Kozorogi Svet24.si

Zgodovinska vrnitev "ljubljanskih" alpskih ...

družina Svet24.si

Preverjeni načini, kako okrepiti življenjsko ...

tomaž-ročnik Necenzurirano

Razkrivamo: tako lokalni veljaki kupujejo ...

urska bacovnik jansa bobo Reporter.si

Je Urška Bačovnik Janša vedela, kako grozljive ...

doncic Ekipa24.si

Uau! Dončiću v roke ena od najprestižnejših ...

Primož Roglič Njena.si

'Primož Roglič je nesporni kralj ljudskih src'

olimpija bravo Ekipa24.si

Lepo? Malo manj lepo? Grdo? Olimpija je ...

Slovenija

Čudežna roža Mojca Lukančič

Deli na:

Pred dvema tednoma je Mojca Lukančič, nova lastnica družb, nastalih iz propadle Mure, prejela sindikalno priznanje roža mogota (čudežna roža) za dosežke pri enakopravnosti žensk v družbi. Hkrati večino žensk, zaposlenih v omenjenih družbah, plačuje minimalno, po besedah nekdanjih prodajalk v njenih trgovinah pa ima nemogoč odnos do zaposlenih.

Mojca Lukančič, ki je skupaj s svojim partnerjem Nigelom Buxtonom lastnica Aha Skupine, d. o. o., je lansko poletje na dražbi kupila družbe, ostale po stečaju tekstilne družbe Mura. Za 9,65 milijona evrov je kupila družbe Mura in partnerji, Mura Evropska hiša mode (Mura EHM) in Mura Zagreb. Poleg podjetij je kupila tudi vse njihove nepremičnine in dve blagovni znamki. Ob nakupu je Lukančičeva dobila tudi državno pomoč v višini 5,8 milijona evrov za posodobitev proizvodnih procesov in razvoju Murine blagovne znamke. V javnosti je gospa znana kot rešiteljica množice zaposlenih v Muri, ki se je potopila v stečaj, saj jih je ponovno zaposlila v treh zdravih podjetjih. K temu vtisu vsekakor pripomore tudi priznanje ZSSS roža mogota za Lukančičevo, ki naj bi lani »najbolj zaznamovala slovensko gospodarstvo in največ storila za enakost žensk v družbi«. Sindikalisti predvsem cenijo njeno odločitev, da je zelo hitro po prevzemu Mure delavke zaposlila za nedoločen čas. Kot bomo razkrili v članku, zadeve glede Mure še zdaleč niso tako rožnate, kot jih prikazujejo sindikati, bolj jim ustreza opis »zelo skrb zbujajoče«.

Minimalne plače

Najprej glede domnevnih neprekosljivih dosežkov Lukančičeve pri enakopravnosti žensk. Ciniki bi dejali, da je zaposlene v omenjenih družbah res naredila enakopravne, družijo jih namreč minimalni dohodki. Poznavalci pravijo, da ima kar 80 odstotkov od skupaj 1600 zaposlenih v Muri in partnerjih, Aha modi (to podjetje iz Aha skupine je kupilo tri Murine družbe) in Muri EHM zgolj minimalno plačo. A naše vprašanje, koliko je zaposlenih z minimalno plačo in kolikšna je povprečna neto plač, Lukančičeva ni natančno odgovorila, pač pa le, da so plače res blizu minimalnim, je pa tudi res, da so le te višje, kot jih izplačujejo Murini konkurenti. Plač ne bo mogoče občutno povečati, dokler ne bodo ustvarjene možnosti za to, kar pa ne bo čez noč, ampak v približno treh letih. Eden od zaposlenih nam je nato dejal, »če bodo Murine družbe čez tri leta sploh še živele«.
Po besedah Lukančičeve bodo razmere za zvišanje plač ustvarili tako, da bo Mura proizvedla in prodala več izdelkov pod blagovno znamko Mura ter s tem spremenila strukturo poslov mednarodne kooperacije. O tem, zakaj so možnosti, da se bo to resnično zgodilo, majhne, kasneje. Najprej glede navdušenja ZSSS, da je Lukančičeva »hitro po prevzemu Mure konec lanskega leta delavke zaposlila za nedoločen čas«. Ne gre za kakšno izjemno dobro delo, pač pa za pogoj, ki ga je postavila država za izkoriščanje 5,8 milijona evrov državne pomoči. Brez tega nit denarja ne bi bilo.

