Moti ga, da država večino cene oskrbnine prevali na starejše in njihove svojce. Kritičen je do vlade in ministrstva za solidarno prihodnost, saj se sprejem pravilnikov in določenih podzakonskih aktov vseskozi zamika. Že pred dvema letoma so v Skupnosti zahtevali, da bi bilo treba ljudem predstaviti vse finančne izračune, le tako se lahko uporabniki odločijo, kaj bo zanje bolj ugodno: naj ostanejo v starem sistemu oziroma sploh dajo vlogo za dolgotrajno oskrbo.

»V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.« Kritika starizma?

V naših domovih pogosto navajajo to misel ameriškega politika Adlaia E. Stevensona.

Nanjo sem naletel, takoj ko sem odprl spletno stran Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu.

V tem domu sem pred več kot desetimi leti delal kot diplomant socialnega dela. V Sloveniji je starizem žal še vedno vse preveč prisoten. Če bi ga ne bilo toliko, bi se potrebni ukrepi sprejemali hitreje, država bi imela več posluha za naše stanovalce, za življenje v njihovih letih, če parafraziram Stevensona.

Kaj pričakujete od države?

Cene bivanja v slovenskih domovih za starejše niso postavljene previsoko. Tudi mednarodne primerjave kažejo, da so pravzaprav precej ugodne. Težava je v tem, da država večino stroškov (65 odstotkov) prevali na pleča stanovalcev oziroma njihovih svojcev. V nekaterih državah z vzpostavljenim sistemom dolgotrajne oskrbe, naj omenim Nizozemsko, Švedsko, Norveško, lahko starostnik pričakuje, da bo do 90 odstotkov vseh stroškov oskrbe krila država.

To miselnost bi morali v Sloveniji predrugačiti. Upam, da se bo z uvajanjem dolgotrajne oskrbe takšen odnos do starejših začel spreminjati in da bo večino stroškov krila država prek slada za dolgotrajno oskrbo. Kot družba se moramo zavezati, da bo skrb za najranljivejše v naši državi prednostna naloga.

Pred dnevi je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac javno določil, da bo določil zgolj minimalno v načelu 0,7-odstotno uskladitev oskrbnin v domovih za starejše. Vas je to presenetilo?

Ne, ni nas presenetilo. Dejstvo je, da so cene v domovih že vrsto let omejene zaradi politične všečnosti in ne odražajo dejanske rasti stroškov. To se bo vnovič zgodilo tudi pri zdajšnji redni regulirani uskladitvi. Malo po malo ministrstvo vsakič odščipne del dejanskih stroškov – tako razlika med cenami in stroški postaja vedno večja. Žal ministrova izjava ni najbolj na mestu oziroma je neustrezna za javnost, saj ni nujno, da bo v vseh domovih uskladitev cen samo 0,7-odstotna, kot so se te njegove besede v javnosti razumele.

Zakaj? So med domovi razlike?

So. Izjava ministra bi lahko v tistih domovih, kjer bodo primorani v višjo uskladitev, povzročila nejevoljo stanovalcev. Treba jo je razumeti kot oceno, da bi se cene v povprečju dvignile za 0,7 odstotka ob upoštevanju samo v uradnem listu objavljene letne rasti elementov cene. Vendar mora vsak izvajalec zase, skladno s pravilnikom o metodologiji, uskladiti cene oskrbnin in pri tem na primer upoštevati tudi morebitne spremembe kapacitet, spremembo strukture stanovalcev, kadrovske spremembe, investicijska vlaganja itn. 

Primož Lavre

Glede na povratne informacije s terena nekateri domovi v tej redni marčevski uskladitvi cen oskrbnin sploh ne bodo dvigovali, drugi pa jih bodo uskladili vse do 4 odstotke. Ne glede na to pa drži, da bo uskladitev minimalna, ker se je pri novelaciji zakona o dolgotrajni oskrbi zagotovilo, da dvig plač v javnem sektorju ne bo vplival na višino oskrbnin. Krit bo iz proračuna – kar je bila že ves čas tudi naša zahteva.

