»Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem sem spoznal, da mislijo resno.« To je v svojo beležnico zapisal Jörg Sponer iz družbe Capital Group, potem ko so se zasebni vlagatelji konec novembra sestali z ekonomskimi svetovalci Aleksisa Ciprasa, prvega človeka Sirize, ki se ji na predčasnih volitvah v Grčiji obeta zmaga. Človek, ki trdi, da pozna težave zibelke demokracije, je očitno dosegel svoje – tuji kapital se že dober mesec umika iz Grčije, ljudje panično dvigujejo denar iz bank. A se pri tem ni ustavil. Če bo taka volja naših ljudi, bodo dogovori o varčevanju v zameno za finančno pomoč v nekaj dneh zgodovina, je dejal tik pred silvestrovim in napovedal, da bo nova grška vlada, ki jo bo seveda vodil, zahtevala, da zasebni vlagatelji odpišejo grški dolg, preostalega pa odkupi Evropska centralna banka (ECB).
Atenčan, ki politiko in ekonomijo vidi zgolj kot partijo šaha, kjer se sicer menjajo pozicije, načela pa ne, tudi če gre za tako resno zadevo, kot je vodenje države, se je rodil 28. julija 1974, pet dni po padcu vojaške vlade, ki je v Grčiji vladala od leta 1967. Diplomiral je iz gradbeništva na državni tehnični univerzi, kasneje je končal podiplomski študij urbanega načrtovanja. S politiko se je začel ukvarjati že kot srednješolec, takrat se je pridružil mladim komunistom, postal pa je še bolj radikalen od ene najbolj smrtonosnih ideologij 20. stoletja. Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo vsaj dobro izdelan načrt, pravijo tisti, ki so se pogovarjali z njenimi voditelji. Cipras ne razočara. Kalil se je že na študentskih protestih v letih 1990 in 1991, kot 29-letnik postal glavni tajnik ekstremne organizacije Sinaspismos in leta 2008 tudi njen predsednik. Ko se je leto kasneje prebil v parlament, je postal vodja poslanske skupine Siriza, ki je s populističnimi parolami proti varčevalnim ukrepom Evropske unije na volitvah leta 2012 postala največja opozicijska stranka.
»Grški Robin Hood«, »seksi Aleksis«, »rešitelj Evrope«, to so samo nekatere oznake za miselno precej omejenega Ciprasa, ki so ga v zvezde kovali levi mediji od Sredozemlja do Baltika, svetovni tisk pa ga je, še zlasti letos, ko je provokativno kandidiral za predsednika Evropske komisije, označil za najbolj nevarnega človeka Evrope, ki je za demokracijo vsaj tako nevaren kot grška desna stranka Zlata zora.
Pred tedni je po svojem odposlancu Janisu Miliosu, grški različici Jožeta Mencingerja, sporočil, da sicer nameravajo ostati v EU in ohraniti evro, da pa bo v primeru volilne zmage Siriza takoj ustavila privatizacijo, prekinila varčevanje, oživila ekonomijo in zmanjšala brezposelnost z zaposlovanjem v javnem sektorju; vsem potrebnim omogočila domovanje, brezplačno elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo. Porabo bo grška levica spodbudila tako, da bo ob povečanju uvoza vrnila plače na raven pred krizo, hkrati pa povečala minimalne plače in pokojnine. »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati premoženje, ki ga imajo v Grčiji,« je o Ciprasovem gospodarskem programu zapisal Financial Times, še posebno zato, ker se ni jasno izrekel o idejah nacionalizacije premoženja, češ da bodo uporabili tudi ta ukrep, če bo potrebno.
Aleksis Cipras pravi, da se bo kriza, ki se je začela v Grčiji, tam tudi končala. Da bodo svojo demokracijo, ki se je rodila v stari Grčiji, na novo izvozili. Zato Siriza tudi goji stike s takimi ekstremističnimi političnimi strankami po Evropi, kot so španska Podemos, nemška Linke ali slovenska Združena levica, na katere ustanovni kongres v začetku leta je Cipras tudi prišel. »Zavrnili bomo neoliberalno politiko, kajti evrska kriza je kriza neoliberalne politike,« je takrat dejal in še enkrat pokazal, da, kot je za socialiste značilno, nima pojma o ekonomiji.