Bogokletno, a resnično: za krizo desnice so krivi tudi Janševi mediji!

Za vedno večji neuspeh desnih strank na volitvah in vse manjšo desno volilno bazo niso krivi le sovražno nastrojeni levi dominantni mediji. Velik del krivde nosijo tudi desni mediji. Ti večinoma delujejo kot nekritična trobila in enoumna propagandna mašinerija desnih strank. Zato ne pritegnejo novega občinstva in posledično novih desnih volivcev, temveč v svoji zadrtosti zgolj prepričujejo prepričane, ki jih je vedno manj, kot je vedno manj tudi volivcev desnice.

V desnih medijih, blizu največje desne stranke SDS, menijo, da so samo oni onstran vsake kritike in da le oni vedo, kaj je ustrezno in objektivno novinarstvo. Pri Reporterju in mojem pisanju jih vedno znova zmoti tu in tam kakšna kritična kolumna o SDS ali Janši. Za to so takoj okrivili menjavo lastništva revije, ki bojda vpliva na uredniško politiko. Pri sebi seveda nimajo teh dvomov. Za Demokracijo, Novo24TV in Politikis je očitno edina pravilna lastniška struktura, da je medij v solasti članov SDS ali oseb, povezanih s to stranko. Zato v teh medijih ni kritičnih člankov ali komentarjev o Janši in SDS. Ti desni mediji nenehno zahtevajo, naj levi mediji kritično pišejo o Kučanu, hkrati pa prepovedujejo kakršno koli kritiko Janše v vseh desnih medijih. In to je za člane SDS in njihove simpatizerje merilo medijske objektivnosti in kakovosti?!

Ob 20. obletnici tednika Demokracija, ki je bilten SDS, so vidni člani te stranke vzhičeno razlagali, da je ta tednik še edini preostali demokratični medij na Slovenskem, baje poln analitičnih člankov. Na posvetu »Demokracija in pomen medijske pluralnosti za evropsko Slovenijo« (16. 9. 2016) je Andreja Valič Zver, sicer članica izvršilnega odbora SDS, tednik Demokracija opisala kot edino svetlo lastovko na temnem slovenskem medijskem nebu. Podobno velja tudi za uredniški in novinarski kader na Novi24TV. Ne moti jih sporno dejstvo, da je izvršni direktor Nove24TV nihče drug kot Božo Predalič, vplivni član SDS in nekdanji generalni sekretar Janševe vlade. Tudi druge pomembne funkcije na tem mediju zasedajo strankarski ljudje. V. d. odgovornega urednika je Jure Ferjan, podpredsednik SDM, podmladka SDS, direktor pa Boris Tomašič, prav tako vidni član SDS. Na isti liniji je desni spletni portal Politikis, katerega ustanovitelj in član uredništva je Dejan Kaloh, strokovni sodelavec v poslanski skupini SDS.

Za te desne medije je značilno, da ukazujejo drugim medijem, tudi Reporterju, kakšno lastniško in upravljavsko strukturo lahko imajo, kako naj poročajo in kakšne vsebine naj imajo na splošno in še zlasti o SDS in Janši. Večina njihovih pritiskov na uredniško politiko Reporterja je povezana z mojim pisanjem. Kaloh, ki se redno opredeljuje za velikega demokrata, čeprav gre za Janševega medijskega vojaka, je zaradi nestrinjanja z mojo kritiko Janše na tviterju celo pozval, da se mi Reporter čim prej zahvali za sodelovanje (@PortalPolitikis, 29. 7. 2016). To je seveda zelo daleč od medijske demokracije in pluralizma. Na tem portalu pa niso zgolj nedemokratični, temveč očitno tudi funkcionalno nepismeni. Sicer me ne bi obtoževali, da nisem obsodila komunizma, čeprav sem v številnih kolumnah kritizirala ravno komunizem in kontinuiteto komunističnih praks po osamosvojitvi (glej, glej in glej).

