Zagotovo vas vznemirja umik zadnje oddaje Tarča, v kateri naj bi govorili o dopustovanju predsednika vlade.

Prav gotovo. Sicer ne poznam kompletnega ozadja ukrepa vodstva TVS, bi pa upravičeno pričakoval, da bosta moji nekdanji kolegici Ksenija Horvat in Polona Fijavž javnost seznanili s podrobnostmi, saj izjavi, da oddaja ne spoštuje programskih standardov in da je zato izgubila njuno zaupanje, ni dovolj. Pričakoval bi tudi jasno stališče urednika Tarče Boštjana Kogovška. Pa seveda stališče Sveta RTVS, toda ne zgolj njegovega predsednika, temveč tudi izjave svetnikov, resda dokaj anonimnih, predvsem predstavnikov opozicije. Ki jih očitno v Svetu ni. Tarča si je, ne glede na upravičene ali neupravičene kritike, pridobila sloves najudarnejše in najbolj gledane oddaje informativnega programa, zato je vodstvo ne more preprosto vreči čez rame. Tu je voditeljica, ki je ni strah demagoških in agresivnih sogovornikov v oddaji, in tu je njen preiskovalni tim, ki odlično opravlja svoj posel.

Je bila v času vašega urednikovanja tudi kakšna podobna afera?

Oh, seveda, le da javnost ni bila vznemirjena, kot je zdaj. Spomnim se, kako so raziskovalni novinarji, omenim le Lidijo Hren in Rajka Geriča, sprožili odstop dveh ali treh ministrov skorajda mimo moje vednosti, vendar tega nisem preprečil, daleč od tega, ker so argumenti stali. Oblast, ena in druga, tega seveda ni pozabila … Če bi Tarčo danes vodila Lidija Hren, oddaja ne bi bila odpovedana.

Dokaj smela trditev …

Pozicija Hrenove v hiši je bila neprimerno močnejša kot je pozicija Erike Žnidaršič...

POGOVOR Z LADOM AMBROŽIČEM V CELOTI S PRIJAVO NA REPORTERJEVE DIGITALNE PAKETE

Naj navedem samo en primer. Pred časom sem izdal knjigo o sistematičnem prizadevanju političnih strank in oblasti za odločen vpliv na programsko in kadrovsko politiko TVS. Dnevnik in Odmevi sta izid knjige zamolčala, včasih smo temu rekli stalinistična ignoranca, Hrenova, ki me je že pred izidom Spotikanj povabila v oddajo Intervju, je inkriminiran pogovor kljub negativnemu stališču vodstva Televizije do knjige izpeljala, kot je obljubila. Le da je morala sprejeti zvito odločitev vodstva, da gre Intervju v eter izjemoma v soboto namesto v nedeljo, da bi ga videlo čim manj gledalcev. Očitno je s tem soglašal tudi vplivni urednik Intervjuja Jože Možina, ki je snemanje celo spremljal.

Na TV Slovenija je tedaj, če se prav spomnim, vladala ekipa, ki so jo postavili programski svetniki desne provenience na čelu z generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom, ki ste ga na programskem svetu podprli tudi vi.

Drži. Za mesto generalnega direktorja ali direktorice se je poleg Graha potegovala še direktorica Televizije Slovenije Natalija Gorščak. Moje stališče je bilo ves čas mojega delovanja jasno: TVS ne more in ne sme biti v rokah ene same opcije, torej delitev oblasti, Whatmough generalni direktor, Gorščak direktorica Televizije.

Politična desnica je razmišljala drugače. Televizija naj bi bila povsem v njihovi domeni …

Žal. To je bila zelo kratkovidna politika. Polastili so se še mesta direktorice Gorščakove. Na vrat na nos so sredi poletnih dopustov sklicali sejo programskega sveta in dali na glasovanje njeno odstavitev. A v primeru, če bi se glasovanja udeležili vsi svetniki, bi s svojo zahtevo pogoreli. Na strani, ki je nasprotovala odstavitvi, nas je bilo dovolj, če bi glasovali tudi dve primadoni, ena televizijska in druga, operna. In tako smo pogoreli mi, ki smo prekinili svoje dopuste. Zdaj je bila Televizija povsem v rokah desnih programskih svetnikov, torej v rokah politične desnice. In povsem logično se je po vseh sistematičnih protestih novinarjev in širše javnosti zgodilo to, kar imamo na Televiziji danes, torej vladavino nasprotne opcije. Kar pa je v osnovi narobe, saj bi se v primeru volilne zmage sedanje opozicije kadri in svetniki kar najhitreje zamenjali. Toda ta igra se bo prej ko slej morala končati. Televizija kot javni servis je last vseh državljanov, vseh davkoplačevalcev. Naloga osrednjih medijev je kontrola oblasti, primitivna politika pa hoče ravno obratno, kontrola medijev, v prvi vrsti nacionalke.

Imate še stike z vašo nekdanjo hišo na Kolodvorski?

Zelo malo. Nek moj nekdanji kolega pravi, da na nacionalki vladata dve struji: dinastija Lombergar in avtonomija Možina. Duhovito, ne vem pa, če je to res. Nerad bi se spustil v debato o programih, ne bi bilo korektno. Vidim, da sta se oddaji, ki sem ju lansiral, Odmevi in Intervju, kadrovsko ekipirali, Odmevi imajo kar resno konkurenco obeh komercialnih televizij, še bolj to velja za Dnevnik in za preskromno vremensko podobo. In preskromen razvedrilni program; nostalgično se spominjam sijajnih oddaj Mita Trefalta, Miše Molk, Maria Galuniča, Stojana Auerja. Pač za program ni dovolj denarja, saj skoraj tri četrtine prihodka sistema RTVS poberejo plače.