Revija Reporter
Slovenija

Cenzura v imenu žensk

Ivan Puc

31. okt. 2015 6:43 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Literarni zgodovinar Marjan Dolgan je napisal besedilo, geografinja Jerneja Fridl pa s kolegico Manco Volk izrisala zemljevide za Literarni atlas Ljubljane.

Lani smo takoj po izidu z njim in Fridlovo naredili daljši intervju. Kot je v pogovoru dejal Dolgan, je atlas namenjen tudi tistim, ki bi radi svojo predstavo o kakšnem književniku »konkretizirali«, ga spoznali kot človeka z določenimi navadami, zmotami, fatalnimi ljubeznimi, polomljenimi zakoni, (spolnimi) boleznimi, žrtvami manipulacij in sodnih zmot, zapori, spektakularnimi pogrebi in čudnimi izginotji njihovih trupel ali grobov.

Že kmalu po izidu je bila uspešnica, ki jo je Bernard Nežmah označil za remek delo in knjigo leta, deležna kritik s pozivi k popravku, dopolnitvi, novi knjigi, razširitvi raziskave … ker v njej niso ustrezno zastopane ženske: med 94 osebnostmi je le pet avtoric. No, po slabem letu so se nasprotniki te »mizogene« knjige organizirali – več kot 20 združenj in 80 podpisnic in podpisnikov je na ZRC SAZU kot izdajatelja naslovilo militantno feministično protestno pismo. Avtorju in Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede očitajo diskriminacijo žensk in izražanje seksističnih in »mizogenih« stališč pod krinko znanosti. Direktorja ZRC Ota Lutharja so pozvali, da raziskavo Prostori slovenske literarne kulture nadgradi in izda dopolnjeno izdajo z dosežki obeh spolov, s čimer bo popravljena družbena škoda.

Namesto Lutharja je podpisnikom odgovoril predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede Marko Juvan. Ima ga za poskus sprožitve administrativnega-upravnega discipliniranja samostojnega humanističnega mišljenja. »Takšne mentalne ostaline nekih drugih časov nisem pričakoval od civilnodružbenih nosilk in nosilcev napredenih idej. /…/ Namesto da se gremo udobne kolektivistično-frontalne napade (pa čeprav v imenu hvalevrednih idealov), končno raje poprimimo za mukotrpno in zamudno preučevanje življenja in del zapostavljenih književnic ter se lotimo skrbne historične analize njihove odrinjenosti,« jim je predlagal Juvan.

Tudi avtor leksikona kritikom sugerira, da odpravijo manko na biografske področju, potem bo lažje pripravljati atlase in podobna dela. Ideološkim kritikom (profesorico na ljubljanski filozofski fakulteti Mileno Milevo Blažić je v izjavi za Delo šel v nos stavek »OF je trojanski konj Komunistične partije«) pa je Dolgan odgovoril že v pogovoru za Reporter: »Slovenci se bodo morali prej ali slej spoprijeti s svojo preteklostjo, namesto da jo kar naprej tlačijo pod zanikrno in raztrgano ponjavo, izpod katere smrdi. Če hočejo imeti Slovenci oziroma ta država leksikone, slovarje, priročnike, zgodovinska dela in še kaj, bo morala odpreti arhive. To sprenevedanje kaže nacionalno nezrelost in varovanje tistih, ki niso spoštovali nobenih človekovih pravic. Rosa Luxemburg je hitro rentgenizirala Lenina in zapisala: Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače. Ah, ta večni šarm revolucije, njenih firerjev, liderjev, botrov, stricev in infantilnih oboževalcev.«