Po arheološkem sondiranju in detektorskem pregledu lokacij se jasno vidi, da je Macesnova gorica kraj množičnega umora slovenskih vojnih ujetnikov, brezno pod Krenom pa kraj množičnega umora Srbov, Hrvatov in Črnogorcev. Glede na dejstvo, da je zlasti ob prazniku vseh svetih v Kočevskem rogu posebna enota milice bdela na morišči, da ne bi kdo nepoklican tam prižigal sveče, je jasno, da je oblast ne le poznala te lokacije, temveč je zelo verjetno, da je tudi vedela, kdo je tam zakopan.
Kot je dr. Dežman dejal za Radio Ognjišče, je obveščevalna srenja zagotovo vedela, da pod Krenom ni Slovencev – ta podatek pa je bil torej znan tudi partijskemu vrhu, kar dr. Dežmana navaja k javnemu vprašanju, naslovljenemu na nekdanjega prvega moža partije Milana Kučana in Spomenko Hribar, ki je zanj usklajevala stvari pri slovesnosti v Kočevskem rogu julija 1990, ali sta vedela, na kakšnem – torej nepravem – kraju je bil opravljen simbolni pogreb slovenskih žrtev. Ne nazadnje je bil med Kučanovimi svetovalci od vsega začetka tudi Zdenko Roter, ki je v svojih spominih (Padle maske) opisal pogovor z enim izmed slovenskih likvidatorjev slovenskih žrtev v Kočevskem rogu, kar je dokaz, da so ljudje iz Kučanovega kroga dobro vedeli, da so nekatera brezna slovenska, druga pač ne; zelo verjetno so vedeli tudi, katera brezna so slovenska.
Odpiranje Macesnove gorice bo torej nujno povezano tudi z razpravo o (zavestnih?) manipulativnih igrah z lokacijo slovesnosti leta 1990.