Sare se spomnim kot izjemno prijazne, sočutne ženske, in občutljivo spremljanje mračnih plati človeških duš ji je pisano na kožo. Poročanje o nasilnih kriminalnih zgodbah je še posebej težko delo, saj so vedno vpleteni ljudje, ki jih dogodki zaznamujejo za vekomaj. Kaj pa Saro? So strašljive zgodbe tudi njej zlezle pod kožo? O tem sva spregovorili v tem intervjuju, saj je ta simpatični televizijski obrazek pred tedni pri Mladinski knjigi izdal knjigo z naslovom Leglo zla, v kateri opisuje, kako se je bilo iz oči v oči srečati z najhujšimi zločinci na Slovenskem.

Ravno včeraj sem videla vaše poročanje o nasilju, ki ga je od sošolk doživljala neka osnovnošolka. Okolica se je zdramila šele, ko je nesrečnica poskušala storiti samomor. Nato so zadevo »rešili« nekako tako, da so njo prešolali v drugo šolo, v novo okolje, ki jo je sprejelo. Kakšne kazni pa so dobili otroci, ki so jo z grdim obnašanjem porinili na rob?

Kolikor vem, posebnih kazni sploh ni bilo. Imeli so sicer pogovore, toda ne tako, da bi vključevali celotno skupnost. So pa opravili ločene pogovore z vpletenimi. Šola se je sicer po prispevku, v katerem so bili dekle in njena družina anonimno predstavljeni,  odzvala, češ da ni bilo vse tako, kot je predstavljeno, a dejstvo je, da je dekle doživljalo hudo stisko, ki je okolica ni pravočasno prepoznala. Da stvari nikoli niso črno-bele, iz svojih zgodb sama zelo dobro vem. A ne glede na vse podrobnosti neke zgodbe, nekega slabega dejanja moramo stremeti  vsi k temu, da vsa človeku škodljiva ravnanja skušamo izkoreniniti. Brez slabega lahko živimo.

Zakaj tako?

Sodobna družba je tovrstno vedenje celo sprejela. Zdi se, da ni nič narobe, če koga žališ, zmerjaš – vse to je postalo običajno! Ravno zato je o teh stvareh treba poročati in ljudem dopovedati, da takšna ravnanja niso v redu. Tukaj se začne nasilje, doma, ko imamo opravka še z otroki. Čez leta, ko zrastejo, se vse skupaj lahko obrne v strašno tragedijo, in takrat je že prepozno. Črna kronika je na Slovenskem obširna. Bodisi oseba strahove obrne vase in si vzame življenje ali si ga poskuša vzeti, bodisi postane nasilna do drugih, nato spremljamo krvave umore. Ampak to, da 13-letna punčka poskuša storiti samomor, je zadosten dokaz, da v naši družbi nekaj ni v redu. Nekaj je zelo narobe. Nekaj ni v redu, a deklica je lepo hodila v šolo,  ima sorojence, urejeno družino, ne moremo reči, da prihaja iz že prej toksičnega okolja. Pa tudi če bi, prosim lepo, bullyinga, kot imenujemo to obliko nasilja, si ne zasluži nihče. In narobe se mi zdi, da tudi v tem konkretnem primeru resne kazni ni bilo, kajti če omeniš kazen, ko so vpleteni otroci, te marsikdo označi za nasilneža, čeprav to seveda nisi.

To, da 13-letna punčka poskuša storiti samomor, je zadosten dokaz, da v naši družbi nekaj ni v redu. Nekaj je zelo narobe.

