Objavljamo Dežmanovo pismo:
Slovenski bratomor in Pirjevčeve praznine
Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec v Partizanih na eni strani vijuga po namišljenih dvornih višavah visoke politike, po drugi strani skozi celo knjigo dokazuje, da nikakor ni obremenjen s konkretnim znanjem o partizanskem gibanju, uporu, revoluciji, protirevoluciji, državljanski vojni na ravneh konkretnega dogajanja po teritorialnih in kronoloških enotah, z velikimi razlikami med njimi tako v Jugoslaviji kot v Sloveniji.
Opozoril sem že, da je Pirjevec, kar se državljanskih vojn med 2. svetovno vojno in po njej v Jugoslaviji tiče, nadvse impresivna tabula rasa.
Zato povzemimo nekaj podatkov o smrtnih žrtvah, ki so posledica slovenskega bratomornega obračuna. Dr. Boris Mlakar je v prispevku Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1941 – 1945 (v Žrtve vojne in revolucije, 2005) predstavil dinamiko slovenskega bratomora po podatkih popisa smrtnih žrtev 2.svetovne vojne in po njej Inštituta za novejšo zgodovino.
Število po vojni umorjenih vojnih ujetnikov in civilistov je Mlakar ocenil na »najmanj 12.000«. Skupaj torej več kot 22.000 bratomornih smrti.
Dinamika smrti nazorno kaže, da so državljansko vojno s svojim terorjem izzvali komunisti.
Bratomor je manj kot desetletje za Mlakarjem po podatkih istega popisa ponovno povzela dr. Vida Deželak Barič v besedilu Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun (v Odstiranje zamolčanega, 2013). Število odkritih žrtev bratomora je in bo še naraščalo.
*K temu številu je treba prišteti nekaj tisoč žrtev, ki jih partizanski nasprotniki povzročijo v sodelovanju z okupatorskimi silami, partizanska stran pa s svojim načinom vojskovanja.
Posebej poudarimo, da leta 2013 za 20.256 žrtev povzročitelj smrti ni bil znan. Tudi danes vedenje o tem ni dosti boljše. Lahko domnevamo, da je bilo med temi žrtvami kar nekaj tisoč žrtev bratomornega obračuna, verjetno gre zlasti za žrtve, ki jih povzroči partizansko gibanje.
Zato je ta popis žrtev več kot potrebno nadaljevati.
Kakorkoli obračamo, je bilo v Sloveniji po zmerni oceni več kot 30.000 smrtnih žrtev bratomornega obračuna ali okoli tretjine vseh žrtev. Več kot dva odstotka prebivalstva. To nas uvršča v območja z intenzivno državljansko vojno.
*V Jugoslaviji so bili etnični, verski, ideološki in drugi obračuni tako raznoliki, obenem pa v titoizmu tako tabuirani, da natančnejše ocene bratomorov še čakamo. Pa tudi drugod po svetu se podatki o žrtvah državljanskih vojne še vedno dopolnjujejo.
Prav zaradi tega je čas, da v raziskavo bratomora uvedemo novejše pristope.
Stathis N. Kalyvas je v obširnem pregledu logike nasilja v državljanskih vojnah, posebej pa nasilja v grški državljanski vojni (The Logic of Violence in Civil War, 2009) predstavil nekatere značilnosti, ki so splošno veljavne in vpeljal inovativne teoretske in praktične raziskovalne prijeme. Omenimo jih nekaj.
Vzroki državljanske vojne še niso vzroki za nasilje v njej.
Vojna, še bolj pa državljanska vojna, spremeni osebne prioritete, izbire, obnašanje in identitete vpletenih. Državljanska vojna najbolj vpliva na te spremembe z nasiljem, ki je ali selektivno ali nediskriminatorno.
Razlage nasilja s kolektivnimi čustvi, ideologijami in kulturami imajo nizko spoznavno vrednost. Kalydas skuša natančno določiti, če, kako, kdaj, kje in komu se nasilje "splača". Ali kot omenja, ima norost svojo logiko in pekel svoje zakone.
Kalydas se sprašuje, zakaj je nasilje v državljanski vojni tako surovo in obenem tako intimno. Motivi, ki vodijo sosede, sodelavce, sorodnike k medsebojnemu ovajanju in obračunavanju, so pogosto bolj osebno interesni kot ideološki, etnični ... Nasilje v državljanski vojni je najhujše tam, kjer vojskujoče se strani hočejo povečati svoj vpliv.
Vendar dogajanje na krajevni ravni ne sledi logiki državnega, mednarodnega spopada.
Kalydasa posebej zanima zlonamerno ovajanje soljudi, »posredno« nasilje »navadnih« državljanov. In tudi, kako se v državljanski vojni politika privatizira.
Vse te in še druge spodbude iz teh pristopov k državljanskim vojnam in nasilju v njih lahko uporabimo tudi za slovenske razmere. Grška, španska, ameriška in druge državljanske vojne imajo več skupnega s slovensko kot bi si mislili. Naj bo skupni motiv radovednost, da bi razumeli, kakšna je bila mikrodinamika slovenske državljanske vojne.
Ne nazadnje pa nam je skupno tudi to, kar je doživel Kalydas, ko je skupini grških komunističnih veteranov skušal dopovedati, da so grški partizani pobili mnogo nedolžnih grških civilistov. Takoj so se uprli in ga začeli zasliševati, kakšni so njegovi »resnični motivi«. Sliši se nekako znano, kot bi poslušali Pirjevčeve mentorje, mar ne? Pa tudi tisti, ki ugovarjajo Pirjevčevim mentorjem, bi težko sprejeli Kalydasa, mar ne?
Dr. Jože Dežman
Naslednji teden o 9. maju 1945.