Lažno pomanjkanje kadrov

Trenutno je v Muri in partnerjih zaposlenih 614 oseb, od tega 560 za nedoločen čas, v Aha modi 919 oseb, vse za nedoločen čas, in v Muri EHM (družbi za prodajo) je od 50 zaposlenih 47 za nedoločen čas. Zanimivo, da tako Lukančičeva kot vodja soboške območne enote zavoda za zaposlovanje, Cvetka Sreš, trdita, da v Pomurju ni dovolj strokovnega kadra za tekstil. Naši viri pravijo, da to nikakor ne drži in da je na soboškem zavodu za zaposlovanje še vedno prijavljena množica tekstilnih delavcev, ki so zaposlitev izgubili ob stečaju »stare« Mure. Odgovor na naše vprašanje, ki ga je pripravila območna služba zavoda za zaposlovanje v Murski Soboti to potrjuje: na zavodu je prijavljenih 679 oseb s strokovno izobrazbo na področju tekstila. Z zavoda sicer pojasnjujejo, da se ta številka najverjetneje zdi velika, vendar je treba upoštevati, da je med njimi 35 odstotkov invalidov (večinoma delovnih invalidov, ki so v tekstilni industriji zaposljivi z omejitvami); od vseh skupaj jih je 35 odstotkov starejših od 50 let, 31 odstotkov med 40. in 50. let starosti, četrtina jih ima več kot 30 let delovne dobe. Skoraj dve tretjini ima omejitve pri zaposlovanju ali so začasno nezaposljivi.

Kaj to pomeni? Da je Lukančičeva borka za enakopravnost žensk (te so v veliki večini), če le te niso delovni invalidi, ženske v srednjih letih ali z daljšo delovno dobo? Izvedeli smo, da so na črni listi, torej med »nezaposljivimi«, tudi mnogi (mnoge delavke) z velikimi izkušnjami in znanjem, ki pa Lukančičevi oziroma vodstvu družbe Mura in partnerji, Mörecu in Gombocu, niso všeč, ker niso vodljivi. Gomboc se menda do zaposlenih vede povsem neprimerno, zato naj bi ga tudi ovadili na soboški policijski upravi zaradi mobinga. Na policiji nam tega niso ne potrdili ne zanikali, saj gre za fizično osebo, v zvezi s katero po določilih zakona o varstvu osebnih podatkov ne morejo obveščati javnosti.

Nezaželeni

Do razmer v Muri in partnerjih, Aha modi in Muri EHM je kritičen Peter Gruškovnjak, nekdanji član nadzornega sveta Mure, predsednik sveta delavcev in vodja stavkovnega odbora pred stečajem. Ko je izpostava ZSSS v Muri pod vodstvom Draga Forjana v kritičnem položaju odpovedala, je Gruškovnjak opozarjal na nepravilnosti, kratenje pravic delavcev in  na to, da je uprava pred stečajem skušala odpustiti delavce in Muro počasi uničiti. Prav Gruškovnjak je bil tudi tisti, ki je prvi navezal stik z Lukančičevo, da bi kupila perspektivne družbe v okviru Mure. Njena zgodba z Muro se je tako začela, zdaj pa ga skupaj s številnimi drugimi strokovnjakovi za šivanje oblačil po meri noče videti v novi Muri, hkrati razglaša, da ni dovolj strokovnega kadra. Prepričan je, da skupaj z drugimi ni zaželen, ker bi znova povzdignil glas zoper izkoriščanje zaposlenih in napačne odločitve pri razvoju družb.