Tudi otroke, ki storijo hude reči, bi morali kaznovati. Ko uporabim izraz kaznovati, s tem ne mislim na fizično kaznovanje, to je zavržno, a saj imamo druge oblike kazni: otroku za določen čas odtegnemo kakšno ugodnost, na primer pametni telefon, ali ga za teden, dva ali morda še več zaposlimo z dodatnim delom in tako dalje. Te kazni so učinkovite, otroci imajo vmes čas, da premislijo, zakaj so si kazen zaslužili. Vsekakor pa se moramo tudi pogovoriti o njihovem početju in posledicah. Opažam, da si veliko staršev otrok ne upa kaznovati, potem jim pa »hodijo« po glavah, tudi po glavah učiteljev in sošolcev, vse skupaj pa pogosto vodi v delikventno odraslost.

Ukvarjamo se z občim mankom empatije?

Da, že otrokom je treba dopovedovati, da naj si skušajo predstavljati sebe v težki situaciji, nekdo drug bi se jim pa posmehoval ali jih še žalil. Dobro, nekateri imajo trdo kožo, kakor temu rečemo, in se na vse požvižgajo in jih sploh ne moti, če kdo o njih govori slabe stvari, spet druge to zelo prizadene in jih zlahka pahne v huda čustvena stanja. Zmerjanje, norčevanje, poniževanje in izključevanje ljudi ni v redu. Ne glede na to, a se to dogaja v živi interakciji ali na spletu. Sama sem pri svoji mlajši hčerki doživela to – ko je bila med šolskim letom nekaj časa bolna, ji vrstniki iz istega razreda niso hoteli posoditi šolskih zapiskov. Včasih je bilo običajno, da smo si zapiske hitro izmenjali, danes jih vsak drži zase.

Primož Lavre

Tudi ignoranca je nasilje, in moja ugotovitev je, da se premalo ukvarjamo z mladimi, kar se nam v njihovi odrasli dobi maščuje, saj se nasilje razraste. Ne učimo jih, kaj je prav in kaj je narobe, nekateri sami tega niso sposobni prepoznati. Ne kupim izgovorov, da se ničesar ne da spremeniti, da je vzgajanje naloga staršev in ne šole, ne, to ni res, to je naloga vseh nas, ki živimo v tej družbeni skupnosti in jo soustvarjamo z lastnimi odnosi. Če je neki fant nasilen in starši ne ukrepajo, socialne službe odpovejo, pa naj se zgane kdo drug! Naj mu šola prepove udejstvovanje na končnem izletu in mu ukaže, da mora ostati tisti čas v šoli in vsak dan pisati test iz matematike. Karikiram, a tako bi dejansko moralo biti, če bi hoteli svet spremeniti na bolje.

Ideja o vsakodnevnih matematičnih testih je sijajna! Se vam zdi, da je bullyinga dandanes več kot nekoč, pred tridesetimi leti, na primer, ali se tako samo zdi, ker se o njem pač več poroča v javnih občilih?

Če je pred tridesetimi leti en otrok drugega užalil, sta medsebojno obračunala, kakorkoli že, in iz tega ni bilo tako težkih dram, kakršnim smo priča danes. Pred leti so bili otroci nekako bolj zreli, da so vrsto stvari znali rešiti sami med sabo. Danes je pa tako, da okolje reagira na fizično nasilje, na verbalno, psihično nasilje pa se večinoma ne odzove, vsaj ne dovolj.

To res ni v redu, med fizičnim in psihičnim nasiljem ni absolutne nobene razlike v efektu.

Tudi medijski svet je zasut z žalitvami, meja dovoljenega in nedovoljenega se je močno premaknila, žal v škodo vseh. Kdor je bil deležen psihičnega nasilja, to ve. Nihče ni varen pred ničemer. Svet je okrogel, ne ploščat. Ne želim povzročati paranoje, toda varni nismo pred psihičnim ali fizičnim nasiljem iz okolja, varni nismo pred strelskimi pohodi, ko en šolar pobije ducat vrstnikov, varni nismo pred virusi in v resnici smo zelo krhki. Seveda se imamo za pametne in se obnašamo, da pri nas ne more priti do strelskega pohoda, a ne pozabimo, da so preplahi na slovenskih šolah že bili. In enako je z vsemi drugimi nasilnimi grožnjami. Vse je povezano. Nismo samo preko pametnih telefončkov globalizirani, preko vsega smo. Nasilje je postalo bolj lahkotno globalizirano kakor kdaj prej. Reši nas lahko samo celostni angažma vseh, ki sobivamo.

