Churchill je za politiko Sovjetske zveze uporabil metaforo železne zavese (od Ščečina do Trsta). Z železno zaveso, ki pomeni začetek hladne vojne, je nedavno grozil tudi ruski predsednik Vladimir Putin; padec berlinskega zidu pa je povezan z njenim koncem oz. z razpadom sistema Sovjetske zveze. Komentatorji ugibajo, ali se z letom 2025 začenja nova hladna vojna.
Demos in konec hladne vojne
Za slovensko oceno 80-letnega obdobja med Churchillovim govorom in svarili februarja 2025 je treba posebej pregledati čas med koncem hladne vojne (1990) in koncem njenega konca, ki se prikazuje pred našimi očmi februarja 2025. Prvi datum je povezan z začetkom Demosa, drugi z usodnimi dogodki, ki jih nekateri označujejo kot začetek novega zgodovinskega obdobja.
1. Demos je bil ustanovljen januarja 1990; izhodišče je torej leto 1990 (2025 minus 35 = 1990); toda dogodki leta 1990 so bili rezultat prejšnjega dogajanja;
2. Slovenija je sledila scenariju, ki se je začel leta 1975 v Helsinkih (Sklepna listina KVSE), nadaljeval na Češkoslovaškem (Havel, Karta 1977), v Vatikanu (Janez Pavel II., 1978), na Poljskem (Solidarnost, 1980) in v ZDA (Reagan, 1981);
3. naslednji dogodki so bili: pobuda za slovensko Novo revijo in beograjsko Javnost (1980); Prispevki za slovenski nacionalni program (Nova revija, št. 57), štafeta mladosti 1987;
4. ustanovitev Slovenske kmečke zveze 12. maja 1988;
5. proces proti JBTZ na ljubljanskem vojaškem sodišču julija 1988;
6. Niko Grafenauer na srečanju pri Bučarju v Bohinju reče: »Jaz sem slovenski kmet«;
7. ustanovita se Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza Slovenije: januar/februar 1989;
8. Majniška deklaracija (DSP, SDZ, SKZ, SKSS, SDSS), 8. maj 1989;
9. rušenje berlinskega zidu 9. novembra 1989;
10. 17. januarja 1990 je bil v CD velik shod Demosa – združene opozicije, na katerem je bila sprejeta Deklaracija o slovenski samoodločbi;
11. Demosova vlada, plebiscit 1990, Pariška listina,1990;
12. razpad Sovjetske zveze, neodvisnost Slovenije, mednarodno priznanje 1991–92; konec hladne vojne!
Cela in svobodna Evropa
Te besede je maja 1989 (ko smo v Ljubljani objavili Majniško deklaracijo) na zborovanju v Mainzu izrekel ameriški predsednik George H.W. Bush. Polom komunizma v Srednji Evropi je omogočil nekoč zatiranim ljudem nove možnosti združevanja s pomočjo idej demokracije, enotnosti in osvoboditve od zunanje nadoblasti. Ta vizija je tlakovala pot k razširitvi demokratične Evrope in čezatlantske skupnosti.
Od tega Bushevega govora in od začetka slovenske pomladi, ki se je »utelesila« v Demosu, je minilo več kot 35 let. Ta ugotovitev sproža več vprašanj:
1. Do kod sega »cela Evropa«: ali vsebuje tudi zahodne dele nekdanje Sovjetske zveze, npr. baltske države, Ukrajino, Gruzijo, Moldavijo in Rusijo?
2. Kako zanesljivo se je razširila demokratična Evropa? Se je v celoti osvobodila tuje nadoblasti? Kateri vzvodi in katere organizacije so uresničevale to vizijo?
