Bistvo slovenske polarizacije je v temeljnem vprašanju, na katerega nam ne levi ne desni politični voditelji že 36 let niso dali poštenega odgovora: Zakaj ne moremo končno pokopati svojih mrtvih? Kdo ali kaj nam to preprečuje?

Še preden smo dobili novo vlado, je desna koalicija dregnila v osje gnezdo slovenskega ideološkega razkola. Pohitela je s sprejemom tistega zakona oziroma spremembe zakona, ki ureja vprašanje pokopa žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Zraven so določili še nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki je ponovno postal 17. maj. In za obresti - ker je Golobova “komunistična” vlada ta praznik po letu 2022 odpravila - je prihajajoča “domobranska” vlada v novelirani zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev vtaknila še določbo o trajnem pokopu žrtev na ljubljansko pokopališče Žale. Da bi sprovocirali Zorana Jankovića, ki se dela neumnega in kakor ne loči med spomenikom in nagrobnikom?

Namenoma sem se poigral s komunisti in domobranci, saj so perpetuum mobile slovenske levice in desnice. Seveda niso svetovno čudo, kajti tudi drugi veliki narodi imajo svoj nacionalni razkol in državljansko vojno - Američani, Španci, Grki … da ne omenjamo Francozov, ki se še vedno preganjajo med sabo zaradi šentjernejske noči (1572) in meščanske revolucije (1789). Pravzaprav imamo Slovenci zelo “mlado” državljansko vojno, ki se je uradno začela aprila 1941 z napadom nacistične Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo in formalno končala 8. maja 1945 z zmago Titovih partizanov, ki so tudi po vojni nasprotnike brez milosti pobili - brez sojenja.

Primož Lavre

Ko je spomladi 1990 France Bučar v prvi demokratično izvoljeni skupščini slovesno oznanil konec državljanske vojne, se je zdelo, da smo na dobri poti do nacionalne pomiritve. Milan Kučan, zadnji šef nekdanje partije, transformiran v prvega demokratično izvoljenega slovenskega predsednika, je obiskal morišče v Kočevskem Rogu, kjer je maševal nadškof Alojzij Šuštar.

Njuno simbolno rokovanje in menda celo vzajemni opravičili sta bili danemu trenutku primerni gesti, čeprav v formalnem smislu brez vsake vrednosti. Kajti pri deklarativni spravi gre za akt, ki ga lahko sprejmejo zgolj predstavniki ljudstva, torej parlament. Deklaracije o spravi pa poslanci v vseh teh desetletjih niso uspeli sprejeti iz preprostega razloga - ker se niso mogli zediniti o tem, kaj naj piše v njej.

Edina institucija, ki je v 36 letih zmogla narediti takšen korak, pa še to bolj v intelektualnem smislu, je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU); njena Deklaracija o slovenski spravi iz leta 2021, je bila sredi kovidne epidemije deležna manjše pozornosti, kot bi jo verjetno potrebovala in ki bi si jo tudi zaslužila. Napisana je namreč nepolitično, neideološko in je v tem smislu dovolj brezmadežna, da bi jo lahko v nekih drugih, normalnejših časih brez nerganja posvojili tudi poslanci Državnega zbora.

Razprava, ki poteka več kot 80 let po koncu vojne in revolucije, v ničemer ne škoduje slovenski nacionalni enotnosti. Proti tabujem se pač ne borimo tako, da jih potiskamo v podzavest in o njih ne govorimo. Poleg tega je bila tokratna razprava o žrtvah nasilja in njihovem pokopu presenetljivo kultivirana, tako da nihče ni mogel nikomur nič očitati. Edini, ki bo iz zakonske določbe o pokopu ostankov žrtev iz prikritih grobišč (predvsem iz Macesnove gorice) na ljubljanskih Žalah pred lokalnimi volitvami zganjal politični cirkus in demagogijo, je župan prestolnice, ki ne loči med spomenikom in nagrobnikom, in ki je žrtvam, med katerimi so tudi civilisti, ženske in otroci, naprtil prisego nacistom.

Jankovićevo poniglavo obnašanje je sicer zgodba zase, toda politiziranje zgodovine zagotovo ni ključni problem slovenskega odnosa (bolje: ne-odnosa) do pobitih oziroma nepokopanih mrtvih. Bistvo je namreč v temeljnem vprašanju, na katerega nam ne levi ne desni politični voditelji že 36 let niso dali poštenega odgovora: Zakaj ne moremo končno pokopati svojih mrtvih? Kdo ali kaj nam to preprečuje?

Sprava, katere sestavni del je pokop vseh mrtvih, ima tudi metafizično razsežnost, saj govori o duhovni prihodnosti nacije. Predstavljajte si trenutek, ko bodo Slovenci pokopali vse mrtve in ugotovili, kako lep je svet, v katerem živijo.

Svetost življenja in posvečenost mrtvih spadata med temeljna načela evropske kulture in civilizacije. Že iz antike izvira spoznanje, da si vsak človek zasluži grob. Tudi izdajalec. Tudi odpadnik ali zločinec. Koliko zločincev je bilo med 12.000 pobitimi Slovenci po koncu II. svetovne vojne, ne bomo nikoli vedeli, saj razen redkih izjem - Leon Rupnik je bil eden redkih kvizlingov, ki so jim sodili - nikoli niso stopili pred sodnika. Namesto pred sodiščem so jim sodili na moriščih po vsaj državi - tudi ženskam, mladoletnikom, invalidom, ranjencem …

Ker vojni zločini nikoli niso dobili pravnega niti moralnega zadoščenja, smo soočeni z zločinom brez zločincev. Po 80 in več letih niti to ni več pomembno za vzpostavitev duhovnega miru med ljudmi. Sprava je namreč dejanje, ki svoj namen doseže, ko duh smrti in maščevanje izgine iz družbenega in političnega prostora. Dokler kosti iz različnih grobišč ležijo v skladiščih lokalnih komunalnih podjetij, ni mogoče govoriti o humanizmu ali spoštovanju človekovega dostojanstva.

Primož Lavre

Na Slovenskem ne bomo imeli miru, dokler vsi naši mrtvi ne bodo pokopani. Tega zgodovinarji seveda ne morejo narediti, to lahko stori zgolj in samo država. Bivši predsednik Borut Pahor, ki se danes smeši iz dneva v dan, je v svojem mandatu - in to mu bomo vedno priznavali - dosegel postavitev spomenika spravi v Ljubljani. Majhen, a opazen korak k odpravljanju barbarstva in tabujev. Predsednica Nataša Pirc Musar je obljublja, da bo drugo polovico svojega mandata posvetila tudi vprašanju sprave. Če bo držala besedo, si zasluži podporo.

Sprava, katere sestavni del je pokop vseh mrtvih, ima tudi metafizično razsežnost, saj govori o duhovni prihodnosti nacije. Predstavljajte si trenutek, ko bodo Slovenci pokopali vse mrtve in ugotovili, kako lep je svet, v katerem živijo.