Bolj zanimivo je vprašanje, ali bi do njega prišlo, če bi s sindikati uspel doseči dogovor o dvigu plač. Vsekakor je bil za njegovo odločitev prelomen tudi polom pogajanj in nova runda stavk. Že ob njihovih napovedih smo nekateri predlagali takrat nekaj nemogočega: sindikatom, ki so računali na njegovo, SMC-jevo in vladno kooperativnost pred volitvami in z zahtevami pretiravali, bi se lahko zoperstavila z odstopom.
Cerar v izjavi ni puščal dvoma: za pogajanje bo priložnost naslednjič. In to je dobro. Strinjamo se lahko z oceno, da je z odstopom presekal gordijski vozel izsiljevanja in ogrožanja finančne stabilnosti države. Upajmo, da sklepanje stavkovnih sporazumov s tako pomembnimi javnofinančnimi posledicami res ni predvideno v Cerarjevem pojmovanju izvajanje tekočih poslov. Kaj se to tekoči posli, je bilo sicer vedno odprto. Vsekakor pa naj bi jih izvajal tudi državni zbor preden se razpusti.
Parlament je zdaj dobesedno posiljen s predlogi zakonov, s katerimi so skušali svojo zadnjo priložnost za promocijo izrabiti prav poslanci Cerarjeve SMC. S pomembnimi posledicami za javne finance, zaradi česar je v vladi domala pobesnela finančna ministrica. V drugi obravnavi je denimo tudi zakon o narodnih skupnosti SFRJ in priznanje Palestine.
Ko se je Miro Cerar nekoliko privadil oblasti si je z napisom, ki si ga je postavil pred sabo, dopovedal, da je Slovenec, ki ne jamra. A končal je prav z jamranjem.
Vsaj nevarnost tega zadnjega se je najbrž odmaknila in bo počakala na naslednjo vlado in na čas, ko bo to storila v svežnji še drugimi članicami EU. A Karl Erjavec se in vztraja, čeprav ga bo očitno v parlamentu s poslovniškimi potezami ustavil kar predsednik odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat. Kar je večji problem, je zahteva EU za prodajo NLB.
Ko se je Miro Cerar nekoliko privadil oblasti si je z napisom, ki si ga je postavil pred sabo, dopovedal, da je Slovenec, ki ne jamra. A končal je prav z jamranjem. Zdaj ko je odstopil in prepušča oblast v roke ljudstvu, velja biti z njim malce prizanesljiv. Domala vse kritike, ki smo jih izrekali na njegov računa držijo. A nič manj jih lahko in moramo nasloviti na početje njegovih koalicijskih kompanjonov Karla Erjavca in Dejana Židana.
Iz meseca v mesec sta predsednika Desusa in SD krivdo za vse slabo in nepriljubljeno zvračala na SMC in predsednika vlade ter se distancirala od vseh pomembnejših vladnih ciljev. Imela sta denimo priložnost podpreti interpelacijo zoper ministrico za zdravje, pa se vedeta, kot da z njo ne sedita za isto vladno mizo. Ne bi bilo prav, če bi račun za nepriljubljenost tudi te vlade, ki ni izpeljala domala nobenih pomembnejših projektov, volivci izstavili le SMC.
Janševa prva vlada ostaja edina, ki je celotni mandat končala v takšni sestavi, kot ga je začela. Za ta čudež obstaja tuzemska razlaga: predsedovanje Svetu EU.