Jaz bi si drznila v šolah umakniti kakšno uro kateregakoli predmeta, tudi matematike ali celo slovenščine, da bi tisto uro razred imel pogovor o življenjskih vrednotah, pravilnem ravnanju v določenih situacijah, o pomoči drugim, ki so šibkejši in se znajdejo v težavah ... To nam res manjka. Nobenih posebnih sestankov s posebnimi strokovnjaki ni treba organizirati, dovolj bo, da se usedemo in otrokom rečemo, zdaj pa tako, časi so takšni, kot so, pomagali si bomo in vse vsi uspešno preživeli. Niso pomembna samo tekmovanja, v življenju je prav zares pomembneje sodelovati.

Mar ni problematično, da pri družinskem nasilju žrtev pogosto umaknejo v varno hišo ali materinski dom, nasilneža za kratek čas pridržijo, nato pa se prosto sprehaja naokoli, žrtev pa še vedno ne more na plano, ker je potencialno ogrožena?

Obstaja več programov, na primer, če nekdo mora v zapor, je tam deležen primernih obravnav, da bi se naučil brzdati nasilne izbruhe, a te vzorce imajo nasilneži pogosto že od malega, kar sem vam povedala v prejšnjih odgovorih, izjemno težko je slabe vzorce izkoreniniti iz posameznika, če jih je že od malih nog navajen. Spet opažam premajhen celostni angažma vseh, ki v tem okolju živimo. Vsi vemo, vsi molčimo, ves čas molčimo, potem se zgodi tragedija, vsi mediji poročamo, groza, groza, groza, in potem obmolknemo, dokler ne pride do naslednje tragedije in se vse ponovi. Recimo, sodišče lahko izreče ukrep približevanja, a saj veste, da so se tudi v takšnih primerih že dogajali umori kljub restriktivnim ukrepom, skratka, na trenutke se zdi, da smo v boju z zlom nemočni.

Če si rojen kot poseben človek, kar je možno, to še ne pomeni, da boš postal nasilnež, ropar, morilec, vse lastnosti, tudi negativne, je možno kanalizirati v druge dejavnosti, kjer se izkažejo kot koristne, pozitivne.

Ni ukrepa, ki bi zagotavljal absolutno varnost. Žrtve še vedno pogosto odlašajo s prijavami, ker upajo, da se bo nasilnež spremenil, ker ga imajo morda res rade in mu želijo pomagati, morda so od njega ekonomsko odvisne, morda pa se bojijo odziva okolice, kajti slovenska družba rada kriminalizira žrtve, češ kaj je bila pa tako neumna, da je bila z njim, a ni že prej videla, kakšen je, ali celo prav ji je, kaj je jezikala in bila slaba partnerica, in tako v nedogled. Manjka nam senzibilnosti in razumevanja, kaj sploh je nasilje, tu so tudi pristojne inštitucije šibke. Pred kamero sem dobila številne nasilneže, a niti enega takega, ki je bil nasilen do svoje partnerke. In tudi to se mi zdi pomemben signal. O tem nočejo govoriti.

So pa večinoma moški tisti, ki so nasilni, ženske pa žrtve? Koliko je nasilnih žensk, ki maltretirajo moške? Saj to ni tabu tema, kajne?

