar burne razprave. Predsednik vlade delo strateškega sveta zelo podpira. To nam je zelo pomembno. Se pa v strateškem svetu ne ukvarjamo s politiko, mislim, da bomo največjo korist naredili vladi z dobrim delom, z dobrimi predlogi, predvsem pa z uresničitvijo teh dobrih predlogov. To je reklama za vlado, nismo pa politično usmerjeni.

Svoboda vas ni poslušala, ko ste izrazili nasprotovanje evtanaziji. Pobudo so nato sicer podprli volivci na referendumu. V koaliciji so pripravili zakon o prostovoljnem končanju življenja. Se boste v zvezi s tem še kaj javno oglasili?

Vedno bom nasprotoval evtanaziji, ker vem, kakšne zlorabe se lahko zgodijo. V zvezi s tem smo v strateškem svetu veliko časa porabili za izboljšanje ureditve paliativne medicine. Mislim, da če bi bila paliativna medicina v Sloveniji dobro urejena, bi bilo tudi potreb po evtanaziji bistveno manj. Na tem področju se premikajo stvari, upam, da v smeri izboljšanja, na evtanazijo pa nikoli ne bom pristal, prej vrnem licenco.

Primož Lavre

Drugo področje, kjer se tudi ne strinjam z vlado ne z volivci, je pa konoplja. To je bedarija, da se je to sprejelo. Konoplja je lahko zelo škodljiva in bo na žalost zanimivo pogledati v ambulanto Centra za zastrupitve, koliko več bo prihodov ljudi, ki so uživali konopljo. Te stvari nimajo zveze ne z zakonodajo ne s politiko, medicinska etika je nad ustavo, nad zakonodajo.

Verjetno je problem v tem, da je sedanja vladna koalicija politično zelo enosmerna. Je bila napaka, da v vladi ni kakšne zmerne desnosredinske stranke, denimo NSI?

Tudi tu se žal strinjam z vami. NSI se pač ne zmore odlepiti od SDS. Mislim, da bi bilo za vlado in za Slovenijo koristno, če bi sodelovala, da bi prihajalo do koalicije levih in desnih. S tem ne mislim koalicije SDS in SD, ker sta to stranki z zelo podobnimi temelji. Govorim o resnih strankah. Bolje kot  stalno ustvarjanje teh sporov, konfliktov, prikazovanja neke razcepljenosti slovenskega naroda bi bilo, da bi se spravile skupaj pozitivne stranke z ene in druge strani.

Kakšno mnenje pa imate o Anžetu Logarju, ki je ustanovil stranko Demokrati? Je on satelit ali alternativa Janezu Janši?

Če dam za primer poslanko iz Vipave Evo Irgl, je vse, kar je v življenju dosegla, zaradi Janeza Janše, zato ne vem, zakaj bi se odcepila od njega. Zame je pomembna preteklost, kaj so počeli. Kakšnega glasu Eve Irgl in Anžeta Logarja o težavah v zdravstvu, o korupciji, ko je SDS bila v vladi, nisem zaznal.

Ko smo se nekoč na Onkološkem inštitutu lotili podjetja Marand, direktor je slavni morjeplovec Andrej Marčič skupaj z Božom Dimnikom in Janezom Janšo, je Anže Logar odigral celo umazano vlogo, ki se mi je zbistrila takrat, ko so v javnost prišli posnetki, kako se skupaj na jahti prevažajo Janez Janša, Božo Dimnik in direktor Maranda. Tako da na podlagi pokončnosti iz preteklosti Anžeta Logarja žal ne morem pritrditi, da bo za zdravstvo lahko kaj boljše.

Pričakujete, da bo Janša sestavil naslednjo vlado, glede na to, da mu zelo dobro kaže?

Tudi to me zelo moti, da se stalno poudarja v javnosti Janša, anti Janša, da je to glavno vodilo na volitvah. Volivci bi se morali vprašati in razmisliti, kaj smo dobili z določeno levo ali desno opcijo, kakšen je bil napredek zaradi tega. Očitno se v Sloveniji državljanom ne ljubi razmišljati. Če pogledam področje zdravstva, Janša nasprotuje zakonu o zdravstveni dejavnosti in drugim zdravstvenim zakonom, ki se zdaj sprejemajo.

Potem se lahko brez težav odločim, katero stranko bom podprl. Tisto, ki podpira javno zdravstvo, da se razvija naprej, da se ga ne uniči. Ne pa tiste politične stranke, ki podpira posameznike v ozadju, ki želijo iz javnega zdravstva potegniti čim več profita. Ni nobene potrebe, da se ukvarjamo z Janšo, anti Janšo, ampak mislim, da smo volivci dolžni razmisliti, kaj nam določena oseba prinaša.

Na vsakih volitvah doslej se je pojavil kakšen nov obraz. Kdo bo to zdaj? Bo to Vladimir Prebilič?

No, ne vem. Sem toliko zaposlen z drugimi zadevami v zdravstvu, da natančno ne spremljam. Prebilič ni nov obraz, bil je član SD. Žal imam to lastnost, da gledam, kaj so ljudje počeli takrat, ko so bili na oblasti. Ali se je kaj oglašal, ko je vlado vodil Borut Pahor? Ali se je kaj oglašal, ko je bil minister za zdravstvo Borut Miklavčič? Nimam spominov, morda se motim, popravite me, ampak nimam v spominu, da bi se oglasil in kazal s prsti na korupcijo, na svinjarijo, ki se je takrat dogajala od Teša do korupcije v zdravstvu, do ščitenja SCT. Dobro, to je pa počela že Janševa vlada prej, ampak tudi on ni nov obraz.

V zadnjih dnevih se veliko govori o tako imenovani sredinski koaliciji, ki bi jo z leve sestavljala Prebilič in SD, z desne pa Logar in NSI. Bi bila to rešitev za Slovenijo?

Ne vem, če bi bila rešitev. Moramo se malo poglobiti. Saj pravim, na podlagi tega, kar so počeli v preteklosti, znajo biti težave še naprej, vendar se je treba odločiti, s kom bodo večje, s kom bodo manjše, predvsem pa, koliko plenilskega duha je v posamezniku.

Pred predsedniškimi volitvami ste bili zelo kritični do sedanje predsednice Nataše Pirc Musar. Vas je kaj presenetila?

Glede zdravstva ni kaj veliko dala od sebe, čeprav se je trudila. Če sem malo nesramen, glede na to, da me je preganjala zaradi ljudi, ki so jo najeli in so bili zelo vpleteni v koruptivne posle, bi lahko dala kakšen dober predlog za zmanjšanje korupcije v zdravstvu. Zadnje čase, ko je opozarjala na genocid v Gazi in podobne stvari, pa moram reči, da me je prijetno presenetila. Prav je, da se na to opozarja, čeprav je Slovenija majhna država. Drugo, kar me je presenetilo, je tudi, da ne poglablja ran iz preteklosti, povojnih pobojev, da se trudi, da bi bile žrtve pokopane. Ob nasprotovanju nekaterih drugih se vsaj tega razkola v narodu ne trudi poglabljati oziroma ga ohranjati. Seveda ima pa svojo preteklost. Ta nahrbtnik ni tako lahek.

Njena funkcija se bo iztekla čez dve leti, ko bodo spet predsedniške volitve. Takrat bodo volivci dali končno oceno o njenem delu. Vas nikoli ne mika, da bi kandidirali za predsednika države?

Joj, ne, to pa res ne. Mi je dolgočasna funkcija.