Za koliko pa bi bile brez proračunskega kritja povečane cene oskrbnin?

Dvigi oskrbnin bi v tem primeru znašali od 14 pa vse do 20 odstotkov.

Bodo domovi zaradi tega minimalnega dviga oskrbnin še v težjem finančnem položaju?

Samo zaradi te uskladitve izvajalci ne bodo v bistveno težjem položaju. Dejstvo pa je, kot rečeno, da se z vsako uskladitvijo povečuje razlika med dejanskimi stroški in priznanimi stroški v ceni oskrbe. Na splošno je metodologija določanja cen socialnovarstvenih storitev neustrezna in vsem izvajalcem ne zagotavlja več možnosti uravnoteženega poslovanja v javni mreži. Tudi iz izjav ministra je razvidno, da se namenoma ne dovoli takšnih dvigov oskrbnin, kot so dejanski stroški.

Koliko domov je lansko leto zaključilo v rdečih številkah?

Podatkov o lanskem poslovanju socialnovarstvenih zavodov še nimamo. Domovi enkrat letno do konca marca oddajo poročilo in na podlagi tega izdelamo letno kumulativno poročilo. Leto 2023 je v rdečih številkah zaključilo več kot 40 odstotkov izvajalcev, tj. 16 koncesionarjev in 27 javnih zavodov. Lani je bilo to število glede na pretekla leta daleč največje.

Kaj to pomeni za zaposlene in seveda za stanovalce?

Posledica tega omejevanja cen oskrbe je seveda neuravnoteženo poslovanje in še dodatno varčevanje na vseh področjih, pogosto se to seveda najprej pozna na izobraževanjih in ugodnostih za zaposlene, a tudi pri vzdrževanju objektov. To že kratkoročno še bolj pa dolgoročno ne more ostati brez posledic. Neizogibno vodi k zniževanju kakovosti storitev in zavira razvoj naše dejavnosti. 

Primož Lavre

Če bi imeli dovolj sredstev, bi lahko programe dodatno razvijali in odpirali dodatne aktivnosti v lokalnih skupnostih. Žal so uskladitve nujne, da lahko izvajalci še naprej izpolnjujejo vse obveznosti do raznih dobaviteljev pa tudi do zaposlenih in nenazadnje do stanovalcev. Dogaja se, da je kakšen dom že zašel v likvidnostne težave in si je za njihovo premostitev najel kratkoročni kredit. Dolgoročno je tudi to strošek, ki ga z oskrbninami plačujejo stanovalci.

Omenili ste dvig plač v javnem sektorju. Za koliko se je dvignila vaša plača?

Kot sekretar Skupnosti socialnih zavodov sem primerljiv s plačo direktorjev javnih zavodov. Razponi plač direktorjev javnih zavodov bodo po plačni reformi leta 2028 dosegli razpon od 45. pa do 52. plačnega razreda. V Skupnosti smo nad plačno reformo zelo razočarani, sploh glede na vse obete, kaj vse se bo s tem uredilo tudi na našem področju. 

Če nezadovoljstvo pogledamo pod drobnogledom, gre za to, da je imelo več kot 50 odstotkov zaposlenih osnovno plačno izhodišče nižje od minimalne plače, kar pomeni, da jim je delodajalec plačeval razliko do minimalne plače. Omenjeni odstotek zaposlenih je iz tega razloga prejemal vsaj minimalno plačo. Slednje je pomembno zaradi izjav v javnosti, ki so utrjevale misel, da nihče več ne bo imel minimalne plače, pa tudi prej ni bilo tako prav zaradi doplačevanja delodajalca. 

