Čufer o finančni krizi: To ni bila kriza, ko je v enem trenutku vse jasno

Takrat je pričal bolj v luči preiskovanj dogajanj v Factor banki in Probanki, danes v NLB. V obeh pričanjih je razloge za nastanek bančne luknje pripisal več dejavnikom.

Čufer, ki je bil eden glavnih akterjev pri večmilijardni sanaciji bank konec leta 2013, je danes dejal, da se je ob prevzemu funkcije finančnega ministra zavedal, da je stanje v bančnem sistemu razmeroma slabo. "Obseg problema je bil leta 2013 relativno velik," je dejal.

Kot je povzel, se je kriza resda začela leta 2008, a se je njena narava skozi čas spreminjala. Na začetku je bila to kriza izvedenih finančnih instrumentov v ZDA in se je dogajala v zakladniškem delu. Nato so se začeli kazati znaki, da se portfelji bank hitro poslabšujejo in da se je kriza obrnila v krizo ponudbe kreditov.

"To ni bila kriza, ko je v enem trenutku vse jasno. To je bila kriza, ko so se stvari počasi odkrivale po plasteh," je bil slikovit. Če bi takrat reagirali drugače in bi NLB takoj dokapitalizirali, namesto reševali z državno obveznico, bi po njegovem banka porinila bistveno manj podjetij v slabo situacijo.

Za bančno krizo in njen obseg je bilo tako po njegovem mnenju usodnih več stvari. Terjatve so se hitreje kopičile kot reševale, količina znanja in razumevanja za reševanje terjatev in prestrukturiranje podjetij je bila relativno slaba, insolvenčna regulativa ni omogočala prestrukturiranja podjetij na učinkovit način in ta so imela terjatve razpršene med več bank, kar je onemogočalo učinkovite dogovore o rešitvah med akterji, je naštel.

V bančni zgodbi na splošno je imela NLB vedno nekoliko drugačen položaj. Če je nastala težava, so ostale banke vedno čakale, kakšna rešitev se bo izoblikovala za NLB in so nato sledile. NLB je takrat že dlje časa opozarjala, da potrebuje dokapitalizacijo.

In leta 2013 smo vedeli, da bo potrebna obsežna dokapitalizacija, nismo pa vedeli, kako visoka bo morala biti, je dejal Čufer, ki je bil sicer pred položajem finančnega ministra zaposlen v Banki Slovenije in v sistemu NLB. Glede primera Irangate je povedal, da ne ve ničesar.

Je pa povzel okoliščine in potek dogodkov, ko je maja 2013 agencija Moody's ravno v času, ko je Slovenija zaključevala izdajo obveznic, znižala njeno bonitetno oceno, ter ob zadolžitvi za 3,5 milijarde dolarjev februarja 2014, ki jo obveznico kupil ameriški sklad Pimco.

"To je bil eden ključnih trenutkov, da smo se lahko izognili prihodu t.i. trojke," je ocenil ter dodal, da je bila ta zadolžitev dober posel in eden ključnih, ki je v tistem času rešil državo. "Bistveno je namreč bilo, da smo sami našli pot, da smo se sfinancirali in da smo to rešili," je izpostavil.

Po njegovi oceni bi bil račun za bančno sanacijo nižji, če bi bili ukrepi narejeni pravočasno. A denar, ki je bil porabljen za dokapitalizacijo bank, je bil po njegovi oceni porabljen zelo dobro. "Mislim, da se je ta denar že povrnil ali pa se bo v kratkem," je dodal.

To, k čemer smo se ob njej v zameno za dovoljeno državno pomoč zavezali Evropski komisiji, pa se da po njegovem spremeniti: "Če veš, kaj hočeš, če je predlog ekonomsko upravičen, se lahko izpogajaš za nove stvari." Osnova pri tem mora biti ščitenje davkoplačevalskega denarja. "S tem nihče v Evropi nima težav," je pridal, a opozoril: "Če pa daješ politične razloge, bo vsaka komisija do njih zadržana."

V primeru Nove KBM, ki je za sanacijo dobila 870 milijonov evrov, prodana pa je bila za 250 milijonov evrov, bi težko razložil, kaj bi bila optimalna pot, ker je prodajo peljala druga vlada. "Če so menili, da je izplen preslab, je bila njihova obveza, da to storijo na drugačen način," je povedal.

O seznamu 15 podjetij za privatizacijo je dejal, da je bil to ob dokapitalizaciji bank in prestrukturiranju podjetij s pomočjo Družbe za upravljanje terjatev bank tretji steber njihovih ekonomskih politik. Treba je bilo spremeniti strukturo financiranja podjetij, ki je bilo v vsem tem času večinoma le s krediti.

Žal mu je bilo, da so želeli prenoviti zakonski predlog o Slovenskem državnem holdingu (SDH) in ga niso kar povzeli po predlogu njegovega predhodnika Janeza Šušteršiča. Hoteli smo ga izboljšati, a je trajalo predlogo in predlog so v postopku parlamentarnega sprejemanja navrtali različni interesi.

Ideja je bila, da oblikujemo predlog petih podjetij za prodajo, a predhodnik SDH je pripravil predlog 15. Ker so tudi v DZ želeli, da ne pridemo vsaki dve leti z novim spiskom, ampak s strategijo in seznamom podjetij, je bil ta nato sprejet. "Upam, da bo kdaj nastal še kakšen seznam, ker mislim, da to Slovenija potrebuje," je sklenil.

Pred komisijo bi moral danes pričati še nekdanji minister Šušteršič. Ker se je seja komisije pred njegovim zaslišanjem zavlekla, Šušteršič pa ni mogel počakati, je predsednik komisije Anže Logar (SDS) sejo v tej točki prekinil in napovedal, da bodo to zaslišanje opravili na eni od prihodnjih sej.