3. Kako se je širila čezatlantska skupnost? Kateri vzvodi in katere organizacije so uresničevale to vizijo?
Preden odgovorim na ta vprašanja, moram omeniti dva važna dogodka: govor ruskega zunanjega ministra Kozireva decembra 1992 v Stockholmu in svoj pogovor s predsednikoma Ukrajine in Gruzije v Karpatih 12 let pozneje. Kozirev je udeležence konference KVSE presenetil z dvema govoroma: prvi je napovedal umik Rusije iz Evrope in politiko, ki ne bi bila daleč od sovjetske; v drugem govoru pa je pojasnil, da je bil prvi govor le svarilo, kaj bi se zgodilo, če bi z ruskega političnega prizorišča odšel Boris Jelcin. Juščenko in Sakašvili sta v božičnem času 2004 napovedala, da bodo gruzinski vrtnični in ukrajinski pomarančni revoluciji sledile še druge cvetlične revolucije, zadnja pa bo odnesla Putina iz Kremlja.
Danes se ameriško-ruska pogajanja (ki so se začela v Riadu) vračajo v okvir hladne vojne, še več, dobivajo značaj rusko-ameriškega zavezništva/sozarotništva (proti Evropi?).
Zgodovina po koncu hladne vojne
1. Hladna vojna se je končala s padcem berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze (1989–1991); z nastankom novih držav, med drugimi Slovenije.
2. Konec hladne vojne je potrjen s širitvijo EU in Nata (2002–2004).
3. Prva znamenja konca konca hladne vojne ali nadaljevanja hladne vojne se pokažejo leta 2008, ko vrh Nata zavrne Ukrajino in Gruzijo in ko Putin zavzame dele Gruzije.
4. Druga stopnja: zavzetje Krima 2014.
5. Tretja stopnja: začetek vojne v Ukrajini leta 2022.
6. 35 let po začetku Demosa (14.–19. februar 2025): münchenska konferenca, dva Macronova sestanka, sestanek ZDA - Rusija v Riadu.
7. Novo zgodovinsko obdobje, nadaljevanje hladne vojne: ZDA - Kitajska - Rusija-Evropa.
Novi družbeni pojavi
Dediščina Demosa se je – ne brez težav in zastojev – ohranjala v obdobju med letoma 1991 in 2008, nato pa je »nasmeh zgodovine« vse bolj ugašal. Tudi po osamosvojitvi in po vključitvi v EU in Nato so se v Sloveniji ohranjale nekatere sporne »pridobitve« socializma.
Varovanje takšnih pridobitev ni bilo značilno samo za Slovenijo. Tudi v drugih državah se je pojavljala politika zavračanja liberalne demokracije, praktično povsod po Evropi pa se je po koncu hladne vojne uveljavilo razpoloženje brezskrbnosti in kohabitacije z nekaterimi značilnostmi iz preddemokratičnega obdobja. Brezskrbnost, brezmejna popustljivost in vsakovrstne razvade so se še posebej uspešno uveljavile v zahodnem svetu, posebej v Evropi, kjer se je širil prostor za različne eksotične ideje (npr. LGBTQ) pa tudi prostor njihovega zavračanja, tako da so v zadnjem času na volitvah vse pogosteje zmagovale konservativne, populistične, nestrpne, anahronistične in čudaške stranke in politike. Migracije so pestrost in disonance takšnega življenja samo zaostrile.
Varuhi pridobitev socializma so se pogosto preoblačili v zagovornike omenjenih čudaštev in posebnosti, ustanavljali različne nevladne organizacije, vse mogoče privilegije in finančno podporo pa namenjali istomišljenikom in partijskim privržencem. Uspeh zdravorazumske in konservativne politike je treba pripisati tudi odporu zoper moralne ekscese, korupcijo, razsipnost, uporabo davkoplačevalskega denarja za eksotične namene in ideološke investicije.
Opozorila ameriškega predsednika, da morajo evropske države prispevati ustrezne deleže svojih proračunov za obrambne namene, so – kot je videti – presenetile evropske vlade in ustanove, vendar so bila v bistvu potrebna in spodbudna. Podobno “spodbudna” je bila reakcija Rusije, ki je bila svoje energetske usluge Zahodni Evropi povezovala z njeno podporo svojim osvajalskim ambicijam. V tem pogledu novo obdobje mednarodnih sporov nima le negativnih, ampak ima tudi pozitivne posledice.