S 1. januarjem se je vsem zaposlenim plača dvignila ali za 100 evrov bruto (izjema B-plačna skupina) ali pa tudi manj. Predhodne izjave v javnosti so med zaposlenimi razširile upanje in velika pričakovanja, zato jih je resničnost plačne reforme  še toliko bolj prizadela. Ugotavljajo, da se delovni pogoji ne odražajo v plačilu.

Kakšne konkretno so njihove plače po novem?

Kdor je uvrščen v 2. plačni razred nove plačne lestvice (1291,52 evra bruto) je s 1.1. 2025 prejel 37,62 evra (bruto) več, kdor je bil uvrščen v 3. plačni razred (1330,26 evra bruto) pa je s 1.1. 2025 prejel 76,36 evra (bruto) več. Preostali zaposleni, ki so uvrščeni v 4. plačni razred ali višjega, so s 1.1. 2025 prejeli 100 evrov (bruto) več, konkretno pa uvrščeni v 4. plačni razred kasneje v letu (1. 10. 2025) prejmejo zgolj še 16,27 evra več.

Primož Lavre

Posamezni zaposleni so tudi ugotovili, da so njihove plače v primerjavi s prejšnjim sistemom dejansko nižje. Glavni razlog za nižje izplačilo je prenehanje izplačevanja t. i. dodatka PVP, ki je bil uveden kot del posebnega vladnega projekta za plačno skupino J v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva za leti 2023 in 2024. Ta dodatek je v bruto znesku lahko znašal do 150 evrov in je bil za številne zaposlene pomemben del mesečnega prejemka.

Da se bo to zgodilo, se je lahko pričakovalo, vedelo se je, da bodo ukinjeni prejšnji dodatki?

Na to smo tudi opozarjali. Najbolj boleče je, da so bila glede na obetajoče izjave pričakovanja zaposlenih v naši dejavnosti bistveno višja. Če kar celotnemu javnemu sektorju dvignemo plače, s tem nismo rešili temeljnega problema. Še vedno bodo zaposleni v naši dejavnosti odhajali v druge dejavnosti – sploh če se tam plače boljše in pogoji dela lažji. Naj omenim le to, da se v domovih za starejše dela 24 ur na dan in 365 dni na leto.

Želite reči, da gre pri novem plačnem sistemu prej kot ne le za indeksacijo?

Drži. Z dvigom plač vsem počez nismo nič rešili. Če res želimo zadržati oziroma privabiti nov kader, bi morale biti plače zaposleni v naši dejavnosti glede na primerljiva delovna mesta vsaj 20 odstotkov višje. Dokler bodo plače v trgovskih centrih, kjer jim ni treba delati v nedeljah in praznikih, enake ali celo višje, bo naš kader še naprej odhajal, pa četudi ima še takšno empatijo do dela s starejšimi.

Koliko postelj v domovih je trenutno praznih? Nedolgo so se na ministrstvu za solidarno prihodnost sami pozanimali in ugotavljali, da jih je nekaj več kot 400. Vi trdite, da jih je več kot 900. Kako pojasniti razliko?

Iz kumulativnega statističnega poročila, sestavljen je iz poročil posameznih domov in zavodov, izhaja, da je bilo na dan 31. decembra 2023 v domovih za starejše na voljo 19.710 mest, zasedenih pa 18.784, kar pomeni, da je bilo praznih 926 postelj. V posebnih zavodih za odrasle je bilo na ta dan na voljo 2300 mest za posebne skupine odraslih, od tega jih je bilo zasedenih 2162, praznih je bilo torej še dodatnih 138 postelj. Skupaj je bilo tako v domovih in zavodih praznih več kot 1000 postelj. Stanje vsake toliko časa preverimo s pomočjo ankete; ugotavljamo, da število praznih postelj ostaja približno isto.

Se torej ne dviguje?