Lukančičevo smo vprašali, koliko od 5,8 milijona evrov državne pomoči je vložila v posodobitev proizvodnje in za kaj konkretno. Odgovor je zavit v celofan: za pridobitev državne spodbude so na ministrstvo za gospodarstvo predložili vlogo in poslovni načrt o namerah z Muro. O tem so dolžni obvestiti omenjeno ministrstvo, kar bodo tudi storili.

260 poceni minut

Po poročanju naših virov je poslovanje Mure in partnerji že ogroženo, saj v ženskem programu že dober mesec dni nimajo dovolj naročil, da bi izkoristili vse zmogljivosti. Po besedah Lukančičeve se obseg poslovanja Mure in partnerjev povečuje, saj je družba pridobila nove posle, zlasti na italijanskem trgu, zmogljivosti so polno zasedene. Modna industrija je sezonska in je praviloma razdeljena na sezoni pomlad/poletje in jesen/zima. V času med sezonama so zaposleni na letnem dopustu, to je predvideno že z letnim delovnim koledarjem.

Tako so delavci v Muri na dopustu več med sezonami kot poleti. V Muri in partnerjih, zagotavlja lastnica, ni pomanjkanja naročil. Trenutno je razmerje naročil med ženskim in moškim programom takšno, da je več naročil za moški program, za katerega šivajo tudi v delu proizvodnje za ženski program. Zaposleni za zdaj šivajo za blagovno znamko Mura le okoli deset odstotkov  časa, preostali del porabijo za šivanje, krojenje, modeliranje oblačil za druge blagovne znamke (na primer Boss). Če bi šivali le za lastno blagovno znamko, bi morali odpustiti 90 odstotkov ljudi, to pa ni njihov namen, pač pa ohraniti delovna mesta. Ob tem Lukančičeva doda, da so plače pri njih višje, kot jih izplačujejo Murini konkurenti.

Tako utemeljevanje je zlovešče, saj je tudi »stara« Mura tekmovala s konkurenco z nizkimi plačami, a vemo, kako se je to izteklo. Mura enostavno ne more tekmovati na ta način, saj bo vzhodnoevropska in azijska konkurenca vedno lahko poslovala z nižjimi plačami za zaposlene. Delavka v Muri in partnerjih sešije obleko za znamko Boss v 260 minutah, obleka pa stane na trgu okoli 800 evrov. Pomeni, da je delavkina mesečna plača nižja, kot stane izdelek, ki ga naredi v dveh tretjinah enega delovnega dneva. Dobiček iz tega se zliva v nemški Boss, delo delavk v Muri pa je podcenjeno, kot je bilo, preden je družbe kupila Lukančičeva.

Projekt 1. maj

Lukančičeva menda išče nove lokacije, kjer bi lahko delavke plačevala še manj in s tem konkurirala na trgu. Tako naj bi potekali dogovori za nakup srbske tekstilne družbe 1. maj, za kar naj bi lastnica porabila celo del državnega denarja, namenjenega za razvoj Mure. Odgovor: v če bi kupili srbsko tekstilno družbo 1. maj, bi sklicali tiskovno konferenco in medijem posredovali vse pomembne informacije s tem v zvezi. Glede poslovanja Mure Zagreb podjetnica pravi, da je bila ob nakupu v zelo zanemarjenem stanju, zaradi birokratskih ovir jim je uspelo spremembo lastništva vpisati šele v zadnjem mesecu. Zdaj se ukvarjajo s preverjanjem ustreznosti lokacij trgovin, z neuglednih jih selijo v center mesta. Trenutno delajo pri treh projektih, s katerimi želijo izboljšati poslovanje zagrebške družbe in ugled znamke Mura, kajti hrvaški trg je zanje zelo pomemben.  
Zgodba o (ne)uspehu?