Za naju ni, za moške pa najbrž je, kajti tisti, ki jih žene doma trpinčijo, zelo težko prijavijo nasilje policiji, ker jih je enostavno sram odziva okolice. Ljudje v takšnih primerih porečejo, eh, ja, kakšen dec pa si, da ne znaš obvladati ene ženske? Ali pa, hja, a nosiš ti hlače ali tvoja žena? Trpinčenim moškim se pogosto tudi smeje, in vse to vpliva na njihove odločitve, da raje molčijo. Dokler kateremu ne poči film in spet naredi kaj hudega. Zagotovo pa so ženske veliko pogosteje žrtve in moški njihovi rablji. Večina primerov je takšnih, da so ženske pretepene ali umorjene, sodijo jim pa njihovi najbližji – moški. Nimam pa v rokah natančne statistike.

Je res, da je vse, kar človek stori, človeško? To vam je ob priliki menda dejal pokojni psihiater dr. Slavko Ziherl?

Nobena od naju nima morilskih nagnjenj, a če bi se znašli v stiski, ko bi morali braniti lastna otroka, bi bili obe sposobni v obrambi tudi moriti?

To je jasno. Sploh ni dileme!

No, potem pa si predstavljajte človeka, ki živi vsakdanje življenje povsem običajno, povprečno, nakar pride do vojne, in ta človek se bo čez noč prelevil v morilca. Sčasoma čedalje bolj okrutnega. Najprej se bo branil streljati in bo to počel, le če se bo moral res braniti, nato ne bo več čakal na kakšen metek, ampak bo streljal vse po vrsti, krvoločno ubijanje bo postalo normalno ...

... morda je primernejši izraz običajno?

Res je, tudi najokrutnejše reči lahko v določenih okoliščinah vzamemo za popolnoma običajne, čeprav seveda niso normalne, so pa za vojni čas – če ga že omenjava – to vseeno, zato pa rečemo, da nam vlada nova normalnost, in to je nenormalnost, ki je postala normalnost. Verjamem, da se v vsakemu človeku skriva marsikaj, tudi mračne plati, ki lahko hitro privrejo na dan. Res pa je tudi to, da temne plati niso vedno nujno slabe, ampak so lahko tudi zelo koristne, saj to, da se v vojni upremo in se zaščitimo ter zaščitimo šibkejše, je vendarle pozitivno dejanje. Če ne bi imeli temne plati, nas kriminalna dejanja sploh ne bi zanimala, a ne?

Primož Lavre

Hm, ja, zanimivo, v časopisih se najbolje bere kriminalna črna kronika, v knjigarnah vodi prodaja kriminalk, v kinu in na televiziji ljudje radi gledamo grozljivke, ker adrenalin ob občutku strahu šine kvišku in v nas povzroči ugodje ...

No, tako. Nas vse to zanima. Čeprav tega ne živimo, hvala bogu. Imamo v sebi kanček tega in skozi druge to tako ali drugače izživimo. Jaz se včasih težko prebijam čez posamezne zgodbe, nekateri ljudje pa prav hlastajo po teh primerih, več ko je mrtvih, bolj jih zanima. Ljudje smo veliko bolj živalski, kakor si to upamo priznati, primitivna prvinskost iz pračasov je še zelo živa v nas, ko se določeni impulzi sprožijo, pridrvi na plan in smo primitivni. Ne vsi, eni pa. Eni bolj, drugi manj.

Kot je že davno dejal legendarni švicarski psihiater Carl Jung, ima prav vsak od nas tudi temno plat, da brez nje sploh ne more biti popolno človeško bitje? Bi lahko vsak postal, na primer, posiljevalec?

Dvomim, to je vendarle specifika. Morilec bi v določenih okoliščinah najbrž res postal vsak od nas, posiljevalec pa težko. Ne vem, kakšne okoliščine bi morale biti, da bi se zgodilo takšno zlo.

Ampak se je, pomislite na grozljivosti iz zapora Abu Graib? Ameriške vojaške enote, ki so bile tja napotene, da Irak »odrešijo«, so v težkih stresnih situacijah in pomanjkanju pravil zdrave civilizacije zagrešile hude zločine?

