Naslov je prevod znane surrealistične komedije Being John Malkovich (Biti John Malkovich), ki jo je leta 1999 posnel Spike Jonze, v njej pa brezposelni lutkar po naključju odkrije portal, ki vodi v možgane Johna Malkovicha. Kmalu iz tega naredi posel in ljudje lahko proti plačilu po nekakšnem tunelu za četrt ure pridejo v um slavnega igralca, preden jih neznana sile izvrže.

Kaj bi se zgodilo, če bi za nekaj časa postali Anže Logar, okoli katerega se te dni vrti usoda slovenske izvršilne veje oblasti v prihodnjih štirih letih? Kaj v resnici misli Logar, kaj naklepa oziroma kako se bo na koncu odločil - bo šel v koalicijo z Robertom Golobom ali Janezom Janšo? Kljub temu, da je v kuloarjih slišati marsikaj, pa bi lahko na podlagi njegove dosedanje zgodbe, ki se je začela po koncu predsedniškh volitev novembra 2022, prišli do treh različnih zaključkov.

Prvi je še nekako najbolj logičen, čeprav obenem v nasprotju z vsem, kar je Logar v zadnjih treh letih in pol govoril v javnosti: desnosredinska koalicija, kjer bi si kot mandatarja težko predstavljali koga drugega kot Janeza Janšo. Če se prvi demokrat odloči za to možnost, bo na naslednjih volitvah težko komu pogledal v obraz in zatrdil, da je načelen človek. Toda politika je stara, morda celo najstarejša obrt, in načelnost je najpogostejša kolateralna žrtev oportunizma.

Bolj drzna bi bila druga možnost, po kateri bi Demokrati v imenu “sodelovanja”, o katerem so nam govorili celotno predvolilno kampanjo, vstopili v levosredinsko koalicijo. V tem primeru bi kot ključni partnerji - Robert Golob brez Logarja pač ne more nič - iztržili precej več od socialnih demokratov, čeprav so na volitvah dosegli praktično enak rezultat. Ker bi bili Demokrati za nadaljevanje Golobove vladavine ključni, bi jim moral premier v odhodu dejansko dati ponudbo, ki je ne bi mogli zavrniti. V tem primeru je za Logarjevo integriteto ključno to, kako bi prikazal svojo odločitev, kako bi jo utemeljil.

Na tej točki potegnimo vzporednice z Madžarsko, z njenim bodočim premierjem Petrom Magyarjem, s katerim bi lahko Anže Logar našel določene sorodnosti. Bistvena je seveda ta, da sta oba neke vrste odpadnika, saj sta po dolgoletni karieri v dominantnih strankah (Fidesz, SDS) v nekem trenutku začutila, da gre politika stranke, predvsem pa način vodenja njenega predsednika (Orban, Janša) v napačno smer. Madžari so po 16 letih Orbanu prisolili zaušnico, po kateri si verjetno ne bo več opomogel, začel se bo tudi razpad njegovega vzporednega politično-ekonomskega sistema.

Pri Janši oziroma SDS gre vseeno za manj problematičen fenomen, saj je stranka po letu 1996, ko je na volitvah zadnjič pristala na tretjem mestu - za LDS in SLS -, bodisi zmagovala bodisi končala na drugem mestu. To pomeni, da je bil Janša ne glede na sporni renome na oblasti neprimerno manj časa od Orbana. Če seštejemo vse tri njegove dosedanje premierske mandate, ne pridemo niti do polovice Orbanovega staža. Toda vzorec je podoben in vsaj nekoliko sta si podobni tudi zgodbi Petra Magyarja in Anžeta Logarja.

Vendar pa so med njima tudi precejšnje, morda celo odločilne razlike. Magyar je 10. aprila zelo prepričljivo zmagal in bo brez kakršne koli koalicije lahko vladal naslednja štiri leta. V madžarski parlament so se poleg tega uvrstile zgolj tri stranke - in vse so desne. Pri nas je seveda povsem drugače, saj imamo v Državnem zboru kar sedem strank, levica in desnica pa sta skoraj izenačeni.