Zadnji dve leti ne. Okoli 1000 postelj je praznih celo leto. Na ministrstvu so verjetno opravili svojo anketo. Ne vem, ali so nanjo odgovarjali vsi domovi, tudi ne vem, kakšno je bilo vprašanje, ali so spraševali le o tem, ali so zmogljivosti prazne izključno zaradi pomanjkanja kadra, novogradenj oziroma zaradi kakšnih drugih razlogov. Podatke o številu praznih postelj, ki jih imamo mi, imajo seveda tudi na ministrstvu. To je uradno število, drugo so anketni podatki.

Kakšni so sicer učinki lani sprejetega zakona, ki naj bi izboljšal kadrovske in delovne razmere v domovih za starejše?

Pravih učinkov lani sprejetega zakona še ni. Iskreno rečeno, jih tudi ne pričakujemo. V Skupnosti smo že večkrat poudarili, da pozdravljamo vse sprejete ukrepe. Nenehno podajamo pobude za številne dodatne ukrepe, kar seveda ne pomeni, da so na koncu pripravljeni z našim sodelovanjem. Ves čas opozarjamo, da ne morejo in ne bodo bistveno prispevali k reševanju akutne kadrovske krize v domovih za starejše in posebnih zavodih. 

Potrebujemo odločnejše ukrepe, ki bodo hitreje in bolj učinkovito naslovili ključni težavi: delovne razmere in plačilo zaposlenih v socialno-varstvenih zavodih. Če delovna mesta ne bodo privlačna za iskalce zaposlitev, domovi delavcev preprosto ne bodo dobili – ne glede na druge še tako dobronamerne ukrepe. Ključno je, da sprejmemo posodobljene kadrovske normative za izvajanje zdravstvene nege in rehabilitacije.

Tudi prvi rezultati ukrepov potrjujejo naša opozorila. Glede izidov dveh javnih pozivov žal nikakor ne moremo biti zadovoljni. Pri ukrepu na področju prostovoljstva (to je ukrep, ki naj bi krepil socialno mrežo in socialno vključenost uporabnikov, ki so vključeni v socialnovarstvene storitve) so bili uspešni samo štirje domovi za starejše. Izbrali so skupno sedem izvajalcev. Razlog so omejena sredstva, čeprav se je govorilo, kaj vse bo prinesel vsem domovom. 

Pri ukrepu štipendiranja vseh razpoložljivih sredstev sploh niso razdelili. Uspešnih je bilo 19 domov za starejše, skupaj pa izbranih 24 izvajalcev. Izkazalo se je, na kar smo opozarjali ob sprejemu, kako bomo lahko z 200 evri pritegnili mlade zaključnih letnikov, da se za kadrovsko štipendijo sploh odločijo in se potem za določen čas zavežejo skleniti pogodbo.

Kaj pa drugi ukrepi?

Omenjena dva ukrepa že dajeta takšne in drugačne rezultate, drugi še niso bili realizirani. Pri razpisu za dodelitev sredstev za sofinanciranje stroškov nakupa sodobnih tehnologij je konec januarja potekel rok za prijavo, prejemniki pa še niso bili izbrani. Enako velja tudi glede razpisa za sofinanciranje stroškov za integracijo novozaposlenih, rok prijave je bil do konca januarja.

Pred dnevi je po poročanju medijev v Domu upokojencev Kranj hrano oskrbovancev pomagala deliti kar direktorica – zaradi pomanjkanja zaposlenih.

Omenil sem že, da so posamezni zaposleni v plačni skupini J pred plačno reformo v javnem sektorju dve leti dobivali več kot zdaj z njeno uveljavitvijo. Če ne bomo hitro ukrepali, bodo odšli še tisti ljudje, ki vztrajajo, denimo kuharji in pomočniki kuharjev, domovi pa bodo prisiljeni najemati zunanje ponudnike za dostavo hrane. 

