Celjani imamo kar dve šoli na grobiščih, na Golovcu in Hudinji, pravi Janez Črnej, raziskovalec genocidnih dejanj na Celjskem. Za mesto Celje, ki je vse od povojnih pobojev obdano z množičnimi grobišči, je desetletja veljala zarota molka. S sistematičnim zbiranjem in zapisovanjem skrivnostnih zgodb o grozodejstvih jo je najbolj prelomil Črnej. Da se strasti še niso pomirile, je lahko spoznal ob izidu svoje knjige Grobišča na Celjskem. Ker je skupaj s številnimi pričevalci nalil čistega vina v kozarec naše z zločini zaznamovane polpretekle zgodovine, so bile znova brez sramu izgovorjene besede, »da bi bilo treba pobiti vse takšne, kot je Črnej.«
Po izidu vaše knjige Grobišča na Celjskem so vas označili za lažnivca. Ivan Grobelnik - Ivo, predsednik Društva pohodnikov Stari Pisker Celje, vas je pozval celo na javna soočanja.
Ob predstavitvi svoje knjige o Starem piskru v celjskem narodnem domu je Ivan Grobelnik vztrajno nadaljeval obtožbe zoper mene. Zanj je bil namreč najbolj moteč moj opis izpusta zapornikov iz Starega piskra, pri katerem je šlo za obračun med samimi partizani. Že leta 1998 sem dal kot svetnik mestne občine pobudo, naj se razčisti, kaj je bilo v ozadju partizanske akcije, a je bilo vse tiho, lani pa se je ob izidu moje knjige zdaj 92-letni Grobelnik nenadoma prebudil. Prepričan sem, da pri tem sploh ne deluje sam, temveč je v ozadju stranka SD ter poslanka Andreja Rihter,nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje. To potrjuje tudi obsežna akcija, saj so po hišah v Slovenskih Konjicah, Zrečah, Dobrni, Vojniku in Celju razdelili v nabiralnike pisma, v njih pa zapisali, da lažem.
Ali so vam zagrozili s tožbo?
Ne, le Grobelnik piše o tem, da lažem, da si izmišljujem in da bi se z mano strašno rad soočil v eni izmed dvoran.
Kako so se odzvali Celjani?
Ne vem, ker nisem hodil na predstavitve njegove knjige Stari pisker, resnica in laži, sem mu pa napisal pismo, v katerem sem ga opozoril, da me čudi, ker nikjer ne omenja pisma Milice Gabrovec, znane kot partizanke Lenke Molek, ki je bila okrožna sekretarka OF za Celje in je bila torej Grobelniku politično predpostavljena. Prav njeno pismo, napisano gospodu Francu Kovaču, je bil povod za mojo svetniško pobudo leta 1998. Napisal sem mu tudi, da me zanima, kakšno vsebino sploh predstavlja Društvo pohodnikov Stari pisker, ki mu predseduje Grobelnik. Dejstvo je, da je imel zapor Stari pisker različna obdobja žrtev, iz Grobelnikove knjige pa ni mogoče razbrati, kateri čas časti. Ali je to leto 1941 ali 1944, morda 1945 ter še malo kasneje 1947. Žrtve teh obdobij so namreč zelo različne. Dodal sem še, da upam, da se Vigred 1945, ki jo je napisal dr. Kregar iz Muzeja novejše zgodovine, ne bo povrnila.
V Celju skorajda ni območja, kjer ne bi bilo množičnih grobišč. Kaj vse je bilo doslej storjeno za njihovo zaščito?
Edini odziv je bil ta, da je občina Celje izdala odlok o zaščiti teh grobišč, ampak ga zlasti v času, odkar je župan Bojan Šrot, niso upoštevali in so grobišča še naprej prikrivali. Tipičen primer prikrivanja grobišča je Mlinarjev Janez na Teharjah.
Posmrtne ostanke nasilno ubitih ljudi naj bi prepeljali pred letom 1990, ko so zgradili novo deponijo za Travnikom, kar ste tudi opisali v svoji knjigi. To se je dogajalo ponoči, ljudje pa so bili celo prepričani, da naj bi šlo za prevoz radioaktivnih odpadkov iz Krškega v deponijo Cinkarne Celje. Za ta prevoz naj bi bila po vaših podatkih najbolj odgovorna tedanji predsednik celjske skupščine Tone Zimšek in takratni direktor Cinkarne Celje Marjan Prelec.
Prelec in Zimšek sta se sestajala in celo podpisala pogodbo, da bo odlagališče Cinkarne prevzela občina. Tako je danes dejanski lastnik teh odlagališč občina.
Koliko so točne informacije o prevozih posmrtnih ostankov žrtev na novo odlagališče?
Kasneje je vse to precej zbledelo, jaz pa nisem tega natančneje preiskoval. Hotel sem le dobiti zapisnike policije, ki je spremljala akcijo, a so mi dejali, da jih nimajo, ker jih je najbrž odnesel domov Vinko Gorenak, najprej komandir celjske milice, kasneje pa policijski inšpektor.
Kdo vse so bile priče nočnih prevozov?
Vse se je dogajalo od leta 1986 do 1990, ko je bilo še dejavno Društvo za varovanje okolje, kjer sem bil predsednik. V bližnji vasi Kresnike je živela gospa s prizadetim otrokom. Zaradi njega je morala večkrat vstajati sredi noči, zato je lahko videla, da so ponoči na novo pregrado vozili v spremstvu policije kamioni s »hruškami«. Kot da bi v deponijo stresali cement. Na to so opozorili tudi delavci iz Železarne Štore, ki so po koncu izmene hoteli ponoči domov, a jih niso pustili, ker je bila cesta zaprta. Pri opisu sem pustil nerešeno to, ali so prevažali posmrtne ostanke ali pa so morda zabetonirali kakšne dokumente. Takrat se je govorilo še o tem, da so kamioni vozili iz smeri Šentjurja proti Štoram.
Znano je, da je novo pregrado gradil Zidarjev SCT, gradnjo prve pregrade pa povezujejo predvsem z imenom inženirja Raspotnika, ki naj bi bil mož Črne vdove, zloglasne paznice s Petrička.
Res je, z njo je bil poročen kar dvakrat.
Kako pa je z verodostojnostjo pripovedi o Črni vdovi, v katero je vključeno pričevanje bratov Janič, ki sta bila kot otroka zaprta na Petričku?
Po izidu knjige so mi vsaj trije Celjani potrdili, da je zapisano tudi resnično.
Ste dobili še kakšno novo informacijo?
Ne, le potrdili so moj sum. Dietrich Janič mi je le še omenil, da so grobovi otrok iz Štigerjeve vile, kamor je bilo premeščeno večje število otrok s Petrička, verjetno v graščini Plevna v bližini Žalca. Graščino mi je tudi pokazal, zato sem na svoje stroške naredil sondiranje in prekop, a neuspešno. Očitno je šlo za napačno informacijo. Je pa bil v bližini velik globok vodnjak, zato sem domneval, da so fante iz vile, za katerimi je po kopanju ostal kup oblačil in čevljev, zmetali v ta vodnjak.
VEČ V TISKANI IZDAJI