Prejšnji teden mi je pogled po naključju obstal na enem od člankov v Financah z res nenavadnim naslovom Višje sodišče: pri popravku ni važna resnica. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi prebral, četudi imam o našem sodstvu in ?-sodju nasploh svoje mnenje že dolga leta - ne šele, odkar s takó vehementno-bizarno silovitostjo, da se je vse skupaj sprevrglo v že skrajnje ceneno farso, bíje boj, ki ga je iz povsem nedvoumnih nagibov spodbodla in speljala patria (latinska beseda za domovino, pri kateri pa že zgolj zamenjava dveh črk razkrije njeno pravo poreklo) in njen nacionalni interes zoper Patrio.
Priznam, da sem bil prav neverjetno osupnjen. Iz članka je namreč črno na belem razvidno, da je višja sodnica Vesna Bergant -Rakočević (ali ne gre tu za proslulo gratulantko sodnici Klanjškovi ob njenem izreku prvostopenjske sodne v procesu patria verso Patria?) skupaj s svojima kolegoma v senatu urbi et orbi (mestu in svetu) razglasila, da ustavni institut pravice do popravka ni namenjen popravi neresnice v resnico. "Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem prostoru poda svoje stališče (!)", je zapisala brumna gospa Bergant-Rakočević.
In zakaj se potem ta institut imenuje pravica do popravka, če pri njem ne gre za popravo neresnice, ampak za podajanje lastnega stališča, za pravico do odgovora na resnico z neresnico? In če gremo naprej: ne glede na to, ali je lastno stališče resnica ali neresnica, naj bi po prepričanju vrle višje sodnice in obeh njenih sekundantov ustava zagotavljala posamezniku, da lahko na javno razkritje resnice občilo, ki jo je objavilo, na osnovi sodne odločbe prisili, da objavi neresnico. In tako objavo naj bi sankcioniral kar pravni red naše demokratične države?
Komaj sem pogoltnil ta veleumni pravni produkt, ki seveda dokazuje moje staro prepričanje, da je pravo kot elastika, ki jo lahko nekaznovano vlečeš proti katerikoli smeri neba - važno je samo, kdo jo vleče in v čigav prid - že sem v zadnji številki tednika, ki mu nameravam poslati ta tekst, prebral dva prispevka, ki govorita o podobno nezaslišani sodbi sodnice Helene Vidic Bizjak v zadevi Pierazzi/Pirjevec verso Turk. Oba akterja poznam sicer le po njunih delih in imam o njima tudi svoje mnenje. A ne gre za to. Gre za resnico, resnica pa je spet to, da je Pirjevec dejansko nastopal z italijansko različico svojega imena po Italiji v času, ko so si tisti Slovenci, ki so dali kaj na svoje slovenstvo, izborili pravico do uradne rabe svojega imena v državi, katere državljani so.
Spominjam se pokojnega prijatelja Filiberta Benedetiča, ene vodilnih slovenskih kulturnih osebnosti v Trstu, in njegove žene Nadje, ki sta se spustila v večletni boj z italijansko birokracijo, ne le da sta svoj poitalijančeni priimek Benedetti uradno zamenjala v slovenskega, ampak celo za to, da je bila v vseh uradnih papirjih njiju dveh in njune hčerke na zadnjo črko v priimku dana kljukica: četudi sta bila izjemno širokodušna in jima je bilo nasploh pravzaprav vseeno, kako je njun priimek zapisan, pa iz načelnih razlogov nista hotela biti Benedetic, ampak Benedetič. In sta to tudi dosegla, pa ko ni tega vprašanja reguliral še noben italijanski zakon. Ne mislim, da bi se moral Pirjevec zgledovati po njiju - vsakdo ima pravico odločati o tem, katero svoje ime uporablja - mislim pa seveda, da bi sodnica morala vedeti, o čem sodi, in upoštevati predvsem izpričano dejstvo in resnico: da je Pierazzi/Pirjevec kot Pirjevec nastopal zgolj v Sloveniji, v državi, kjer je delal (in naredil) svojo kariero, pa je bil (kot je sam izjavil) do l. 2002 Pierazzi.