Primož Lavre

Pred pol leta se je to zgodilo v domu starejših Na Fari na Prevaljah. Zaradi dejstva, da na trgu dela niso mogli pridobiti kuharjev, so začeli sodelovati z zunanjim izvajalcem, ki jim je pripravljal glavni obrok oziroma kosila. To je ena od naših bojazni, zato potrebujemo konkretno izboljšanje plač zaposlenih v domovih.

Se kaj podobnega kot v Kranju dogaja tudi drugod?

V času krize ali nujnih razmer priskočijo na pomoč vsi, takrat se tudi direktorji vključijo v posamezne aktivnosti doma. Tudi sam sem kot socialni delavec v Slovenj Gradcu sodeloval pri delu s stanovalci z demenco in jim pomagal pri hranjenju, če je primanjkovalo rok. Vključili so se tudi fizioterapevtka, delovna terapevtka in drugi zaposleni. Vendar to ni sistemska rešitev; ključnega pomena je zagotoviti ustrezne razmere in zadostno število kadra.

V ljubljanskih javnih zavodih zdravnike, farmacevte in oskrbovalce novačijo z zagotovitvijo bivanja v najemniških stanovanjih – dokler seveda delajo zanje. Si pri vas to lahko privoščite? Vsaj ponekod.

To ni sistemsko urejeno. Predvidevam, da je to odvisno od občin – ker so to kadrovska oziroma javna stanovanja občin, kjer pa vemo, da so med njimi zelo velike razlike. Domovi si lastnih stanovanj ne morejo privoščiti. Ko ste mi že zastavili to vprašanje, morda pa bi bil to lahko eden od naših predlogov državi oziroma občinam, da naj tudi na ta način poskrbi za naše (bodoče) zaposlene.

V Domu starejših občanov Tabor se dogovarjajo o prihodu šestih delavk iz Nepala. Ali o takšnih rešitvah razmišljajo tudi v drugih domovih?

Da, razmišljajo tudi o tem. V okviru posveta direktorjev domov smo imeli predstavitev organizacije, ki se s tem ukvarja. Šlo je za Nepal in Filipine, kjer imajo razdelan cel koncept, od predstavitve kandidatov, videokonferenčnih pogovorov, letalskih vozovnic, pridobivanja dovoljenja za prebivanje in delo, pridobivanja ustrezne dokumentacije in potrebnih prevodov le-teh, zdravniških pregledov, pridobitvi davčne številke, odprtju TRR, zavarovanja, telefona do tega, da jih naučijo določene stopnje znanja jezika, potrebnega za našo dejavnost, in zagotovijo namestitev.

Primož Lavre

Naj ne bom narobe razumljen, če izjavim, da si ne želimo tujih delavcev. Domovi za starejše so namreč predvsem zavodi, ki starejšim nadomeščajo funkcijo doma in lastne družine, zato si želimo, da bi zanje skrbeli domači kadri, saj to prispeva k občutku domačnosti in povezanosti z okoljem, ki ga poznajo. A ob hudi kadrovski krizi, in če ni učinkovitih ukrepov s strani države, domovi nimajo druge izbire, kot da poskušajo nadomestiti kadrovski izpad tudi s tujimi delavci.

Kakšen pa je njihov delež?

V lanskem letu je delež tujih delavcev v domovih za starejše in posebnih zavodih dosegel skoraj 6 odstotkov. Največ jih imajo domovi v osrednji Sloveniji (13,35 odstotka), na Goriškem (8,35 odstotka) in Gorenjskem (7,44 odstotka). Prihajajo večinoma iz Bosne in Hercegovine, Srbije, s Hrvaškega, iz Severne Makedonije in s Kosova. Delavci iz drugih (neevropskih) držav so bili v času izvajanja ankete redkejši, šlo je večinoma za posamične primere. 

Neizpodbitno dejstvo je, da bi brez tujih delavcev domovi za starejše morali izprazniti še več postelj, posledično pa bi še več starejših ostalo brez pomoči, ki jo nujno potrebujejo. Ni pa, kot rečeno, to nekaj, nad čemer bi bili v Skupnosti navdušeni, raje bi videli, da bi država sprejela ustrezne ukrepe in da bi naši zaposleni za svoje delo dobili konkurenčno plačilo.

