To so bile tako strašne preizkušnje, grožnje, da o njih ne smejo pisati, in četudi bi, se je o Golem otoku dalo karkoli objaviti šele po letu 1980. Kdorkoli je do takrat karkoli napisal, je pisal za odložitev v predal.
Toda očitno niti ne za predal, kot je meni znano iz teh raziskav, je od zapornikov na Golem otoku nekaj več napisal v osemdesetih letih le Cvetko Zagorski, je pa res, da je bil takrat še v polni ustvarjalni formi, drugi pa že mrtvi ali večinoma stari okoli osemdeset let.
Ladislav Kiauta (1914–1990), ki se je s petimi publicisti in publicistom in narodopiscem Vinkom Möderndorferjem (dedkom književnika in režiserja Vinka Möderndorferja in šansonjerke Vite Mavrič, op. p.) znašel na Golem otoku, je povedal nekaj malega v krajših izjavah, vendar nič natančnega. Kiauto je bolj zanimalo, zakaj je bil zaprt.
Objavljena je bila anekdota, da je po enem letu zapora na Golem otoku prišel v Ljubljano k Mačku, s katerim sta bila znana kot stara komunista. Ko mu je rekel, »še vedno ne vem, zakaj sem bil zaprt,« mu je Maček odvrnil: »V to ne drezaj, to so bili vražji časi.«
Tako mu je odgovoril veljak, glavni predstavnik Udbe. S tem je bila stvar končana, Kiauta je vedel, da ne bo ničesar več dosegel, zato se ni odločil, da bi kaj napisal. Toda pustimo to odprto, lahko da je v predalu ostalo kakšno njegovo pisanje.
INTERVJU V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
