Edino na področju afer je bila Cerarjeva vlada doslej nadpovprečno produktivna. Celo razprave o zdravstveni reformi je Cerar zamenjal s črno kroniko o dogodkih v UKC.
Prejšnji teden se je finančni minister Mramor na Strateškem forumu na Bledu hvalil, da je visoka gospodarska rast posledica strukturnih reform in si znova lažno pripisal zasluge za njihovo izvedbo. Še več, hvalisal se je, da je imel on prav, drugi pa narobe, ko je Evropska komisija 2012 zahtevala izvedbo strukturnih reform in varčevanje: »Pritisk Evropske komisije je bil pravilen, diagnoza je bila prava, čeprav smo se v Sloveniji tej diagnozi upirali, saj naj varčevanje ne bi bilo prava pot.« Halo?!? O komu pa Mramor govori? Kdo se je upiral tej diagnozi? Saj se je varčevanju in strukturnim reformam upiral prav Mramor, poleg njega pa je bil na vstajniških barikadah še Cerar.
Ker Mramor seveda misli, da nam spomin ne seže niti do včeraj, spomnimo, da je bil prav Mramor leta 2012, v času druge Janševe vlade, ki je sprejela ključne strukturne reforme za današnjo gospodarsko rast, eden od glavnih ekonomskih vstajnikov iz skupine »resnih ekonomistov«. Skupaj z Jožetom Mencingerjem, Mitjo Gasparijem, Veljkom Boletom, Aleksandrom Kešeljevićem (danes predsednik programske konference SMC), Maksom Tajnikarjem, Bogomirjem Kovačem in drugimi »resnimi ekonomisti« je rušil varčevanje, slabo banko in SDH. Danes pa se Mramor ravno s temi ukrepi hvali, da jih je on sprejel in da je imel prav, ko jih je celo podpiral! To je seveda čista laž, saj je Mramor še marca 2013 nabijal proti slabi banki: »Še vedno mislim, da je slaba banka slaba ideja.« Enako se je Mramor boril proti proračunskemu varčevanju in zloglasnemu ZUJF-u Janševe vlade: »Še zlasti moteče je bilo, da je čisto vsak ukrep Janševe vlade v sebi nosil ideološki podton in cilj.« Ja, za Mramorja je edini pravi ideološki cilj in podton ta, da naprej ruši reforme, nakar jih ukrade in jih proda kot svojo zgodbo o uspehu. Če bi namreč takrat poslušali Mramorja in druge vstajniške »resne ekonomiste«, bi bili danes druga Grčija.
Za bedake nas ima tudi nesposobni Cerar, ki udobno sedi na svojem premierskem stolu in se baha z visoko gospodarsko rastjo in proračunskim varčevanjem, češ kaj smo vse dosegli zaradi strukturnih reform. V resnici se je Cerar v letih 2012/13 boril proti »neoliberalnim« strukturnim reformam Janševe vlade, zato sta ga takratni vstajniški stranki Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem (današnja koalicijska članica Združene levice) celo povabili za predsednika stranke. Na oblasti Cerar seveda ni sprejel nobene strukturne reforme, ki bi zrasla na njegovem zelniku. Še fiskalno pravilo, ki ga je njegova vlada sprejela, je v bistvu razvodenel predlog druge Janševe vlade. Od razvpite zdravstvene reforme, ki jo je Cerarjeva SMC obešala na veliki zvon, ni še vedno nič. Zdravstvena reforma je dejansko velika farsa, saj ministrica Kolarjeva igra vlogo policajke, tožilke in sodnice v aferah UKC in izvaja kadrovske čistke. Tudi od vseh drugih reform Cerarjeve vlade ni ne duha ne sluha. Podobno kot za Cerarja velja tudi za reformno povsem nesposobnega politika Žiga Turka, ki kot minister v dveh reformnih Janševih vladah ni sprejel niti ene same reforme, zdaj pa vsem drugim soli pamet o reformah. Družbo mu dela še en propadli politik, Luka Lisjak Gabrijelčič, ki je najprej neuspešno kandidiral na listi Janševe SDS, nakar je obrnil ploščo in branil »lik in delo« Mira Cerarja, na koncu pa je padel tako nizko, da leze v rit članom skupine Laibach, ki ližejo tla pred severnokorejskim klavcem Kim Džong Unom. To je možno samo na spletnem portalu Siol.net, katerega odgovorni urednik je Uroš Urbas, ki je nekoč igral velikega neoliberalca in reformatorja, danes pa je njegova edina vizija dvig plač v javnem sektorju.
Vsi so že zdavnaj pozabili, da je Cerar zmagal, ker je obljubil »moralno reformo« slovenske politike. V resnici smo v prvem letu Cerarjeve vlade poleg kraje reform Janševe vlade dobili kvečjemu nadaljnjo moralno degradacijo politike in hiperprodukcijo afer. Prvo Cerar ni prijavil premoženja KPK. Nakar je zaradi afere moral odstopiti minister Jožef Petrovčič. Ko so razkrinkali lažnega magistra Jureta Lebna, ga »visoko moralna« SMC ni izključila iz stranke. KPK preiskuje spornost kandidature sedanje evropske komisarke Violete Bulc, ki je Cerarjeva favoritinja. Pravosodni minister Goran Klemenčič ostaja minister kljub kršitvi ustave. Tudi prvi tožilec Zvonko Fišer vztraja na položaju kljub ugotovitvam KPK. Zaradi afere Veberkom so tujci odstopili od nakupa Telekoma. Največja gnojna bula Cerarjeve vlade je seveda Karl Erjavec. Erjavčevih afer je toliko, da jim sploh ne moremo več slediti, Cerar pa mu kakopak še vedno popolnoma zaupa. Ker je edina morala za Cerarja, da ostane na oblasti ne glede na vse. Za oblast je šel celo tako daleč, da je po volji slovenskega rusofilskega lobija sprejel ruskega premierja Dimitrija Medvedjeva. Državljane ob begunski problematiki poziva k solidarnosti in sočutju, vendar je s sprejemom Medvedjeva pokazal, da ne čuti solidarnosti z Ukrajinci pod rusko okupacijo. Če bi imel Cerar minimalno integriteto, moralno držo in trohec sočutja, Medvedjeva ne bi sprejel, saj je Slovenija kot članica EU sprejela sankcije proti Rusiji zaradi Ukrajine.
A kaj bi vse to Cerarju, ko ga zanima zgolj oblast in »hohštaplersko« poziranje. Predvsem s starimi znanci izpod Ruske kapelice. S šefom Foruma 21 Milanom Kučanom, proruskim propadlim predsednikom Danilom Türkom in ortodoksnim rusofilom Janezom Škrabcem se je prejšnji teden na operni predstavi Turandot ves nasmejan nastavljal fotoaparatom. Ker je očitno to edino, kar šteje. Ne zanimajo ga reforme ne morala. Cerar pleše, kot drugi igrajo, prisvaja si sadove dela prejšnjih vlad in se kiti z ukradenim reformnim perjem.