Oskrbovalcev družinskega člana – s predvideno novelo bodo oskrbovalci lahko tudi upokojenci – naj bi bilo do konca prihodnjega leta 4000, vsaj take so projekcije ministrstva. Bo to zmanjšalo pritisk na domove?

Ker se kot družba hitro staramo, bomo za kritje vseh rastočih potreb potrebovali vse možnosti – domove, DO na domu, oskrbovalce družinskega člana. Na splošno torej drži, da bomo v tem primeru zmanjšali pritisk na domove, vendar po drugi strani odprava starostnega pogoja pomeni, da bodo do DO v instituciji upravičeni tudi mlajši odrasli (od 18 let dalje), kar lahko spet poveča pritisk na sistem. Ne razpolagam pa s projekcijo, koliko bo teh upravičencev.

Nekateri domovi so že napovedali, da bodo s 1. junijem, ko začne veljati pravica dolgotrajne oskrbe na domu, prenehali izvajati pomoč na domu – vsaj za nekatere občine. Bi pritrdili tistim, ki opozarjajo, da drug drugemu jemljete zaposlene – s tem pa sistem ne deluje nič bolje?

Se strinjam, s tem dolgotrajna oskrba (DO) ne bo nič bolje delovala. Nimam teh informacij, da izvajalci pomoči na domu te ne bi želeli opravljati, imajo pa kadrovske težave. Po zadnjih dostopnih podatkih Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo je v storitev pomoči na domu po zakonu o socialnem varstvu vključenih 9004 uporabnikov, ki mesečno v povprečju prejmejo 19,5 obiska, pri čemer en obisk traja 45,7 minute. 

To pomeni, da danes socialne oskrbovalke/ci opravijo približno 133.732 ur storitev na mesec. Za teh 9004 uporabnikov naj bi skrbelo približno 1150 socialnih oskrbovalk. Potrebe pa so znatno višje, okoli 4000 ljudi čaka tudi na storitev pomoči na domu. Te številke navajam zato, ker brez urgentnega ukrepanja pri zagotovitvi kadra prehod v nov sistem DO ne bo zaživel.

Kaj glede pomoči na domu uvaja zakon o DO?

Zakon uvaja štiri kategorije uporabnikov, ki jim bo mesečno pripadalo od 20 (1. kategorija) do 110 ur (4. kategorija) storitev DO na domu, kar je občutno več kot doslej. Povišanje je sicer zelo dobrodošlo in ga v Skupnosti pozdravljamo, prinaša pa seveda višje kadrovske potrebe. Že ob najbolj optimističnem scenariju, ki predpostavlja, da bo v nov sistem vstopilo 70 odstotkov dosedanjih uporabnikov pomoči na domu – in če bi ti prejeli zgolj 20 ur pomoči mesečno – bo po oceni Skupnosti ob izvajanju dosedanjih storitev treba zaposliti približno 300 dodatnih delavcev. Le tako bi lahko novi sistem zaživel v praksi. 

Dejanske potrebe po novih delavcih bodo seveda še višje, saj bodo uporabniki upravičeni vse do 110 ur storitev mesečno. Zakon o DO krepi oskrbo na domu tudi s tem, da se v okviru storitve ponujajo storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila, in storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Denimo fizioterapija na domu, pomoč socialne delavke na domu, prilagoditev bivalnega okolja ... Hkrati ta pravica ne ukinja možnosti dostopa do obstoječe socialnovarstvene storitve pomoči na domu, saj je zakon ne obravnava kot primerljivo pravico.

Kaj to pomeni za uporabnike?

