Poslanska skupina Desus je imela na razpolago za razpravo 25 minut. Prvih sedem minut in pol je za predstavitev stališča poslanske skupine porabil poslanec Jurij Lep, ki je bil eden od podpisnikov konstruktivne nezaupnice in kandidature Karla Erjavca za novega mandatarja.
Naslednji iz poslanske skupine je bil na vrsti Robert Polnar, ki ni več član stranke, saj so ga iz nje izključili, poleg tega je nasprotnik Erjavčeve kandidature in podpornik vlade Janeza Janše. Kljub temu so mu v poslanski skupini omogočili predstavitev stališča.
Še več, Polnar je govoril celih 16 minut in tako pustil izredno malo časa naslednjima prijavljenima govorcema, Branko Simonoviču in Francu Jurši. Ostalo jima je namreč le še minuto in pol časa, zato se je Simonovič razpravi odrekel v korist Jurše, ki pa prav tako ni mogel veliko povedati. Ivan Hršak se ni niti prijavil na razpravo.
Jurša je najprej spregovoril o ekstremizmu v politiki, o levih in desnih ekstremistih, o tem, kako njemu grozijo in ga žalijo. Ko pa je hotel spregovoriti še nekaj besed o Erjavcu in obrazložiti svoj glas, pa se mu je izklopil mikrofon, saj se je čas, namenjen za razpravo poslanske skupine Desus, iztekel.
Najbrž je unikum v svetovni politiki, da kandidat za mandatarja ne more prepričati niti vseh svojih poslancev. Kot je znano, mu je najprej odrekel podporo Polnar, nato pa še Simonovič. Zato je še toliko bolj nenavadno, da je poslanska skupina nasprotniku njihovega predsednika dala prednost pri nastopu, na koncu pa so brez besede ostali vsi ostali.
Polnar pozneje ni dvignil glasovnice, podobno kot poslanci SDS, NSI in SNS. Erjavec je tako prejel le 40 glasov poslancev, kar je dva manj, kot se jih je pred mesecem dni podpisalo pod konstruktivno nezaupnico. Poleg Simonoviča ga tako nista podprla še dva poslanca, možno, da celo iz poslanske skupine Desusa.
Ivan Hršak ni nikoli javno izrekel glede kandidature predsednika svoje stranke za predsednika vlade, zato naj bi bil glavni »osumljenec«. Nekateri so prepričani, da Erjavca ni podprl tudi Jurša, vendar pa mu v stranki verjamejo, da je glasoval za njihovega predsednika.
In kaj je v razpravi povedal Robert Polnar, ki je svojim kolegom pobral večino časa? O Erjavcu je dejal, da gre za posameznika, ki ima nespregledljive težave z artikulacijo lastnih misli in obupno skromen izrazni register. Dejal je še, da je Erjavec posameznik, čigar ambicija stokratno presega njegove intelektualne in siceršnje sposobnosti in da je »človek, ki je poln skrajno antiduhovitih domislic, v katerih pa očitno uživa kakor ambiciozen šolar, ki se pripravlja na razredno proslavo.«
Največ zgražanja pa je požela njegova izjava, da se Slovenija zmeraj bolj spreminja v peskovnik »zafnanih dušebrižnic, podeželskih grebatorjev, odlikovalcev in odlikovancev vsakovrstnih hrupnih zaslužnežev, zakasnelih herojev in moralističnih pofukeljnov.«
Nezaupnico je označil za najostudnejšo orgijo vulgarne diskreditacije političnega prostora: »Zgolj še ena priložnost za Noetovo barko zagovornikov ploščate Zemlje. Edino, kar je pri tem možno narediti, je ohraniti zdrav razum, osebno mero človekoljubja in se zoperstaviti. To je edino umno v vsem tem brezumju, to je edino humano v tem totalnem poživinjenju.«