Tudi do česa takega lahko na žalost pride. Človek je bitje številnih obrazov in znotraj nas tli marsikaj; vse to je učenje in iskanje balansa, a kot vedno poudarim, vse leži že v leglu, kjer se je človek, ki v neki situaciji sprosti svoje temne plati in postane zlo, rodil in rastel. To mu nekako sproži takšen program v glavi, nevaren. Večkrat srečam ljudi, ki razmišljajo drugače, kakor razmišljamo razumni ljudje. Na primer, rodiš se staršema, ki živita v odprtem razmerju in imata vsak svoje ljubimce; otrok, ki bo odraščal v takšnem okolju, bo to avtomatično ponotranjil in tudi njemu bo normalno imeti več spolnih partnerjev poleg enega resnega. In tako se to nadaljuje. Če so tvoji starši nasilni, se te bo to oprijelo, večina nato nadaljuje z nasiljem. Če starši otroka zlorabljajo, bo ta otrok, ko bo on postal eden od staršev, verjetno tudi sam zlorabljal otroka.

Ogorčena sem, kako sploh pride do tako hude tragedije, v kateri je bilo s strelom v glavo usmrčeno tudi komaj 17-letno dekle, država pa po dolgih letih procesa še vedno ne najde in ne obsodi krivcev.

Seveda so svetle izjeme, ampak nadaljevanje cikla zla se ne da zlahka prekiniti. Imamo pa tudi ljudi, ki jim je bilo kot otrokom omogočeno vse, dobili so vse, kar so želeli, počeli vse, kar so hoteli, kaznovani niso bili nikoli, čeprav bi jim kdo moral postaviti meje, a jim jih ni, in ti odrasli so v življenju popolnoma izgubljeni in amoralni, saj ne vedo, kaj je prav in kaj ni. Nihče jim tega nikoli ni obrazložil. Kazni, meje, prepovedi torej morajo biti. V pravi meri človeka pripravijo na spodobno in razumno življenje.

V enem od intervjujev ste dejali, da enoletni otrok ni sposoben biti hudoben?

Težko bi rekla, da je enoletni otrok zloben, zagotovo pa čuti tudi negativnosti, če se v njegovi okolici kaj takega dogaja. Denimo, da dobi mlajšega bratca ali sestrico, v takem primeru se ga običajno polasti občutje izgube primarnega položaja, ljubezni in potrditve, kar je zanj zelo boleče. Odrasli se temu morda čudimo, a otroci ravno tako vse čutijo, le da si teh občutij ne znajo še obrazložiti, jih pravilno dojeti in primerno izraziti ali omejiti. Razmišljala sem, ali se morda lahko rodiš zloben, morda se v kakšnem primeru to res zgodi, da ima nekdo že prirojene nasilne osebnostne značilnosti, da je že v bistvu psihopat ali sociopat, morda mu že po naravi manjka empatije ali pa je zgolj rahlo čudaški.

Če si rojen kot poseben človek, kar je možno, to še ne pomeni, da boš postal nasilnež, ropar, morilec, vse lastnosti, tudi negativne, je možno kanalizirati v druge dejavnosti, kjer se izkažejo kot koristne, pozitivne. Če imaš že v načelu dobre pogoje za razvoj. Starše, ki tvoje stiske zaradi drugačnosti vidijo in znajo pravilno ukrepati, enako kot tudi razne pristojne službe. Ena od napak, ki jih starši dandanes pogosto počno, je to, da se enačijo z otroki. Ampak odrasli so odrasli in imajo odrasle možgane, otroci pa jih  nimajo in preprosto niso enakovredni, in tako se velikokrat pregovarjajo s triletnikom po dve uri, a bo oblekel neko bundo ali ne.

Oh, spomnim se, da se moja starejša hčerkica pred odhodom v vrtec ni hotela obleči v običajna oblačila, ampak se je kujala v pižami. Jaz nisem imela živcev za veliko prerekanja. Rekla sem v redu, pač greš v pižami. In je šla v vrtec v pižami. In sploh nihče ni tega opazil, kar se mi je zdelo resnično zabavno!