Če država ne bo zagotovila ustreznih kadrovskih rešitev, obstaja resna nevarnost, da izvajalci zaradi pomanjkanja kadra uporabnikom ne bodo mogli zagotavljati storitev v obsegu, ki jim pripada po zakonu. Uporabniki tudi ne bodo mogli skleniti dogovora o individualnem načrtu storitev. Na koncu bo imel težavo izvajalec. 

Hipotetično: ko boste kot uporabnik prišli k meni z odločbo, da potrebujete 110 ur storitev mesečno, vam jaz tega ne bom mogel zagotavljati. V povprečju za pet uporabnikov zdaj zagotavljam 20 ur storitev na mesec, odslej pa bom moral samo enemu uporabniku zagotoviti 110 ur na mesec. Preostala vam bo možnost denarnega prejemka. Dostopnost se bo še zmanjšala.

Pa vendar, prispevki za zavarovanje za DO od plač in pokojnin se bodo že sredi leta začeli nabirali v posebnem skladu.

Kot Skupnost smo pozdravili, da se je z zakonom uredilo financiranje dolgotrajne oskrbe, tako da se je vzpostavil proračunski vir financiranja, kar v praksi pomeni pobiranje tega prispevka. Kot družba se moramo odločiti, ali si želimo večji obseg pravic. Če ta prispevek to omogoča – super! A potrebujemo tudi kader. Prispevek ni ravno povezan s kadri. 

Primož Lavre

Glede na zadnje pobude o zamiku prispevka odgovarjam, da tega ne podpiramo. Namreč s tem (če sredstva ostajajo) se lahko izognemo temu, da se leta 2028 ali kasneje ne bo uvedla možnost doplačil. Kajti uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe bodo morali od leta 2028 doplačevati tudi nekatere storitve dolgotrajne oskrbe, če predvideni finančni viri ne bodo zadoščali za kritje stroškov sistema dolgotrajne oskrbe, in sicer 10 odstotkov vrednosti nedenarne storitve in 20 odstotkov vrednosti storitve dolgotrajne oskrbe iz okvira pravice do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti. 

Ta prispevek tako razumemo tudi kot naložbo za prihodnost. Če ne bo storitev v instituciji, če ne bo na voljo niti pomoč na domu, boste lahko namesto storitev prejeli vsaj denarni prejemek, pomoč pa si boste morali organizirati sami.

Pri kom, pri kakem, oprostite izrazu, mazaču?

Da, lahko bi se razvil sivi ali celo črni trg, kjer pa kakovost in ustreznost storitve nista ustrezno regulirani.

Največja opozicijska stranka bi z novelo zakona ukinila prispevek za DO. Temu nasprotujete?

Kot sem dejal, za izvajanje večjega obsega storitev ali nižjega plačila storitev s strani uporabnikov potrebujemo proračunska sredstva. Kako jih bomo zagotovili, je stvar odločevalcev.

S prvim decembrom se v polnosti uvaja dolgotrajna oskrba tudi v institucionalnem socialnem varstvu. Minister Maljevac je nedavno omenil, da strošek nastanitve in prehrane (t. i. hotelski del storitev), ki ga bodo plačevali stanovalci v domovih, ne bo presegel zneska zagotovljene pokojnine za polno dobo, tj. letos 782 evrov. Je to realen strošek?

Ne, ni realen v smislu, da s tem zneskom krijemo celoten hotelski del storitev. Tega se zaveda tudi ministrstvo, ki se je že korigiralo. Njegove besede je razumeti tako, da je to tisti znesek, ki ga bo plačeval bodoči uporabnik dolgotrajne oskrbe, razlika do dejanskih stroškov pa bo krita iz sistema DO. Veseli nas sicer, da uporabnik za nastanitev in prehrano ne bi plačeval več kot 782 evrov. Želimo si, da bi plačeval še bistveno manj. 

