Članek razkriva povezavo Milana Kučana s Stanetom Dolancem (Dolanc - množični organizator pobojev protikomunističnih disidentov v Zahodni Evropi (sedemdeseta in osemdeseta leta 20. stoletja) je pripeljal Kučana na oblast. Za to priča Zdenko Roter, eden glavnih Kučanovih sodelavcev in najtrdnejši steber Udbe v tranziciji.
Tu se odpirajo vsi temni prostori Kučanovega nelegitimnega delovanja: ogenj, ki se je vnel ob njegovi knjigi, jih je le nekoliko osvetlil.
Takšne gorečnosti želimo še naprej.
ZAPRTI ARHIVI, ZAPRTA DEMOKRACIJA
Stéphane Courtois, pobudnik Črne knjige komunizma je v zadnji številki ene najbolj renomiranih revij za področje polpretekle zgodovine Communisme 2015 (Vendémiaire, Paris – ustanovila jo je Ani Kriegel, vanjo pa je med drugimi pisal François Furet) kot primarno nalogo pri vračanju v civilizacijo izpostavil delo na arhivih. To je ključni mehanizem, ki omogoča vrnitev države iz stanja totalitarne uzurpacije v normalo. Šele tedaj lahko družba deluje kot taka, iz sebe same in ne po volji visokih botrov v političnem aparatu: »« (Stéphane Courtois, uvodnik v Communisme, Pariz, 2015, str. 24).
Nosilci totalitarne oblasti v nekdanji SFRJ so ob razpadu države poskrbeli za ideološko in identitetno transformacijo. Kot nekdaj v času revolucije so spet postali avantgarda, to je postavili so se na vodilna mesta v novi ureditvi: novi lastniki podjetij, korporacij, medijev - in političnih strank niso hoteli nič slišati o svoji preteklosti. Njihova podoba je bila spet zloščena, kot v najtrših svinčenih časih. Namesto, da bi nove sile nad starimi izvedle lustracijo, utemeljeno na dejanskem položaju nosilcev totalitarne oblasti pred letom 1990, se je zgodilo obratno: najbolj zveneča primera te metamorfoze sta prvi predsednik RS, nekdanji generalni sekretar CK ZKS, Milan Kučan in prvi predsednik vlade RH, Josip Manolić.
Da bi v novih razmerah nova podoba tudi nova ostala, so morali biti viri, ki bi jo lahko kompromitirali, uničeni ali vsaj prikriti javnosti. V Sloveniji so v jeseni 1989, ko je bilo očitno, da so spremembe neizogibne, nekdanji komunisti začeli uničevati arhive. Zadnji so bili uničeni tik pred prvimi večstrankarskimi volitvami, aprila 1990. Obstajal je sicer strah, da so kopije obremenjujočega gradiva lahko shranjene še kje: Nicolas Werth je o komunizmu namreč govoril kot o »civilizaciji poročil in njihovih kopij«: n-ti duplikat kakšnega dokumenta bi se lahko založen skrival v kakšnem arhivu, od Kopra do Gevgelije. A do danes se to še ni pokazalo.
Z vstopanjem v Evropske integracije se je pritisk demokratičnega sveta na odpravljanje politične mimikrije in posledično normalizacijo celote družbenega življenja povečal. Dve državi, ki sta se edini od nekdanjih republik SFRJ pridružili EU, Slovenija in Hrvaška, sta se soočili z njenimi zahtevami. Hrvaški sabor je tako sprejel resolucijo 1481. Parlamentarna skupština Vijeća Evrope jo je med državljane poslala z aklamacijo leta 2006. Ta sicer obsoja komunizem: sabor je na njeni osnovi napravil lasten dokument o osudi zločina počinjenih tijekom totalitarnoga komunističkog poretka u Hrvatskoj in jo sprejel 30. lipnja 2006. A nobeden od dokumentov ne govori o arhivih. A to še ni vse: usoda deklaracije je bila takšna, da ni smela preveč odmevati. Josip Jurčević o njej govori kot o »zaboravljeni deklaraciji Hrvatskog Sabora« (Josip Jurčević, Slučaj Perković, str. 311).
A Slovenija še do tega ni prišla. Državni zbor je sicer obravnaval resolucijo RC-B6-0165/2009 z dne 2. travnja istega leta, imenovano Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Ta govori o arhivih, kajti 6. alineja pravi: »Evropski parlament obžaluje, da je dvajset let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi dostop do dokumentov za osebne namene ali za znanstvene raziskave v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje. Evropski parlament zahteva, da vse države članice dejansko odprejo svoje arhive, vključno s tistimi iz nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih podatkov«. A je nikoli ni sprejel, temveč se je z njo zgolj seznanil.
V Sloveniji so bili arhivi delno odprti predvsem v času druge Janševe vlade (2012-2013), sedaj so bolj ali manj priprti. V hrvaški državni arhiv je bilo vrnjeno gradivo hrvaške SDS, vendar je dostopno zgolj za osebno informacijo (posameznik se lahko pouči, kaj je napisanega o njem), ne pa za znanstveno raziskovalno delo, kot predvideva 6. člen gornje resolucije. Kako pomembni so arhivi (predvsem arhivi tajne politične policije), priča lex Perković: če bi Roman Leljak v Arhivu RS ne našel ustreznih dokumentov, bi proces zoper Mustaća in Perkovića (za umor Djurekovića) sploh ne mogel steči. In ne bi se moglo razkriti, kako pomembno vlogo je tajna politična policija v republikah SFRJ igrala. Roman Leljak je za to moral plačati veliko ceno: bil je in je še nenehna žrtev medijskih in pravosodnih atentatov, ki jih nanj usmerja udbovsko in partijsko zakulisje v Sloveniji. Arhivi namreč odkrijejo, da je prav slovenska SDV opravljala večino dela pri likvidacijah hrvaške emigracije in da je nad vsem bedel Stane Dolanc, nekdanji notranji minister SFRJ. Stane Dolanc je bil tudi človek, ki je omogočil Milanu Kučanu priti na oblast. Tako: »Za Milana Kučana se je izrekel (leta 1986, op. BMTurk) Stane Dolanc, ki je po tem, ko je v Beogradu izgubil položaj izvršnega biroja Zveze komunistov Jugoslavije, po pripovedovanju beograjskih Slovencev precej spremenil in začel nepričakovano prijateljevanje s Kučanom«. Tako priča Zdenko Roter, eden najpomembnejših ljudi iz slovenskega zakulisja, udbaš in svetovalec Milana Kučana. Iz biografije Staneta Dolanca navedimo še en navedek: » Do svoje smrti (leta 1999) je ostal v tesnih prijateljskih stikih z mnogimi slovenskimi politiki, med drugimi tudi z bivšim predsednikom Slovenije Milanom Kučanom«. Milan Kučan je danes najvplivnejši človek v republiki Sloveniji. Stane Dolanc in udbine strukture po njem živijo naprej.
Te vsebine so popisane v članku za Communisme 2015, ki sem ga imel podpisani velik privilegij pripraviti za pariške izdajatelje, kot sledi iz prvega odstavka. Temelj članka je, da brez razčiščenja s preteklostjo – ta pa se razkriva iz arhivov, ni ne prihodnosti, kaj šele sedanjosti. Velik izziv za Slovenijo in Hrvaško!
