Andrej Pogačnik: Inženirji bomo nosili največje breme izhoda iz podnebne krize

To so zelo nazorno pokazale tudi lanske katastrofalne poplave in zemeljski plazovi v Sloveniji. Pri soočanju s pregretim svetom ima gradbeništvo dva velika izziva, ki ju bo moral reševati hkrati. Najprej v svojih vrstah, saj gre pri proizvodnji gradbenih materialov za energetsko izjemno intenzivno industrijo, ki ustvari veliko izpustov toplogrednih plinov in močno obremenjuje okolje. Preoblikovanje je torej nujno. In ni nemogoče, kot kažejo na primer tudi prizadevanja edine cementarne v Sloveniji, Alpacem Cement.

Tehnološke posodobitve že zdaj prispevajo k proizvodnji visokokakovostnega cementa, po evropskih smernicah pa naj bi leta 2030 delež klinkerja v cementu zmanjšali z zdajšnjih 72 na 64 odstotkov. To je zelo pomembno za trajnostno prihodnost, saj je klinker kot glavna sestavina cementa odgovoren za največji delež emisij ogljikovega dioksida pri proizvodnji cementa. Gradbeni sektor lahko torej prevzame vodilno vlogo pri trajnostnih gradnjah, tudi z velikimi naložbami v razvoj novih tehnologij.

Drugi izziv za gradbeništvo pa bo ustrezno načrtovanje, projektiranje in izvajanje inženirskih projektov, da bodo betonske ali hibridne gradnje ter infrastrukturni projekti uspešno kljubovali ujmam in hkrati peklenskim vročinskim valovom, ki nas čakajo. Odpornost stavb in infrastrukture proti podnebne spremembe bo ključnega pomena za trajnostni razvoj in ohranitev modernega načina življenja, o čemer smo se pogovarjali z inženirjem Andrejem Pogačnikom.

Gospod Pogačnik, kako vi razumete oziroma kakšen zeleni prehod v gradbeništvu pričakujete? Gre namreč za industrijo, ki ne slovi po čistosti in skromnosti pri porabi virov.

Res je, gradbeništvo s proizvodnjo cementa oz. betona in jekla prispeva 15 odstotkov  k antropogenim izpustom CO2. Beton kot drugi najbolj uporaben material takoj za vodo (porabimo ga 3 tone na prebivalca na leto) prispeva k izpustom  približno 7 odstotkov, od tega odpade največ na proizvodnjo cementa, ki ga daleč največ, 52 odstotkov  proizvedejo na Kitajskem, v EU pa 5,3 odstotka.

Kar prepogosto jemljemo beton, in sicer  zaradi vrste dobrih lastnosti: velike mehanske trdnosti, odpornosti proti ognju, nizkih vzdrževalnih stroškov, zvočne izolativnosti, estetskega – naravnega videza, izjemno dolge življenjske dobe, za nekaj samoumevnega. Ravno zaradi velike količine moramo v času podnebnih sprememb še posebej poglabljati znanje na področju pridobivanja cementa, izdelavi betonskih mešanic in predvsem pri uporabi v konstrukcijah zmanjševati količino izpustov.

Pri proizvodnji cementa se je od leta 1990 do danes za dobrih 19 odstotkov zmanjšala emisija CO2 na tono proizvedenega cementa. Zaradi specifičnosti proizvodnje cementa velja ta industrija za eno tistih, ki jih je najtežje razogljičiti. Študije o razogljičenju industrije cementa kažejo, da je potrebno delovati na nekaj področjih:

* zmanjšanje emisij pri proizvodnji klinkerja

*zmanjšanje pri proizvodnji cementa

* večji izkoristki pri proizvodnji betona

* racionalnost pri projektiranju

* dekarbonizacija električne energije (zmanjšanje izpustov CO2)

* CCUS (Carbon Capture, Utilization and Storage) – zajemanje, izkoriščanje in shranjevanje ogljika

Globalno združenje za cement in beton (Global Cement and Concrete Association ali GCCA – op. p.) je v dokumentu o prihodnosti cementa in cementne industrije do leta 2050, objavljenem konec leta 2021, začrtalo pot do ničelne vrednosti emisij. Desetletje 20-30 je definiralo kot obdobje prilagajanja oz. zmanjšanja emisij za 25 odstotkov  na m3 betona.

