Ne sprejmem opravičila!
Zaradi tega ne sprejmem opravičila in pišem Odprto pismo slovenskim medijem in ne Primožu Cirmanu. Cirman v opravičilu ni iskren, saj je v članku napisal to, kar je mislil, da bi jaz moral biti. Obdolženec. Dragi bralci iz tekstov Cirmana vejejo predsodki, gnev in pozivi na linč.
Avtomat Kalašnikov AK
Si predstavljate, tale mladostni Cirman, novinar Dnevnika in član odbora Društva novinarjev Slovenije je svojo tipkovnico spremenil v AK (avtomat kalašnikov) in nabor svojih tekstov v metalca plamenov. Le vojaška terminologija lahko"pojasni" njegove tekste.
Tudi članek v katere sem omenjen, je poziv na linč. Češ tožilec Kozina kaj čakaš in stojiš, zakaj ne sprožiš svojega AK in s svetimi naboji pravice ne pokončaš te bedne stvore kot so Bavčar, Šrot, Korsika ali Fink. In drugiih. Kajti to, da so krivi je vendarle jasno kot sam hudič. Zakaj je jasno? Zato ker smo jaz, Primož Cirman in moji novinarski prijateljici Suzana Rankov in Vesna Vuković v teh letih napisali nešteto člankov o popolnoma jasni krivdi teh ljudi. O krivdi hudiča se ne razpravlja.
Torej člankov o teh bednih kreaturah, ki si ne zaslužijo niti zapora, kaj zapora, še giljotina bi bila premila smrt. Počasno ubijanje s strappado na Plečnikovi tržnici nasproti sedeža Dnevnika bi mogoče vsaj za silo zadostilo "pravici", ki bi ga lahko iz oken sedeža Pravice/ Dnevnika opazovali Primož Cirman, Suzana Rankov in Vesna Vuković. Kajti, če te ljudje niso krivi po pravnoformalni poti, potem so krivi s stališča sedeža Pravice in to je še veliko huje kot obsodba kakšnega slovenskega sodišča. Iz srednjega veka pa seveda vemo, da so množice od rablja (dandanes obeh obeh spolov) pričakovale kri in postale ponorele, če je bilo te premalo, ali če se jim je zdelo, da obtoženi ni trpel dovolj. Ribničan Kozina, kaj torej čakaš? Razčetveri jih, pobij jih, zmelji v prah.
Da ne bo pomote o "policajnovinarstvu"
Vsi, ki smo kdaj imeli kakšne vidnejše funkcije smo bili pod drobnogledom javnosti. Kar je v pravni državi nujno in ni nikakor sporno. Sporno pa je, da se Dnevnik in njegovi najbolj "angažirani" novinarji Primož Cirman, Suzana Rankov in Vesna Vuković s pomočjo policijskih informacij ("pridobili smo podatke", "v podatkih je bilo navedeno" itd.) in virov, ki so blizu neke politične opcije, lotevajo "političnih umorov" in ne kritičnega pisanja. O raziskovalnem novinarstvu, kvaliteti in spoštovanju standardov tu seveda ne more biti govora. Povsem jasno je, da je vsak medij politično opredeljen. Tovrstni pluralizem je dejansko eden osnovnih pogojev demokratičnega razvoja medijskega prostora.
Nekaj popolnoma drugega je, ko v parlamentarni demokraciji obstajajo časniki kot je Dnevnik, ki "pobijajo" posameznike ali skupine, ki so na poti (skrajno sumljivi) politični druščini, ki obvladuje Dnevnik. Novinarji Dnevnika so "družbenopolitični delavci" kot je v svojih časih znal s socialistično pobožnjaškim glasom novinarjem oznanjati Franc Šetinc, nekdaj član vrhuške prejšnjega nedemokratičnega sistema. Režima v katerem se tovrstni delavci niso smeli ustavljati pred lastnimi predsodki in sumljivega posameznika "politično umoriti" še preden ga je v roke dobilo sodstvo.Ta manira je ostala v Dnevnikovi najsvetejši tradiciji, torej politični umori nasprotnikov neke, da rečem, privatne politične skupine.
Dobri "čika"(stric) Milan Kučan in ostali
Vsakdo, ki tako kot jaz Dnevnik bere že več kot štirideset let, si v spomin ne bo mogel priklicati priložnosti, ko bi o Milanu Kučanu pisali kako drugače kot hlapčevsko in "uliznjeno". Isto velja za Franceta Popita Mirana Potrča, Franca Šetinca (jasno!!), Mitjo Ribičiča, Cirila Ribičiča, Andreja Marinca in množico ostalih, ki so z vodilnih funkcij v nedemokratičnem sistemu, čez noč postali demokrati. Torej na eni strani lizanje na drugi pa "politični umori".
Zakaj tak bes na "verigi" Bojana Petana, "lastnika" Dnevnika?
Večkrat sem se spraševal, zakaj omenjeni novinarji pišejo svoje stilistično neprebavljive skladovnice s takšnim žarom, da celo besom. Razlaga je lahko samo psihoanalitska. Ko ti novinarji streljajo in politično pobijajo, da celo prosijo državne organe, da posameznike procesirajo, se vsekakor v njih nabira pravičniški gnev. Pa ne samo zaradi tega, ker začnejo v tolikokrat ponovljeno lastno branjarijo tudi sami verjeti, ampak tudi zaradi "lastnika", ki jih ima na verigi. Po eni strani jih ni, torej novinarjev Dnevnika, toliko v hlačah, da bi pisali čisto osnovne stvari. Na primer o tem kako je Bojan Petan prišel do lastništva Dnevnika. Po drugi strani jih razžira tudi to, da jih Bojan Petan, lastnik, čeprav so pridni in zvesti, ter streljajo in "ubijajo" politične nasprotnike, plačuje vedno bolj bedno. In gnev se nabira in kanalizira na politične nasprotnike. Tako kot pri psihoanalizi je zdravljenje tudi tu pogojeno z uspešnim spopadanjem s travmo in tudi tu mora prvi korak narediti pacient sam.