V Skupnosti že ves čas zagovarjamo stališče, da mora sredstva za dvig kakršnihkoli stroškov zagotoviti država v proračunu. S tem se prepreči, da se ti stroški prevalijo na stanovalce, ki to plačujejo z oskrbninami. In tako si tudi v okviru novega zakona želimo, da je strošek stanovalca čim nižji. Ampak, kot rečeno, to spet ne pomeni, da je dejanski strošek nastanitve in prehrane samo 782 evrov. Ključno pri tem je, da razliko do dejanskega stroška namestitve in prehrane krije država oziroma sklad za DO.

Potemtakem ni problem visoka cena bivanja v domu?

Ne, ni. Kot sem dejal v začetku pogovora, primerjave z drugimi kažejo, da so cene slovenskih domov zelo ugodne. Problem je v tem, da država večino cene prevali na starejše in njihove svojce. Že vrsto let ga poskušamo rešiti z zakonom o DO – in iskreno upamo, da tokrat uspemo.

Pred dvema mesecema je državni sekretar Luka Omladič, ki je »zadolžen« za uvajanje dolgotrajne oskrbe, dejal, da je bil »prav v teh dneh« medresorsko usklajen pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen nastanitve in prehrane pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe v instituciji. Čaka ga le še obravnava v ekonomsko-socialnem svetu. Kje je obtičal ta pravilnik?

V Skupnosti odgovora na to nimamo. Lahko le predvidevam, da ministrstvo še nima izračunanih vseh stroškov. V tem tednu so vsem domovom za starejše poslali excel tabelo, na podlagi katere bodo zbrali in proučili vse stroške in na tej podlagi določili, koliko dolgotrajna oskrba v instituciji ali na domu stane, ter kakšen delež stroška bo potem krit iz naslova zdravstvene nege, koliko pa iz naslova nastanitve in prehrane.

Primož Lavre

Na ta pravilnik bo torej treba še počakati?

Do konca meseca naj bi imeli vse podatke zbrane. Rok je postavil zakon, s 1. 7. se začne izvajati DO na domu. Občine se morajo z izvajalci dogovoriti za izvajanje storitev do 1. maja.

Morali pa bi jih imeti že pred meseci?

Drži, že zdavnaj. Sprejem pravilnikov in določenih podzakonskih aktov so vseskozi zamikali. Že pred dvema letoma smo zahtevali, da bi bilo treba ljudem predstaviti vse finančne izračune, le tako se lahko uporabniki odločijo, kaj bo zanje bolj ugodno: naj ostanejo v starem sistemu, oziroma sploh dajo vlogo za DO.

Kaj nas torej čaka sredi leta? Kolaps?

Glede DO v instituciji me ni strah, ta storitev začne veljati kasneje, s 1. decembrom 2025. Vsi sedanji stanovalci bodo avtomatsko prišli v sistem DO, kadrovski normativi načeloma ostajajo enaki, v tem trenutku še ne vemo, kako bo s financiranjem, verjamem, da bo to še pravi čas pojasnjeno. Bolj se bojim prehoda v sistem DO na domu. 

Če bodo uporabniki prejeli odločbe s pravico do bistveno večjega obsega ur storitev, kar zelo podpiramo, me je strah, da izvajalci teh storitev v takšnem obsegu ne bodo mogli zagotavljati. Na koncu se bo zgodilo to, da bodo vsi, ki bodo v sistem DO vstopili in dobili več pravic, ostali le pri denarnih prejemkih. Sistem ne bo kolapsiral, le uporabniki ne bodo dobili nič kaj več,  kot zagotavlja že zdajšnja ureditev.

Nedolgo sem se pogovarjal s profesorjem ekonomistom na FDV. »Vsakdo se mora zavedati življenjskega cikla, tudi cikla varčevanja in potrošnje. Kar je v življenju privarčeval, to lahko črpa v izteku življenja,« je povedal. Varčujete za starost?

Varčujem – kolikor lahko. Rentno varčevanje imam urejeno.