To je bilo povsem razumno dejanje, bi rekla jaz, tudi sama imam podobne izkušnje iz lastnega življenja. Nima smisla, da se z malčkom prerekaš, mu po vsej sili hočeš nekaj vcepiti ali ga v nekaj prepričati, če tega noče. Otroci so sposobni ure in ure trmariti, in bolje je popustiti, naj gredo v mrazu v pižami v vrtec, umrli od tega ne bodo, če se bodo prehladili, bodo lažje dojeli, čemu se moramo v zimskem času topleje oblačiti. Moja hčerka se je v vrtcu navadila, da jo je neka punčka večkrat ugriznila, in doma je sledilo nadaljevanje, saj je to, kar se je v vrtcu naučila, nadaljevala na starejši  sestrici in  večkrat ugriznila njo. Na vse načine sem ji poskušala dopovedati, da to boli in da se ljudje ne smemo gristi, ker je to grdo, boleče, nespodobno, neolikano, a si nikakor ni dala dopovedati, dokler nisem imela vsega dovolj in sem jo enkrat, ko je spet ugriznila sestrico, jaz ugriznila nazaj. Ljudje si lahko mislijo, kar hočejo, ampak to je dejansko delovalo. Dojela je, da boli in nehala je gristi svojo starejšo sestro.

Primož Lavre

Nihče vas ne bo obsojal, to je razumen ukrep dobrega starša. Moja starejša hčerkica je mlajšo rada uščipnila, kar ravno tako zelo boli. Vsakič sem jo oštela, ona pa se je izgovarjala, da jo je uščipnila po nesreči. Le kako lahko koga uščipneš po nesreči? No, ko jo je uščipnila naslednjič, sem jo jaz uščipnila in seveda je zavreščala, da boli, jaz sem pa nonšalantno rekla, ah, pa saj je bilo po nesreči, to ni nič hudega, a ne? Ščipanje se je nemudoma nehalo!

Točno tako. Mame take reči vemo in jih razumemo. In seveda je to negativna izkušnja za otroka, a s pozitivnim sporočilom, ki se mu vtisne v zavest ter mu tako pomaga, da s slabim početjem preneha.

Všeč mi je, kako lepo po domače in razumljivo sva to obrazložili, prepričana sem, da bodo bralci hvaležni. Zakaj pa policija pogosto čaka z ukrepanjem, dokler se ne zgodi nekaj hudega, in se premakne, ko je že prepozno?

To ste pa pavšalno povedali. In površno. Že vrsto let spremljam kriminalno problematiko in menim, da je vsak primer treba obravnavati posebej, drugače bi lahko marsikateremu policistu napravila hudo krivico. Ljudje imamo z uradnimi institucijami, tudi s policijo, zelo raznolike izkušnje. Od zelo dobrih do zelo slabih. Povsod so dobri in manj dobri ali celo slabi ljudje. Menim, da imamo v naši državi dobre zakone in dovolj visoke kazni, skratka, Slovenija lahko ogromno naredi, v lastni državi lahko izboljšamo red in mir, ampak je treba zakone dosledno spoštovati, kršiteljem pa visoke kazni tudi izreči. Vse skupaj je tudi povezano.

Nobena od naju nima morilskih nagnjenj, a če bi se znašli v stiski, ko bi morali braniti lastna otroka, bi bili obe sposobni v obrambi tudi moriti?

Včasih policiji ne uspe zbrati dovolj dokazov, tožilec ne more obtožnice dovolj močno argumentirati, sodišče nima v rokah mehanizma, da bi obtoženca, ki je sicer kriv, obsodilo ali pa mu prisodilo dovolj visoko kazen. Morda pa jo prisodi, a zadeva propade na višjem, vrhovnem ali celo na ustavnem sodišču. Ne maram posploševanja.

