Boštjan M. Turk: Ne bomo pozabili

Ob tej priložnosti se je zbrala velika množica vseh, ki jim je družina pokojnega blizu. Mašo in pokop je organiziral sin pokojnega, tudi France Turšič, sicer eden najuspešnejših Slovencev v francoski prestolnici in človek, ki je z organizacijo obiska najvišjega ranga francoske politike (vodil jo je Alain Lamassoure, predsednik proračunskega odbora Evropskega parlamenta) med 17. in 19. julijem 1991 pripomogel k učinkovitejšemu ukrepanju evropske skupnosti za konec vojne v domovini.

Prireditev je bila pomenljiv dogodek glede na mnogo zornih kotov. Najprej bolečina otrok, ki so v rani mladosti izgubili očeta. Ta izkušnja je neverjetna in se je ne da kar tako predati. Ker se o njej sicer poučimo iz zgodovinskih knjig ali dokumentarnih oddaj, je zadnjo nedeljo v Begunjah bila še toliko bolj živa, zavezujoča in žgoča: pokop nasilno ubitega ob stoletnici rojstva je dogodek, ki prisotne ni mogel pustiti brez globljega čustva in razmišljanja o tem dogajanju.

Drugi zorni kot je odkril že pogled po pokopališču, ki je opazovalca navdal z grozo. V vaško cerkev je na levo stran od vhoda vzidana kamnita tabla, ki govori o žrtvah velike vojne 1914–1918. Tam je zapisanih pet imen. Trideset korakov proti jugozahodu pa se pne obelisk z imeni žrtev druge vojne. V Begunjah pri Cerknici, ki so takrat štele nekaj sto duš, je imen na spomeniku sto petinšestdeset. Pa gre za čisto običajno, nič preveliko, nič premajhno slovensko vas. Memorial hrani tudi napise z žrtvami drugih vasi v neposredni bližini. Skupna številka presega četrtino tisočice. A gre za en sam večji zaselek. Tudi pokopališče se zdi urezano po tej meri smrti: široko posejani grobovi po prostoru okrog visoke cerkve razodevajo, da je večinska letnica smrti še vedno ujeta med mejnika slovenske državljanske vojne 1941–1945.

Ko je človek po prireditvi prisluhnil udeležencem, se spet ni mogel načuditi. Prevladujoče čustvo je strah. Če ta popusti, se slišijo neverjetne zgodbe. Ena od njih govori, da je predzadnji predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB ob uri in pol čez polnoč v rojstni hiši – in ob prisotnosti družine – s pištolo ubil svojega brata, ker je bil na »napačni strani«. Sliši se pripoved  tedanjih otrok, ki se živo spominjajo eksekucij, pobojev, celo rezanj mrtvih otročičev iz drobovja njihovih ubitih mater.

 

Splošna slika ni nič drugačna od grozodejstev kakšnega Dušana Pirjevca - Ahaca, ki sta ga zakonca Hribar v sprevrženosti svojih namenov – in poslanstva – vzela za ikono »re-evolucije biti« v slovenski hosti med vojno in današnjega dne v očetnjavi. Z izpostavitvijo grozodejstev komunistične milice v Begunjah in drugod po Sloveniji – s posebnim ozirom na to, da so bila ves čas slavljena kot steber državnosti, socialistične in osamosvojitvene (Kučan in njegovi) –  končujemo ta zapis z bolj vedro mislijo. Komunisti so svoje zločine res ves čas »predelovali« v svetinje: sedaj ko jim voda teče v grlo in je zlata za embaliranje vsak dan manj, žarijo v nepokvečenosti svoje prvotne grozote. Ne bomo jih zlepa mogli pozabiti.