Maja Sunčič: Pod Cerarjem postajamo banana država

Včasih so prah dvigovale polemične razprave o strukturnih reformah, pri Cerarjevi vladi pa ga dvigujejo le nove in nove afere. S takšno vlado Slovenija vsak dan izgublja. Če ne bi bil v dominantnih medijih zaščiten kot kočevski medved, bi se moral že zdavnaj strezniti ali pa po hitrem postopku odstopiti. Namesto tega še naprej moralizira in si prisvaja tuje zasluge. Zaradi pozitivnih ekonomskih razmer v tujini in reform bivših vlad se Cerarjeva vlada kiti s tujim perjem: svet je preplavljen s poceni denarjem, naše gospodarstvo pa raste pri izvozu, zlasti v Sloveniji vse bolj osovraženo Nemčijo. Za nič od tega ni zaslužen Cerar niti njegova vlada. Za izboljšane razmere v Sloveniji so zaslužni predvsem tisti, ki jih je »vstajnik« Cerar pred volitvami vseskozi rušil.

Volivce je popolnoma prevaral, saj je po volitvah o vseh ključnih ekonomskih vprašanjih (privatizacija, zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, fiskalno pravilo, slovenske zaveze tujini itd.) obrnil ploščo in danes tisto, čemur je kot »vstajnik« goreče nasprotoval, prodaja kot lastni program in uspeh. Ker je Cerarjeva vlada povsem nesposobna in antireformatorska, od njega ne slišimo besed strukturne reforme, kaj šele da bi videli njihovo izvajanje. Danes sindikati molčijo kot grob, medtem ko so rovarili proti vladam in premierjem, ki so izvajali reforme (Janša) ali pa so si za reforme vsaj prizadevali (Pahor). Tudi Cerar se je kot »vstajnik« boril proti reformam, danes pa ta antireformatorski premier jaha na reformnih ukrepih, ki so jih sprejeli drugi in jih je rušil, da bi prišel na oblast. Kje so zdaj zdravstvena, pokojninska in druge potrebne reforme? Ni jih in jih tudi ne bo, saj je Cerarjeva vlada zgolj vlada afer in ne reform, od katerih je odvisna prihodnost države. Reforme so tiste, ki zaznamujejo modernost, zato M v spremenjenem imenu Cerarjeve stranke SMC nima zveze z modernostjo, temveč zaznamuje kvečjemu antireformno mračnjaštvo, značilno za Cerarja in njegovo stranko.

Cerar in njegova ekipa so nadpovprečno »učinkoviti« zgolj pri aferaštvu, saj ena afera sledi drugi. Svojo nagnjenost do aferaštva in dvojnih meril je Cerar pokazal takoj po zmagi. Programa tako ali tako sploh ni imel, ampak je vse gradil na morali, obljubljal vrnitev zaupanja v politiko, vpeljavo visokih standardov v politiko in vero v pravno državo. Da bi pritegnil vernike, je igral celo velikega katolika. Med institucijami je najbolj malikoval KPK in na tej točki najprej pogrnil. Kmalu po volitvah smo izvedeli, da prav Cerar svojega premoženja ni prijavil KPK, češ da je pozabil. Svojo dvoličnost je takoj potrdil na primeru lažnega magistra Lebna, ki je po razkritju, da ni magister, odstopil z mesta sekretarja, vendar je s Cerarjevim »žegnom« kljub temu ostal v izvršnem odboru SMC. Najhujši primer Cerarjeve dvoličnosti je njegov favorit Klemenčič, ki je Cerarju s poročilom KPK o Janši in Jankoviću tlakoval pot do premierskega mesta. Na njegovem primeru je ustavni pravnik Cerar pokazal, da se požvižga na ustavo in pravno državo, saj Klemenčič kljub ugotovljeni kršitvi ustave ravno v zvezi z omenjenim poročilom KPK o Janši ostaja pravosodni minister. Po drugi strani Cerar zahteva, da z ministrskega stolčka leti Veber, ki je sicer z nedopustnim posegom vojaške obveščevalne službe v civilno sfero kršil zakon, vendar je to še vedno manj sporno od Klemenčičevega kršenja ustave. Zato bi poleg Vebra moral leteti tudi Klemenčič!

Edina »reforma«, ki jo pripravlja Cerarjeva vlada, je napovedana Mramorjeva davčna antireforma, s katero bo spet porušil vse, kar sta po njegovi prvi davčni antireformi iz leta 2004 popravila finančna ministra Bajuk in Šušteršič. Minister Mramor je še ena posebno velika »cvetka« iz nabora Cerarjevih ministrov: ko so se nedavno pojavila vprašanja o visokih honorarjih Mramorja, mu je premier takoj stopil v bran, Mramor pa nas je o astronomsko visokih honorarjih podučil, češ da ne živimo več v komunizmu. Taisti Mramor je pod vlado Bratuškove kot kakšen komunistični samodržec od nas zahteval, da zastonj delamo ob sobotah. Ko gre za Mramorjev žep, veljajo neoliberalna pravila, drugi državljani pa bomo kot davkoplačevalski sužnji delali zastonj in odplačevali dolgove propadlih tajkunov (Kordež) in bankirjev (Kramar), ki jih je Mramor kot bivši dekan Ekonomske fakultete sramotno vabil za predavatelje na EF.

No, Cerarjevi vladi je v skoraj letu dni zapravljanja davkoplačevalskega denarja vendar nekaj tudi uspelo narediti. »Izumili so« še en praznik (25. oktobra)! Seveda si Cerar iz strahu pred sindikati ne upa kot dela prost dan raje ukiniti 2. maj, ki ga imajo poleg Slovenije samo še Rusija, Srbija in Ukrajina. To je tudi vse, kar imamo od Cerarjeve vlade. V resnici sta Cerar in njegova vlada sopomenki za amoralo, nesposobnost in antireformatorstvo, saj smo pod njegovo vlado padli najnižje doslej. Vedno bolj postajamo banana država.