Ko je večkratni morilec, ki je kasneje v zaporu storil samomor, to je bil Silvo Plut, prišel v Slovenijo, je šel na obisk v medije in tudi vi ste ga tedaj srečali in doživeli slutnjo, da bo kmalu še moril?

On je dejansko prišel kar na POP TV. Mene so poklicali, pogovarjala sem se z njim, in ker imam zelo močne asociacije, se mi je zdelo, da vidim fuzbalerčka neke lige, ker je imel modro majčko in ni bil prav dosti videti nevarno.

Menda je kot otrok hotel postati nogometaš, a mu je mama prebodla žogo, s katero se je igral?

Po postavi se mi je zdel nogometaš. Ko sem ga vprašala, kaj ga je v življenju zanimalo, je dejal, da nogomet. On je hotel samo brcati žogo. Bil je nemiren, koleričen, to je primerno za driblanje. Eksplozivno moč bi lahko usmerjal v žogo, in ne bi prišlo do umorov, a je povedal, da mu je oče iz Nemčije nekajkrat poslal žogo, mama, ki je bila na očeta jezna, ker se je opijal in v Nemčiji menda imel tudi ljubice, pa je Silvu iz besa te žoge prebodla in jih uničila, njega je poslala na njivo delat. Ni mu pustila nobenega veselja, že kot otrok je doživljal dvojne oblike nasilja. Dobro, nisem čutila, da bo zagotovo še moril, čutila pa sem, da je nekaj v zraku, da nekaj ni v redu. Ne vem, kako točno bi se izrazila. Čutila sem neko pretečo nevarnost in nisem bila mirna.

Imeli ste slutnjo?

Tistega jutra, ko se je zgodil grozljivi umor, sem jaz šla na Janče, slutnja se je uresničila. Vsi smo vedeli, da je v Aleksincu že grozljivo moril in nato je prišel v Slovenijo in se svobodno sprehajal naokoli, tudi po medijih. Čisti surrealizem. Vsi smo ga imeli na očeh, a nihče ni mogel preprečiti tragedije.

Bi lahko rekli, da tu teorija o zlobnem enoletnem otroku odpove? Je Plut bil hudoben že pri enem letu?

Ne, menim, da ne. Tega ne verjamem. Resda je bil intelektualno malo manj sposoben, kar je povsem možno, saj je oče pil veliko alkohola in so možni negativni vplivi na intelekt. Marsikakšnega vprašanja, ki sem mu ga zastavila, ni razumel. Recimo, da je bil enostaven, počasen. Imel je kognitivne težave. Bil je zidar in se je zapil, no, res pa je, da se je pravzaprav šoli že pri sedmih letih začel spravljati na šibkejše, kar so učitelji opazili. Govorila sem z ravnateljem šole, ki jo je obiskoval, dejal mi je, da so ob problemih klicali Plutove starše, a so bili neodzivni. V zaporu pa je prihranil zdravila, ki jih je dobival, uspavala, in z njimi je napravil samomor. Bil je depresiven in dejansko je imel disociativno osebnostno motnjo.

To pomeni, da je bil psihopat, le da te besede ne uporabljamo več v strokovne namene, ampak pravimo, da gre za disociativno motnjo.

Pod vplivom alkohola je začel fantazirati, kako se bo vsem maščeval za vse krivice, ki jih je doživljal, morda tudi za težko otroštvo, in to je definitivno posledica besa, ki ga je čutil do mame, četudi je o njej govoril pretežno samo lepo. Umrla je že prej, še preden je moril. Tudi oče se ni oglašal. Družina se ga je odrekla, ostal je popolnoma sam.

Primož Lavre

Kaj pa naj bi?

Se strinjam. Vseeno pa ne verjamem, da je bil zloben že kot dojenček. Kar seveda ne pomeni, da njegova dejanja kako koli opravičujem. Le pojasnjujem jih.