Ta amfibijskost vsekakor veliko pove, največ pa seveda, da gre univerzitetni učitelj tožiti drugega univerzitetnega učitelja zaradi njemu neustrezajoče resnice tako, da jo preustvari v verbalni delikt, kot je Turkovo domnevno kaznivo dejanje kvalificiral novinar Reporterja Nenad Glücks. Nenazadnje je bil prav verbalni delikt ves čas komunistične vladavine na Slovenskem eden najeklatantnejših dokazov o njeni nedemokratičnosti. Še več pa seveda pove, da sodnica Helena Vidic Bizjak l. 2014 vrača verbalni delikt s smetišča zgodovine v našo sodno prakso.
Oba najnovejša bleščeča dosežka našega ?-sodja sta me spomnila še na tretji dosežek te proslule veje oblasti, o katerem smo konec letošnjega marca brati v naših občilih: sodnica Vesna Podjed je zavrgla obtožnico zoper Ivana Zidarja v zvezi z njegovim verižniškim nakupom nekdanjega počitniškega doma SCT v Fiesi, češ da po mnenju izvedencev medicinske stroke "ni sposoben sodelovati na sojenju". Nihče ne terja, da bi psihično prizadetega človeka kdo mrcvaril na zatožni klopi (čeprav obstajajo o tej Zidarjevi prizadetosti zelo nasprotujoča si mnenja in pričevanja). Vendar pa je sodnica, ko je na osnovi tega izvedenskega mnenja obtožbo zoper Zidarja zavrgla, ipso facto odločila tudi, da predmet obtožbe, nepremičnina, ki naj bi si jo je bil obtoženec pridobil in fraudem legis (z goljufanjem pred zakonom), navzlic temu še naprej ostaja v lasti Zidarja in njegovega potomstva ad maiorem gloriam našega ?-sodja.
Navsezadnje je Zidarjeva zmožnost sodelovanja pri procesu za njegov razplet povsem irelevantna: dobro plačani odvetniki bi zagotovo poskrbeli za njegovo boljšo obrambo kot on sam, sodišče pa bi - ne na osnovi indicev, ampak pričanj in obstoječih listinskih dokazov - nazadnje pravnomočno odločilo, ali je objekt bil pridobljen protizakonito ali ne; v primeru protizakonitosti bi zagotovilo vzpostavitev prvotnega stanja. Je šlo sodnici Podjedovi bolj za ohranitev domnevno protizakonito pridobljenega lastništva kot pa za obsodbo protizakonitosti, kar pa je zagotovo temeljni cilj slehernega sojenja?
Že ti trije primeri nedvoumno izpričujejo, da je naš sodni sistem kar nekaj svetlobnih let oddaljen od nalog, ki jih mora imeti v neki na demokraciji utemeljeni pravni državi. Naj vsi njegovi akterji s takó ali drugače, razredno ali nacionalno zainteresiranimi levimi oblastvenimi strukturami vred še tako v en glas rohnijo, češ da je sodišča in sodne odločbe treba "spoštovati", moramo to imeti kvečjemu za glas rohnečih v puščavi.
Pozna kdo na svetu direktivo ali zakon, ki bi nam to "spoštovanje" zapovedovala? Če uporabimo prispodobo, namreč vsi v en glas rohneči pervertirano zlorabljajo pomenske lastnosti besede "spoštovati", ki pomeni tudi "podrejati se", "ravnati v skladu z nečim" - o tem priča že bežen pogled v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ko te sodišče pravnomočno obsodi, si se dolžan temu podrediti, se ravnati v skladu z njegovo pravnomočno odločitvijo. Ali boš ta akt oziroma organ, ki ga je izdal, "spoštoval", pa je prepuščeno izključno tvoji prosti, svobodni odločitvi, odvisno seveda od tega, kako je bil postopek zoper tebe ali koga drugega voden. Že v pričujočih treh primerih bi bilo táko spoštovanje abstruzno. A kaj ko to še malo niso edini trije.
Kje se torej nahaja to naše -sodje? Samo eno je jasno: da pod velikim vprašajem.