Če bi Logar sledil Magyarjevi logiki, bi ga medijsko osončje SDS sicer utopilo v svoji kanalizaciji, vendar pa bi mu slovo od patriarha janšizma nedvomno prineslo odobravanje vseh ostalih, strankarsko nekontaminiranih medijev.

Če bi Logar sledil Magyarjevi logiki, bi seveda obrnil hrbet Janši. To bi bilo logično in razumljivo, vprašanje pa je, ali je tudi racionalno. Kajti Demokrati 22. marca ne samo, da nismo zmagali, dosegli so celo zelo povprečen rezultat. S šestimi poslanci ne morejo delati čudežev, lahko pa Janši preprečijo vrnitev na oblast kot lahko enako storijo tudi v primeru Roberta Goloba. V tem pogledu pa ima Anže Logar v rokah precej več kot le 6 poslanskih sedežev. Če se ukloni Janši, bodo v vladi, če se odloči za Goloba, bodo prav tako v vladi.

Pri tem pa ni odprto le vprašanje, od koga bi Logar iztržil več, pač pa tudi, kaj bi volivci bolj spoštovali. Kajti nenazadnje gre tudi za podobo nekega politika, ki nam je zadnja tri leta razlagal, kako se je spremenil, dozorel in kako ne pristaja več na logiko polarizacije, kjer je na desni en sam dominanten lik. Če bi Logar sledil Magyarjevi logiki, bi ga medijsko osončje SDS sicer utopilo v svoji kanalizaciji, vendar pa bi slovo od patriarha janšizma Logarju nedvomno prineslo odobravanje vseh ostalih, strankarsko nekontaminiranih medijev.

Kako se bo torej odločil? Ali bolje - kako se je že odločil? Kajti če držijo namigi, ki prihajajo iz političnega zakulisja, potem pogajanja o sestavi desnosredinske vlade potekajo že nekaj časa, Logar pa v njih igra pomembno vlogo. Toda to se dogaja daleč od oči javnosti, ki se ravno v teh dneh upravičeno sprašuje, zakaj je potrebna takšna netransparentnost pri nekaterih volitvah v Državnem zboru.

Tajnost glasovanja je namreč postala figov list za vse mogoče podmizne dogovore in nenačelna trgovanja. Že izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora je pokazala, da vstopamo v mandat, kjer bosta nespodobnost in volja do moči nad vsem drugim. Kaj nas potemtakem čaka šele pri volitvah mandatarja!?

Robert Balen

Ni lahko biti Anže Logar. Drži. Vendar je kočljivost položaja malenkost v primerjavi z načeli, ki so tokrat v igri. Kajti ne gre le za vprašanje zelo verjetne Janševe vrnitve na oblast, kar del levice spravlja v stanje šoka, ampak gre predvsem za temeljno dilemo okoli našega sistema in države kot take: ali podpiramo politiko, ki ne laže, ne manipulira in se ne spreneveda glede svojih pravih ciljev, ali pa smo pripravljeni do vratu zagaziti v močvirje moralne korupcije in nespoštovanja človekovega dostojanstva.

Doslej nas je desnica prepričevala, da je moralno superiorna in da nikoli ne počne stvari, ki jih je pripisovala levici. A zakaj potem desni sektor v teh dneh preko svojih medijskih likvidatorjev in vojske spletnih trolov brutalno obračunava z vsemi, ki razgaljajo novo maksimo janšistične desnice - namreč da cilj posvečuje sredstvo in da je dovoljeno vse, samo da se pride na oblast?

Anže Logar bi že zaradi svoje osebne zgodovine in odličnega poznavanja mentalitete svojega dolgoletnega strankarskega šefa moral zavrniti povolilno sodelovanje z njim. Volk v ovčji koži bo pač vedno volk, naj njegov trop še tako kriči, da je v resnici jagnje in da so volkovi na nasprotni strani. Če se Logar preveč boji volka, potem resda ne bo mogel “prestopiti” h Golobu, lahko pa javno pove, da Demokrati ne bodo podprli nikogar in da bodo v opoziciji. Takšna odločitev bi bila ne glede na kritike in napade z obeh strani pogumna in častna. Razen če se kdo preveč boji novih volitev?