Sara Volčič: Morilec bi v določenih okoliščinah najbrž res postal vsak od nas, posiljevalec pa težko

Sare se spomnim kot izjemno prijazne, sočutne ženske, in občutljivo spremljanje mračnih plati človeških duš ji je pisano na kožo. Poročanje o nasilnih kriminalnih zgodbah je še posebej težko delo, saj so vedno vpleteni ljudje, ki jih dogodki zaznamujejo za vekomaj. Kaj pa Saro? So strašljive zgodbe tudi njej zlezle pod kožo? O tem sva spregovorili v tem intervjuju, saj je ta simpatični televizijski obrazek pred tedni pri Mladinski knjigi izdal knjigo z naslovom Leglo zla, v kateri opisuje, kako se je bilo iz oči v oči srečati z najhujšimi zločinci na Slovenskem.

Ravno včeraj sem videla vaše poročanje o nasilju, ki ga je od sošolk doživljala neka osnovnošolka. Okolica se je zdramila šele, ko je nesrečnica poskušala storiti samomor. Nato so zadevo »rešili« nekako tako, da so njo prešolali v drugo šolo, v novo okolje, ki jo je sprejelo. Kakšne kazni pa so dobili otroci, ki so jo z grdim obnašanjem porinili na rob?

Kolikor vem, posebnih kazni sploh ni bilo. Imeli so sicer pogovore, toda ne tako, da bi vključevali celotno skupnost. So pa opravili ločene pogovore z vpletenimi. Šola se je sicer po prispevku, v katerem so bili dekle in njena družina anonimno predstavljeni,  odzvala, češ da ni bilo vse tako, kot je predstavljeno, a dejstvo je, da je dekle doživljalo hudo stisko, ki je okolica ni pravočasno prepoznala. Da stvari nikoli niso črno-bele, iz svojih zgodb sama zelo dobro vem. A ne glede na vse podrobnosti neke zgodbe, nekega slabega dejanja moramo stremeti  vsi k temu, da vsa človeku škodljiva ravnanja skušamo izkoreniniti. Brez slabega lahko živimo.