Še večji problem desnih medijev je vsebina. Preveč stavijo na teme iz preteklosti in zanemarjajo sedanjost, ki volivce najbolj zanima. Enako velja za SDS, ki se trži kot stranka prihodnosti, vendar se je šele z nedavnimi interpelacijami končno prebudila iz murgelske in udbovske kome in se začela ukvarjati z osnovno dejavnostjo opozicije, to je kritiko in nadzorom Cerarjeve vlade. Sicer je pod vplivom SDS glavna tema desnih medijev murgelski škrat, ki ga vidijo povsod, tudi tam, kjer bi morali videti koga drugega. Prav tako nenehno lovijo udbovce, ko pa enega končno najdejo v domobrancu Antonu Drobniču, potem se surovo lotijo tistih, ki so ga razkrinkali. Najprej Romana Leljaka, ki ga je Janša takoj napadel na tviterju, ker je razkril dokument o Drobničevem sodelovanju s tajno politično policijo. Ali mene, ki me zaradi kritičnega pisanja o spornem udbovstvu Drobniča (glej) vedno znova napadajo v Demokraciji, češ da sem novinarska krtica.

Čeprav se nenehno ukvarjajo z Udbo, so desni mediji najbolj padli na preizkusu medijskega pluralizma ravno pri vprašanju Udbe. Pri primeru sodelavca Udbe Drobniča so našli tisoč opravičil in izgovorov, ki jih za druge njene sodelavce nimajo. Izmišljevali so si olajševalne okoliščine in v tedniku Demokracija celo patentirali »udboiskrenometer«. Ko je nedavno dokument kot sodelavca Udbe razkril levičarskega novinarja in urednika Ervina Hladnika Milharčiča, so se taisti desni mediji zgražali, češ mar teh levičarjev ni sram, da v levih medijih branijo Milharčiča, saj je iz dokumenta vse jasno!? Kot je vse jasno tudi pri Drobniču! Desni mediji nenehno ponavljajo, da je razčiščevanje preteklosti, tudi udbaške, pogoj, da postanemo normalna družba. Ko pa pridejo do svojega udbaša Drobniča, je razčiščevanja takoj konec in nastane ista blokada kot v levih medijih.

Desni mediji ne poskušajo zgolj pomesti pod preprogo Drobničevega sodelovanja z Udbo, temveč tudi dejstvo, da je bil Drobnič na funkciji generalnega državnega tožilca na začetku tranzicije, ko je prišlo do množičnega oškodovanja družbenega premoženja. Takrat se je Drobnič proslavil s škandalozno izjavo, da ovadbe, ki jih dobiva zaradi oškodovanja družbenega premoženja, niso vredne papirja, na katerem so napisane. Janez Krnc, nekdanji namestnik družbenega pravobranilca, se je zaradi tega še leta 2013 čudil Drobniču: »Še danes mi jasno, kako je lahko najodgovornejši funkcionar državnega tožilstva podal takšno izjavo. To mi je ostalo v spominu iz časov, ki je bil zelo odločilen za to, kako bo država ukrepala.« Bolj kot Drobniču se lahko danes čudimo odnosu desnice, ki nenehno ponavlja, da je oškodovanje družbenega premoženja povezano z udbaškimi omrežji in da je bila takrat storjena nepopravljiva škoda. Kljub temu je Drobnič še vedno nedotakljivi heroj desnih medijev.

Eden največjih problemov desnih medijev je, da le redko nastopajo kot voditelji na slovenskem medijskem trgu, kot tisti, ki zgodbe odkrivajo, odpirajo, plasirajo v javnost in s tem določajo temo in tempo javne razprave. Če že ponujajo lastne zgodbe, gre praviloma za pretekle ideološke ali današnje obrobne teme, ki jih desni mediji napihujejo do neba – od četrt stoletja zamujene ovadbe Kučana, Udbe povsod, razen v lastnih vrstah, koroških dečkov in centrov za socialno delo, problema delavcev migrantov Apače in podobnih tem, ki niso predmet širšega javnega zanimanja. Tudi zato imajo desni mediji malo bralcev, majhen domet in nimajo pomembnega vpliva na javno mnenje.

Nujni pogoj za politični pluralizem je medijski pluralizem, ki volivcem omogoča informirano odločanje na volitvah. Desni mediji zahtevajo pluralizem v levih medijih, medtem ko tega načela pri sebi ne upoštevajo. Ker so dominantni levičarski mediji celotno tranzicijo odkrito sovražni do desnih strank, zlasti Janše, na desnici prevladuje mnenje, da desni mediji ne smejo biti kritični do desnih strank in njenih voditeljev. Da je treba z desnimi politiki ravnati v rokavicah. Takšni nekritični desni mediji bodo težko pridobili nove bralce in še težje nove desne volivce.