ECB ima pomisleke glede slovenskega predloga reševanja upnikov s krediti v frankih

Nepovezani poslanci Janko Veber, Zvonko Lah in Andrej Čuš, poslanci Levice in Iva Dimic iz NSi so zakonski predlog v parlamentarni postopek vložili konec lanskega decembra, ECB pa je mnenje nanj poslala minuli teden.

Zakonski predlog predvideva pretvorbo posojil iz švicarskih frankov v evre po tečaju na dan sklepanja kreditnih pogodb. Obstoječe posojilne pogodbe bi tako ostale v veljavi. Zakon bi zajel posojilne pogodbe, sklenjene v obdobju od 28. julija 2004 do 31. decembra 2010, in vse kredite v švicarskih frankih.

Banke bodo po predlogu lahko določile ustrezno višjo obrestno mero, kot je veljala takrat za posojilo v frankih, morale pa bodo posojilojemalcem vrniti zneske, ki so bili zaradi posojila v frankih preplačani glede na enakovredno posojilo v evrih. Bankam je dana možnost, da na podlagi individualne presoje izpodbijajo zahtevke potrošnikov, za katere bodo pisno dokazale, da so bili pravočasno in ustrezno seznanjeni z vsemi tveganji.

ECB v svojem mnenju najprej ugotavlja, da je šlo pri posojilih v švicarskih frankih večinoma za hipotekarna posojila, odobravale pa so jih predvsem banke v tuji lasti. Obenem pa tudi navaja, da so posojila v tujih valutah pomenila veliko tveganje za finančno stabilnost v več državah, kjer je bil delež teh posojil med vsemi krediti razmeroma visok - šlo je predvsem za države iz srednje in vzhodne Evrope. Pri tem pa dodaja, da "ne kaže, da bi bila Slovenija tak primer".

Med pomisleki ECB navaja pravne vidike učinkovanja zakonskih rešitev za nazaj. Ob tem spominja na svoje stališče, da uvajanje ukrepov z učinki za nazaj ogroža pravno varnost in ni skladno z načelom upravičenih pričakovanj ter posega v pridobljene pravice.

Pri tem se sklicujejo na direktivo EU o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine, ki se uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene od 21. marca 2016 naprej, ki za posege za omejevanje tečajnega tveganja postavlja pogoj, da rešitve ne učinkujejo za nazaj.

Retroaktivni učinek zakonskega predloga tako ni skladen s splošnim ciljem te direktive, ocenjuje ECB, medtem ko je naloga slovenskih organov, da presodijo, ali je skladen s slovenskimi pravnimi in ustavnimi načeli.

Drugi večji pomislek je učinek na bančni sektor. ECB navaja pričakovanje, da bi imelo izvajanje predloga zakona negativne posledice za slovenski bančni sektor, banke pa bi bile prizadete glede na to, koliko posojil so v omenjenem obdobju odobrile. Po pričakovanjih bi bili negativni učinki na dobičkonosnost, kapital in prihodnjo sposobnost kreditiranja.

Glede možnosti, da banke izpodbijajo konverzijo, ECB izpostavlja, da bi lahko te postopke sprožile samo pred sodiščem, kar bi povzročilo dodatne pravdne stroške in tveganje, da zneskov ne bi mogle izterjati od posojilojemalcev. Predlagane rešitve bi povzročile tudi enkratne dodatne operativne stroške.

Glede učinkov na finančno stabilnost ECB izpostavlja pošteno porazdelitev bremen med vse deležnike, da se prepreči moralno tveganje. ECB priznava, da zakonski predlog predvideva višje obrestne mere na konvertirana posojila, vendar pa ob pretvorbi referenčne obrestne mere iz Libor v Euribor ne predvideva spremembe pribitka nanjo. ECB opozarja tudi, da bi uveljavitev zakonskega predloga lahko povzročila neenako obravnavo kreditojemalcev, ki so v tistem času posojila najemali v evrih in tolarjih.

ECB navaja tudi možnost, da bi tak zakon z retroaktivnim učinkom zmanjšal zaupanje tujih vlagateljev v pravno varnost v Sloveniji.

V Združenju Frank so prepričani, da v mnenju ECB ni niti enega argumenta, ki bi upravičeno pomenil razloge, da DZ ne bi sprejel zakonske rešitve, kot je predlagana.

Pripombe ECB na predlog zakona in njegov učinek za nazaj so po prepričanju združenja neutemeljene, sklicevanje na omenjeno evropsko direktivo pa za sklenjene kreditne pogodbe v obdobju od 2004 do 2010 brezpredmetno. Prepričani so tudi, da zakonski predlog predstavlja izjemo zaradi izkazanega javnega interesa. Že v samem zakonskem predlogu namreč avtorji navajajo, da je poseg v ustavne pravice sorazmeren in ga upravičuje javni interes in načela socialne države, socialne pravičnosti ter socialne funkcije lastnine.

Napovedovanje ECB, da bi imel predlog zakona negativne finančne posledice za slovenski bančni sektor, je po prepričanju Združenja Frank odveč. Na Hrvaškem, kjer so zakonsko rešitev o konverziji kreditov v švicarskih frankih v evrske sprejeli v 2015, so bili učinki pretvorbe po njihovih besedah pozitivni. Nekdanji predsednik Združenja bank Hrvaške Zoran Bohaček je medtem na nedavni okrogli mizi na temo posojil v frankih v Ljubljani povedal, da so hrvaške banke zaradi zakona zabeležile okoli milijardo evrov izgub.

Direktorica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo je medtem ugotovila, da mnenje ECB potrjuje dosedanje ugotovitve in stališča združenja v povezavi s to problematiko. "Verjamemo, da je mnenje ECB okrepilo argumente, zakaj predlagani zakon ni ustrezna rešitev za kreditojemalce v švicarskih frankih," je navedla.

Posojilojemalce je pozvala, da se v primeru težav obrnejo neposredno na banke, ki so po njenih besedah pripravljene vsak primer obravnavati posamično in poiskati najprimernejšo rešitev, s posebnim poudarkom na socialno ogroženih.

Ob tem je izpostavila, da se gibanje tečaja švicarskega franka spet obrača v prid kreditojemalcem in je v zadnjih dneh že dosegel vrednost 1,2 švicarskega franka za en evro, kjer je bil v večini obdobja od 2011 do 2015, preden je švicarske centralna banka januarja 2015 nenadoma prenehala vzdrževati tečaj na tej ravni in se je frank močno okrepil. "To za kreditojemalce pomeni nižji obrok in nižjo vrednost glavnice, če ju preračunamo v evre," je dodala.

V Združenju Frank pa so še naprej prepričani, da je zakonski predlog treba čim prej sprejeti. A za zdaj predlog ni ugledal niti prve obravnave in verjetnosti, da bi bil ob poteku dogodkov v predvolilnem obdobju sprejet še v tem sklicu DZ, praktično ni.