Sare se spomnim kot izjemno prijazne, sočutne ženske, in občutljivo spremljanje mračnih plati človeških duš ji je pisano na kožo. Poročanje o nasilnih kriminalnih zgodbah je še posebej težko delo, saj so vedno vpleteni ljudje, ki jih dogodki zaznamujejo za vekomaj. Kaj pa Saro? So strašljive zgodbe tudi njej zlezle pod kožo? O tem sva spregovorili v tem intervjuju, saj je ta simpatični televizijski obrazek pred tedni pri Mladinski knjigi izdal knjigo z naslovom Leglo zla, v kateri opisuje, kako se je bilo iz oči v oči srečati z najhujšimi zločinci na Slovenskem.

Ravno včeraj sem videla vaše poročanje o nasilju, ki ga je od sošolk doživljala neka osnovnošolka. Okolica se je zdramila šele, ko je nesrečnica poskušala storiti samomor. Nato so zadevo »rešili« nekako tako, da so njo prešolali v drugo šolo, v novo okolje, ki jo je sprejelo. Kakšne kazni pa so dobili otroci, ki so jo z grdim obnašanjem porinili na rob?

Kolikor vem, posebnih kazni sploh ni bilo. Imeli so sicer pogovore, toda ne tako, da bi vključevali celotno skupnost. So pa opravili ločene pogovore z vpletenimi. Šola se je sicer po prispevku, v katerem so bili dekle in njena družina anonimno predstavljeni,  odzvala, češ da ni bilo vse tako, kot je predstavljeno, a dejstvo je, da je dekle doživljalo hudo stisko, ki je okolica ni pravočasno prepoznala. Da stvari nikoli niso črno-bele, iz svojih zgodb sama zelo dobro vem. A ne glede na vse podrobnosti neke zgodbe, nekega slabega dejanja moramo stremeti  vsi k temu, da vsa človeku škodljiva ravnanja skušamo izkoreniniti. Brez slabega lahko živimo.

Ta vsebina je na voljo samo naročnikom.

---

Naročite Reporter

Že imate račun?

Prijavite se