Katera zgodba, s katero ste se ukvarjali, pa se je vas najhuje dotaknila?

Mislite od teh, ki so v knjigi ali na splošno?

Na splošno?

Težko bi izpostavila samo eno, saj jih je ogromno. Vedno pa se me dotakne, kako osamljeni in sami sebi prepuščeni so oškodovanci. Ko policija aretira storilca, so seveda zadovoljni, da so končno bolj varni, a nanje se nato pozabi in ostanejo brez psihosocialne pomoči, ki jo v resnici nujno potrebujejo. Sami si morajo v agoniji iskati psihološko pomoč in zelo težko jim je. Morali bi imeti sistem, ki bi jim dajal oporo, da ne bi zapadli v depresijo, osamljenost, da ne bi padli v pekel. Ti ljudje resnično preživljajo pekel. Nekateri ostanejo v dosmrtni agoniji, saj pogosto ostanejo brez ljubljene osebe.

Nič čudnega, da se pri tolikih izkaže stockholmski sindrom?

Tudi to, če oseba, ki jo imajo radi, a je vseeno nasilna do njih, kar jo spravi v zapor, ti ljudje, ki so jo pomagali spraviti v zapor – saj je resno ogrožala njihova življenja – pa potem vseeno začno spet vzpostavljati stik oziroma spet popustili, ker so verjeli  obljubam nasilneža, da bo drugače ... In na koncu celo oprostijo vse nasilje, ki so ga bili deležni in so pripravljeni iti nazaj v toksični odnos. Za družinsko nasilje imamo zdaj sicer močnejšo zakonodajo, a težko je, če te nekdo, ki ga imaš rad, udari. Takrat ti je težko, a ga imaš lahko še vedno rad, saj imaš z njim lahko tudi  otroke. Vse to so težke situacije, v katerih ne bi smeli obsojati žrtev, češ zakaj spet lezeš z njim v odnos, saj vendar veš, da je bil v zaporu. Ja, bil je v zaporu, a to še ne pomeni, da je še vedno nasilen. Morda je bila rehabilitacija uspešna. Pogosto pa ni bila.

Silvu Plutu mama ni pustila nobenega veselja in že kot otrok je doživljal nasilje.

Povratnikov je veliko. V številnih primerih tudi zato, ker posamezniki sami priznavajo, da imajo v zaporu red, ki se ga držijo, njihovo življenje teče spodobno in normalno, ko pridejo nazaj na svobodo, pa se jih drži stigma, da so bivši zaporniki, sploh nimajo možnosti, da bi začeli na prostosti živeti sposobno in normalno, zato zopet nekaj zagrešijo, pa se vrnejo za zapahe, kjer se nekateri, sploh če imamo v vidu odvisnike od alkohola ali mamil, dejansko bolje počutijo. Zavedati pa se moramo, da imamo mi vsi sovpliv na ponovitveno nevarnost, kajti če nekdo, ki je v preteklosti zagrešil zločin, kazen odsluži, se rehabilitira in pride ven, mi pa ga stigmatiziramo, ga zavračamo in mu ne damo možnosti ne za poklic ne za druženje, bo z veliko večjo verjetnostjo spet stopil na stara pota,  verjetno še kaj zagrešil in zopet končal v zaporu.

Kdo je moril v Tekačevem?

Novinarji imamo dostop le do delčka gradiva s sodnega procesa in tudi glede tragedije v Tekačevem je bilo tako, zato ne morem ničesar drugega povedati, kar je že bilo objavljeno. Če bi imela dostop do celotnega gradiva, bi morda lahko povedala več. Tako pa ne morem. Lahko pa povem, da sem ogorčena, kako sploh pride do tako hude tragedije, v kateri je bilo s strelom v glavo usmrčeno tudi komaj 17-letno dekle, država pa po dolgih letih procesa še vedno ne najde in ne obsodi krivcev. Ob tem zavedanju se v Sloveniji ne počutim najbolj  varno.