Opozarja, da v Slovenji paliativna medicina ni urejena tako kot bi morala biti. »Kontaktiral sem ljudi iz hospica, tudi oni so me kontaktirali, prav tako naše ljudi iz paliativne medicine, paliativna medicina ni urejena in njihovo mnenje je, dokler tega ne uredimo, ni debate o evtanaziji,« pravi dr. Brecelj.
Prav tako trenutno 130 tisoč ljudi v Sloveniji nima družinskega zdravnika. »Zdaj bomo pa ponujali evtanazijo« pravi in dodaja: »Zdaj bom nesramen, dame ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika. Kaj pa ljudje izven Ljubljane, ki nimajo zdravnika, ki ne morejo priti do oskrbe, ki jo plačujejo, čeprav celo življenje plačujejo zavarovanje, ali kdo pomisli na njih? Zdaj bomo pa ponujali evtanazijo. V Sloveniji ni prostora za debato o evtanaziji, ker imamo še toliko stvari neurejenih, začenši s paliativno medicino,« meni dr. Erik Brecelj.
In če bi se, kot predvideva predlog zakona, evtanazije na željo pacienta izvajale v zdravstvenih ustanovah (to predvideva predlog zakona) pa dr. Brecelj odgovarja, da bi ljudi potem pa res postalo strah: »Ko pride do diagnoze rak, se začne razmišljati o smrti. Ampak mislim, da bi ljudi postalo strah, če jim bomo zdaj namesto terapije, podpore, paliativne medicine začeli porivati evtanazijo.«
Dodaja, da vse te diskusije vidi kot priložnost, da se pričnemo pogovarjati o ureditvi paliativne medicine in kaj je potrebno storiti. Zdravniki, ki delajo na tem področju in vse osebje se zelo trudi, da bi dvignili paliativno oskrbo na višji nivo. Na Onkološkem inštitutu imamo zadeve urejene, ampak pokrijemo majhno število bolnikov. »Naj bo debata o evtanaziji najprej debata o ureditvi paliativne medicine,« predlaga dr. Brecelj.
Na vprašanje, kaj ga sprašujejo terminalno bolni bolniki, ki jih srečuje pri svojem delu in ali ga sprašujejo tudi o evtanaziji, pove, da je v svoji karieri zdravnika srečal le peščico pacientov, ki bi spraševali o tem, bilo jih je »manj kot za prste na eni roki.«
Iz izkušenj pravi, da je hudo bolne rakave bolnike strah, da je strah tudi svojce. »Ljudi ni strah smrti, strah jih je umiranja. Strah jih je, da bodo ostali sami. Da ne bo nihče skrbel za njih. In tu je področje, na katerem moramo delati in tukaj ponuditi rešitve svojcem in bolnikom, ne samo bolnikom. Če rečeš svojcu, ko odpustiš bolnika, stali bomo za vami, če bo kaj narobe, nas pokličite, pomagali vam bomo, jim je to dovolj. Vedo, kje je kdo, ki jim bo lahko pomagal, če bodo težave. Ponujati evtanazijo, ljudem, ki odhajajo od mene, ki vedo, da umirajo, ni govora,« pravi.
»Raje vrnem licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prejeli bolnika za roko,« pa dr. Erik Brecelj odločno odgovarja na vprašanje, če bi bil zakon, ki je v parlamentarni proceduri, sprejet in bi zdravnikom, kot poklicno dolžnost nalagal, da izvajajo tudi evtanazije.
In če bi se, kot predvideva predlog zakona, evtanazije na željo pacienta izvajale v zdravstvenih ustanovah (to predvideva predlog zakona) pa dr. Brecelj odgovarja, da bi ljudi potem pa res postalo strah: »Ko pride do diagnoze rak, se začne razmišljati o smrti. Ampak mislim, da bi ljudi postalo strah, če jim bomo zdaj namesto terapije, podpore, paliativne medicine začeli porivati evtanazijo.«
