Dimitrij Rupel se sprašuje: S čim sem si zaslužil sovražni članek v Delu?

Moj odgovor je, da sem si tak članek zaslužil, ker po mnenju novinarja in njegove časopisne hiše spadam v kategorijo državljanov, ki si – zaradi svoje, vladajoči nasprotne politike - zaslužijo sovraštvo. To ni nedolžna trditev, zato jo moram utemeljiti.

Prvič lažnivo predstavljanje. Na razpravi na ljubljanskem okrajnem sodišču 27. oktobra 2018 je bil uradno – s strani sodnice protokolirano – navzoč novinar Slovenskih novic in ne Dela. Napad v Delu je bil zame veliko presenečenje.

Drugič naslov članka. Da bi bil obtoženec žaljiv do policista Sandija Sheikhe, ni niti dokazano niti razsojeno, ampak je le policistova trditev, obtoženi in njegova priča pa sta to trditev na razpravi argumentirano spodbijala. Namesto »ker je bil žaljiv« bi novinar oz. urednik morala napisati »češ, da je bil žaljiv«.

Tretjič spremljajoči fotografiji. Na prvi je upodobljen zmagoslavno nasmejan policist v uniformi, čeprav je bil na razpravi navzoč v civilni obleki. Obtoženca so fotografirali na ulici iz zasede.

Četrtič razporeditev teksta. Novinar je za predstavitev trditev tožitelja uporabil 77 vrstic teksta, za toženčeve ugovore pa le pol toliko vrstic, pri čemer sploh ni navedel izjave priče dogodka gospe Kopušarjeve, ki je potrjevala toženčeve ugovore. Skratka, novinar se je postavil na stran tožitelja in vnaprej odbsodil obtoženca.

Bistvo zadeve je torej sovraštvo, ki si ga je obtoženi kljub svoji državljanski nekaznovanosti in prometni neomadeževanosti (saj nikoli v življenju ni vozil pod vplivom alkohola!) očitno prislužil zaradi svojih akademskih in političnih dejanj v preteklosti (kariera avtorja več deset knjig, zaslužnega profesorja, ministra, ki je dosegel mednarodno priznanje, predsedoval OVSE in Svetu Evropske unije...). V napoto sem bil tudi policistu Sheikhi oz. naročniku aretacije pred dvema letoma.

Bistvo mojega vznemirjenja in prošnje, da mi dovolijo nadaljevati pot, je bilo v tem, da je bila sopotnica v avtomobilu zelo bolna, zato smo morali čim prej domov. Problem vidim v tem, da mi je policist na pamet pripisal, da nisem privezan z varnostnim pasom in da sem alkoholiziran. Oboje se je izkazalo kot napačno. Čeprav ji nisem bil nič dolžan, sem dve leti nazaj državi zaradi ljubega miru plačal predpisano kazen. Nisem pa pripravljen plačati 2500 evrov »odškodnine« policistu, ki je s polurnim zavlačevanjem (pri pisanju svojih izmišljotin) povzročil trpljenje moji soprogi. Nisem pripravljen nagraditi oblastniške arogance policaja.