Smer,v kateri gredo družbe, ki so izšle iz propadle Mure, ni perspektivna. Kot kaže, vodilna Mörec in Gomboc ponavljata napake iz dolgoletnega vodenja Mure pod Božom Kuharičem, ki je skušal tekmovati na svetovnem trgu z nizkimi cenami. Vprašanje za Lukančičevo je, zakaj ni z nakupom pripeljala v Muro svojega menedžerja in ali zdaj sploh dobiva prave informacije iz Mure, da bi si lahko ustvarila ustrezno sliko. Znano je, da so se v tem podjetju v preteklosti že prirejale bilance. Za  pomursko regijo, že tako izredno prizadeto v času tranzicije, bi bilo res dobro, da zgodba o uspehu Lukančičeve ne bi bila zgodba o še enem prirejanju, kot smo mu bili priča pri mnogih svetih kravah slovenskega gospodarstva.

Nadiranje prodajalk v Midasu

Aha Skupina je lastnica ugledne trgovine Midas sredi Ljubljane, kjer prodajajo obleke priznanih svetovnih znamk Dolce & Gabana, Prada, Gucci … Torbice so v cenovnem razredu od 600 do 950 evrov, čevlji od 300 do 450 evrov. Žal po besedah nekdaj zaposlenih v trgovini Midas odnos Lukančičeve do prodajalk nikakor ni na nivoju, kot naj bi bila sicer ta trgovina. Pravijo, da se gospa vede nemogoče, prodajalke nadira, jim govori, da niso sposobne, se vmešava v prodajo. Nekatere naj bi celo tako zlomila, da so se jokale. Lukančičeva je po njihovih besedah imela celo navado pripeljati svoje otroke v trgovino in prisiliti prodajalke, da so bile varuške, medtem ko je ona šla po nakupih. Plače so sicer dobre v primerjavi s plačami v panogi, vendar pa nikakor niso vredne takšnega odnosa. Poleg tega je v Midasu promet porazno majhen, gotovo gre za izgubo. Lukančičevo morajo podrejeni obravnavati s posebno pozornostjo.

Milijoni za Aha Skupino

Po podatkih aplikacije Supervizor, ki so jo izdelali v komisiji za preprečevanje korupcije, Lukančičeva že dobrih šest let mastno služi na račun ministrstva za pravosodje. Tako je ministrstvo  Aha Skupini od decembra 2005 do lanskega decembra izplačalo kar 3,2 milijona evrov za najem prostorov. Gre za poslovne prostore na naslovu Miklošičeva 12 v Ljubljani, ki jih uporablja ljubljansko okrajno sodišče. Do julija 2007 so Lukančičevi za najem prostorov plačevali po 33 tisoč evrov mesečno, nato 50 tisoč evrov, od konca leta 2009 pa je najem 47 tisoč evrov mesečno. Zanimalo nas je, zakaj tako različne cene po različnih obdobjih. S pravosodnega ministrstva so pojasnili, da so z Aha Skupino septembra 2009 sklenili novo najemno pogodbo, na podlagi katere so na tej lokaciji v Ljubljani najeli še 1,179 m² poslovnih prostorov.

Aha Skupina je namreč izpeljala nadgradnjo in obnovo stavbe na Miklošičevi 12 za potrebe okrajnega sodišča v skladu s pogoji za delovanje sodišč (na primer varnostnimi, prostori za sodne dvorane …). Zaradi tega se je najemnina povišala. Ponovno znižanje najemnine s 50 tisoč evrov mesečno na 47 tisoč pa izhaja iz nove najemne pogodbe, v kateri so se pogodili za nekoliko nižjo ceno; namesto dotedanjih 14,5 evra za m² na 13,25 evra za m² na mesec. Pred decembrom 2005 je ministrstvo najemnino za prostore na isti lokaciji plačevalo Gostinskemu podjetju Ljubljana (po najemni pogodbi iz leta 1999), od katerega jih je tedaj Lukančičeva očitno kupila. Na ministrstvu menda intenzivno iščejo cenejše variante glede stroškov za zmanjšanje najemnin in odpoved najemov, hkrati se v zadnjih letih vseskozi pogajajo z najemodajalci za znižanje najemnin.