Dežman: Pirjevčeve stalinistične kolaboracije in sv. Miklavž

Objavljamo Dežmanovo kritiko Pirjevca:

Pirjevčeve stalinistične kolaboracije in sv. Miklavž

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je med kampanjo za prodajo svojih Partizanov izjavil tudi, da  »ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni.«

Toda, ali ni pri Pirjevcu v tovrstnem izjavljanju neka zadrega? Skušajmo jo nakazati.

Po oceni Andreja Rota je Nikolaj Jeločnik (1919–1993) »svoja najboljša leta, sposobnosti in ves idealizem, kar ga je imel, posvetil gledališču, glasbi, urejanju zdomskih knjig in revij, pisanju zgodovinskega in dokumentarnega gradiva, prevajanju, poučevanju, organiziranju najrazličnejših kulturnih prireditev in literarnemu ustvarjanju.« Napisal je tudi Stalinistično revolucijo na Slovenskem 1941-1945 v dveh knjigah. Dragoceno delo za razumevanje stališč slovenskih protikomunistov in politične emigracije. Knjige Pirjevec nima v seznamu literature v Partizanih. Jeločnik je med drugim zapisal: »Brez dvoma bi bila NOB ena največjih epopej v slovenski zgodovini, ko bi bil njen cilj res osvoboditev naroda, ne pa zamenjava ene diktature z drugo, in ko bi upravljala le poštena sredstva. A v tem primeru bi bo ne bila več stalinistična revolucija!«

Tamara Griesser Pečar v mednarodno nagrajeni monografiji Razdvojeni narod (Slovenija 1941 – 1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija) »pokaže, kako so novi oblastniki, komunisti, delovali, kako so ravnali z resnico in človekovim dostojanstvom. Potemtakem leta 1945 ni  prave 'osvoboditve' Slovenije, ker je osvoboditev iz ječe totalitarne vladavine okupatorja peljala le v novo suženjstvo v drugi  totalitarne vladavini – gospostvu komunizma. Osvobojena – s tem tudi svobodna – je Slovenija šele od 25. junija 1991.« Tudi Razdvojenega naroda Pirjevec nima v seznamu literature.

Toda Pirjevec v Partizanih pritrjuje in Jeločniku in Griesserjevi.

Nakazuje, da so stalinisti po porazu v Španiji sklenili, da v prihodnje zavezniki pri njih nimajo nobene besede, so le njihovo orodje. Pirjevec navaja, da »Tito ni hotel narediti napake, ki jo je med državljansko vojno storila španske republikanska vlada, in dovoliti, da v vojski ostanejo reakcionarni elementi. Vojsko je bilo treba organizirati na demokratični podlagi …« Kaj so reakcionarni elementi: ali niso to anarhisti in socialdemokrati, ki so jih stalinisti že v Španiji skušali uničiti, tudi fizično? Kaj je demokratična podlaga za stalinista? Pirjevec omenja italijanskega stalinista Tomira Togliattija, ki «je analiziral vzroke španskega poloma in pri tem poudaril, da se na Pirinejskem polotoku partija ni znala dovolj odločno postaviti na čelo boja.« Razmerja bi še laže razumeli, če bi Pirjevec navedel ukaz Komunistične internacionale jugoslovanskim stalinistom z dne 23. avgusta 1941, ko ukazuje, da, »kar se tiče partizanskega gibanja, njegove organizacije in vodenja, mora biti vse izključno v vaših rokah. Upoštevajte to in obravnavajte vaše odnose v tem duhu.« (Firsov, Klehr, Haynes: Secret Cables of Comintern 1943-1945, 2014)

In so jih! Zavezniki niso smeli niti pisniti, lahko so le vstopili v Komunistično partijo, v novi razred. To dovolj pojasni položaj in usodo Osvobodilne fronte. Skratka, to je bila »demokratična podlaga« partizanstva.

Iz Partizanov razberemo, da so se titoistični stalinisti dovolj zvesto držali ukazov, ki so jih dobivali iz Moskve, da si ne smejo privoščiti, da bi se videlo, da ima partizansko gibanje za cilj bolševizacijo Jugoslavije. Tito in tovariši so jih sicer nekajkrat dobili po prstih, ker so z boljševizacijo/stalinizacijo pretiravali. Po drugi strani pa so se brezmejno lagali, da niso stalinisti. Tudi Pirjevec navaja te laži, tako eno od Titovih izjav z 8. februarja 1943 (dvakrat je bila prebrana na radiu Svobodna Jugoslavija), ko laže, da bodo o ureditvi po vojni odločali svobodno izvoljeni predstavniki ljudstva, jamči za nedotakljivost zasebne lastnine in popolno svobodo zasebne pobude v gospodarstvu…

Pirjevec piše tudi o partizanskem terorju, vendar ne povzema ugotovitev popisa žrtev 2.svetovne vojne in stalinistične revolucije (tega sploh ne upošteva), niti ne podatkov  Jožeta Možine (njegovo knjigo sicer navaja, ko gre za množične umore Romov), ki dokazujejo, da so državljansko vojno v Sloveniji s svojim terorjem izzvali stalinisti.  Potem, ko so umorili več kot tisoč slovenskih civilistov, je prišlo na podeželju Ljubljanske pokrajine do protistalinistične vstaje.  Drugi val stalinističnega terorja je sledil po kapitulaciji Italije in najhujši po koncu vojne. Zmaga v državljanski vojni je bila titoistična prednostna naloga, temu cilju so podredili vse.

