V njem opozarja, da sodba v zadevi Patria kljub dolžini in natančnosti ne uspe prepričati v temeljni točki: možnosti, da je bilo dejanje storjeno, ne podkrepi z jasnim dokazom. Pri tem je Kranjc navedel prispodobo: v zgodbi o umoru ni trupla, kar je seveda posledica neživljenjske zakonske formulacije.
Toda naslednja ocena uglednega profesorja za rimsko pravo je še bolj zaskrbljujoča glede slovenskega sodstva. Kot pravi, problematičnost sodbe ni le v izreku, pač pa tudi v verjetnem motivu. Zdi se, da je nad domnevo nedolžnosti prevladala želja dokazati, da si sodstvo upa obsoditi tudi znanega politika. To, kar bi moralo biti samoumevno, da je namreč sodnik pogumen, je postalo prestižno vprašanje. »Pri tem so vpleteni pozabili, da je edini strah, ki bi ga smel občutiti sodnik, strah pred krivico, ki bi jo lahko povzročil s svojo odločitvijo«, poudarja Kranjc. Kljub temu se mu zdi, da gredo nekateri predaleč s svojo kritiko sodstva, saj načenjajo sodstvo kot tako.
Primer Patria je Kranjc sicer opisal v članku, kjer piše o tem, da sodnik ne sodi le obtožencu, pač pa tudi sebi. V procesu Patria so tako o sebi že razsodili okrajna sodnica Barbara Klajnšek, višji sodniki Milan Štrukelj, Silvana Vrebac Arifin in Mateja Lužovec, pravkar pa si pišejo sodbo tudi vrhovni sodniki, ki trenutno odločajo: predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, Maja Tratnik, Vesna Žalik, Damijan Florjančič in Marko Šorli.