Aktualna evropska in slovenska zunanjepolitična oz. geopolitična situacija
Danes lahko ugotovimo, da se je v 12 letih (od 1992 do 2004) marsikaj spremenilo; da se Kozirev ni motil, da pa sta se zmotila Sakašvili in Juščenko. V tem času je Rusija postala članica skupine G8 in Natovega Sveta »NATO-Russia Council«, vendar je – potem ko je zavzela Abhazijo, Južno Osetijo (2008) in Krim (2014) – obe druščini zapustila. Danes Rusija na pogajanjih, ki naj bi bila namenjena koncu sovražnosti med Rusijo in Ukrajino, v bistvu zahteva zase ozemlja, ki so po letu 1991 postala neodvisne države, in postavlja mejo med Zahodno in Vzhodno Evropo, kjer je pred letom 1991 potekala t. i. železna zavesa.
Ugotovimo lahko, da postajajo dosežki Demosove politike, ki je povzemala evropsko in ameriško razpoloženje, v bistvu nevarno ogroženi; predvsem pa postajajo ogroženi izidi hladne vojne, ki so se pojavljali v ameriško-sovjetskih sporazumih (npr. INF) in na Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi od leta 1975 (Helsinška sklepna listina) do Pariške listine leta 1990 (Za Novo Evropo). Danes se ameriško-ruska pogajanja (ki so se začela v Riadu) vračajo v okvir hladne vojne, še več, dobivajo značaj rusko-ameriškega zavezništva/sozarotništva (proti Evropi?). Čezatlantska skupnost razpada na ameriški in evropski del, Evropa pa – kot posledica – na zahodni in vzhodni del. Spomnimo se, da je Kozirev leta 1992 svaril pred Rusijo kot azijsko državo, torej pred rusko-kitajskim zavezništvom dveh vzhodnjaških diktatur.
Glavni problem je seveda Evropa, ki se ne more odločiti za skupno/enotno zunanjo oz. obrambno politiko: odločanje z večino v nasprotju s soglasjem, kot je – za najvažnejša vprašanja – predpisano v evropskih pogodbah, je seveda udarec številnim evropskim tradicijam, npr. državni neodvisnosti in suverenosti, enakopravnosti članic itn.
Slovenska vojska
Na novinarsko vprašanje, zakaj se Slovenija (najbrž ne po lastni odločitvi) ne udeležuje mednarodnih (natovskih in evropskih) konferenc o Ukrajini, je Robert Golob odgovoril z novim vprašanjem: Si predstavljate, da bi se naši vojaki vojskovali v Ukrajini? (Češ naš prispevek bi bil nepomemben.) Morda je – glede na ustanavljanje društev, kot je skupina prijateljev Rusije v DZ – mislil, da se ne bi smeli zaplesti v vojno zoper Rusijo?
Razvezovanje zavezništev, kot sta EU in NATO, seveda ni preprosto, toda kot napovedujejo nekateri politiki v Srednji Evropi, bi morali računati tudi s takšnim razvojem dogodkov. Stara ideja poljskega Pilsudskega o sanitarnem koridorju med Nemčijo in Rusijo se je razvila v povezavo »Treh morij«, ki bi lahko združila 13 držav, kot so Avstrija, Bolgarija, Češka, Estonija, Grčija, Hrvaška, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija. Seveda ob vsem tem še vedno obstaja vprašanje o slovenski vojski in njeni učinkovitosti v kontekstu takšnih ali drugačnih zavezništev.
Glavno vprašanje letošnje pomladi je seveda vprašanje Ukrajine in njene povezave z Zahodom oz. s Srednjo Evropo, s katero je že bila povezana. Srednjeevropska pobuda (CEI) vsebuje 17 držav Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope: Albanijo, Belorusijo, Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, Češko, Črno goro, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Moldavijo, Poljsko, Romunijo, Severno Makedonijo, Slovaško, Slovenijo, Srbijo in Ukrajino.