Pirjevec  obilno navaja tudi primere titoistične kolaboracije z nemškimi okupatorji, od menjave ujetnikov, priprav na skupno akcijo proti izkrcanju zahodnih zaveznikov na Balkanu itd. Naj omenim posebno poslovno kolaboracijo. Partizani so prodajali Nemcem britansko orožje. Britanske podmornice in manjše ladje so ga dovažale na jadransko obalo, »v notranjosti pa so ga partizani cele tovornjake prodajali Nemcem za funte, ki so jih nato zamenjali v dinarje. Posel je cvetel, dokler se Tito ni zavedel prevare.« Namreč, da so jih Nemci dajali ponarejene funte.

Pa vendar te kolaboracije njemu ljubega stalinista Tita Pirjevec vidi drugače kot  kolaboracijo protikomunistov, za katere pravi, da bi jih  sam kar ustrelil.

Pirjevec se strinja tudi s tem, da so množični umori civilistov in vojnih ujetnikov zgodovinski poraz titoizma, ne zna pa povedati, da gre za najhujše vojne zločine in zločine proti človeštvu v zgodovini Slovenije in v Evropi po 2. svetovni vojni. To je bil čas, ko je titoizem v industrijski smrti prekosil samega Stalina. Pirjevec ne pozna ne slovenske ne druge literature, ki natančneje obravnava število umorjenih, izvajalce in način umorov. Toda zapiše: »Z gorečnostjo, podobno verskemu fanatizmu, s katerim so med vojno in po njej udejanjali svojo partijsko doktrino, pa so odgovorni za prelivanje krvi, ki je moralno zaslugo, pridobljeno v boju, sprevrglo v poraz, od katerega si niso nikoli opomogli.« Ali bi Pirjevec pristal na to, da bi njegovega mentorja Janka Pleterskega kot zasliševalca v času povojnih pomorov postavili pred sodišče? Ali je kritična analiza laži in zavajanj njegovega drugega mentorja Janeza Stanovnika glede povojnih množičnih umorov že nedržavotvorna kritika partizanstva?

Kakorkoli obračamo, se Pirjevec v marsičem povsem strinja tako z Jeločnikom kot z Griesser Pečarjevo, da je bila titostična kolaboracija s stalinizmom ideološka, vojaška, skratka brezpogojna kolaboracija z namenom, da bi stalinizem postal vladajoči red v sovjetski Jugoslaviji in Sloveniji. Lahko bi rekli, da Pirjevec ne ugovarja kritikom partizanstva, ki pravijo, da je bila taka kolaboracija zgodovinsko zavrženo početje. Svoje Partizane sklene z mislijo, da je na partizanskem gibanju plapolala zastava, na kateri je pisalo: »Smrt fašizmu, svoboda narodu!« Vsekakor pa bi lahko zapisal tudi geslo, ki bi vsebinsko povzelo stalinistično kolaboracijo: »Za Stalina – s Titom naprej!«

Pirjevec nič ne pove o tem, je bila temeljna državotvorna kritika partizanstva to, da smo se Slovenci  v mogočnem in nenasilnem procesu demokratizacije in osamosvajanja, zlasti v letih 1987 – 1991, z odlično večino odrekli tako dediščini bankrotiranega stalinizma kot bankrotiranemu socialističnemu samoupravljanju in se odločili za življenje v demokratični in samostojni R Sloveniji. To je bila največja zmaga v slovenski zgodovini, povsem v nasprotju z izročili stalinistične kolaboracije.

Predlog za sv. Miklavža

Tudi Marijan Zlobec opazil, koliko je slovenske literature, ki je Pirjevec pri pisanju Partizanov ni upošteval in koliko je osnovnih partizanskih vsebin, ki jih v Partizanih pogreša. Dodal pa je še en utrinek: predlog za najboljšo pirjevščino: »Največja cvetka v knjigi se mi zdi ona, ko pripoveduje, kako se so domačinke znesle nad duhovnikom, ki je izdajal partizane Italijanom, ti pa so jih zatem ustrelili. Žensko so duhovnika hotele linčati, a so ga osvobodili partizani sami – tako, da so ga ustrelili.«

Verjamem, da je med mnogimi pirjevščinami v Partizanih ta res omembe vredna, a jih vsak bralec lahko najde še veliko več. Predlagam, da jih zbiramo do Miklavža, ki potem najboljšim pirjevščinam prinese zasluženo nagrado.

Dr. Jože Dežman

Prihodnji teden še enkrat o Pirjevčevih kolaborantskih preštevanjih.