Predvideno je, da se tehnologija zajemanja ogljika v desetih obratih razvije do te mere, da bi potem do leta 2050 s tem in drugimi vzvodi dosegli ničelno neto vrednost. Seveda je to le na področju cementa oz. betona, zeleni prehod bo potreben na vseh segmentih gradbeništva, od zmanjšanja uporabe jekla, aluminija, umetnih mas bitumnov in večje uporabe lesa, reciklatov in tudi energije iz obnovljivih virov.

Koliko bi lahko pri zelenem prehodu že naredili, če bi v prostor posegali premišljeno in če bi pri gradnji v vseh segmentih upoštevali zadnja dognanja stroke ter uporabljali trajnostni gradbeni material?

Veliko bi že lahko naredili, če bi se pravočasno zavedeli vseh posledic, ki jih prinaša globalno segrevanje in z njim povezane klimatske spremembe. Vendar ekonomski model, ki prevladuje v svetu, zahteva na vseh področjih ekonomije nenehno rast. Zeleni prehod pa gospodarsko rast upočasnjuje, zato se ga predvsem revnejše ekonomije, ki hočejo dohiteti razvitejše, na vse kriplje izogibajo.

Nekoč smo v pravljicah prebirali, da tornadi odnesejo mesteca v Ameriki kot hiše iz kart, zadnja leta pa že gledamo posnetke, kako čedalje močnejši tornadi uničijo nekatere kraje in povzročijo ogromno škodo na stavbah, poslopjih, tudi infrastrukturi. Gre torej za realno grožnjo tukaj in zdaj.

Zadnja leta se pred našimi očmi izjemno povečujejo vremenski vplivi. Neverjetno vroča poletja, izjemno močni vetrovi, nalivi z intenzitetami, kot jih nismo poznali, se nam v Evropi dogajajo že ne več samo enkrat letno, ampak kar večkrat. Zato je potrebno parametre, na katere inženirji dimenzioniramo gradbene konstrukcije, prenoviti.

Inženirji uporabljajo predpise, ki opredeljujejo vplive na konstrukcijo, predpise, pravilnike, tehnične smernice potrjuje država, in če inženir konstrukcijo predimenzionira, ga investitor po navadi opozori, da je dimenzioniral elemente konstrukcije nad nivo, ki ga določa predpis. Kljub razlagi, da so upoštevane povečane vrednosti zaradi vpliva podnebnih sprememb, se marsikateri naročnik ne strinja s povečanjem, saj mu to draži gradnjo. Zato je potrebno na sistemskem nivoju predpise usklajevati z realnimi situacijami, ki jih prinašajo klimatske spremembe.

Če je odpornost stavb in infrastrukture na podnebne spremembe ključnega pomena za ohranitev in razvoj modernega načina življenja, zakaj na tem področju ni konkretnejših premikov? Tudi inženirji opozarjate, da Slovenija ni pripravljena na podnebne spremembe.

To vprašanje bi bilo potrebno zastaviti vsaki oblasti, ker nobena še ni storila kaj prav velikega v tej smeri. Strateških usmeritev kar ne sprejme. Potrebno je posodobiti vetrovne karte, karte z intenzitetami nalivov, z obtežbo snega, z nivoji podzemnih voda, pa karte zmrzovanja tal oz. temperature zemljine po globini.

Konec koncev je potrebno izdelati nove poplavne karte, posodobiti uredbo o pogojih in omejitvah za poseganje v prostor in izvajanje dejavnosti na območjih, ogroženih zaradi poplav, in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja ali na kratko poplavno uredbo (no, ta se ravno sedaj spreminja, upam, da bo zajela vse pripombe stroke), treba je izdelati strategije sanacije posameznih naših rek, ki so hudourniškega značaja, in začeti z izdelavo državnih prostorskih načrtov. Verjetno sem naštel kar precej dela za precej državnih agencij, direktoratov in ministrstev.

Bi se strinjali s trditvijo, da bodo podnebne spremembe v prihodnje še hitreje razkrinkale slabe prostorske odločitve, gradnje, infrastrukturne projekte?

V kolikor se bodo vplivi nadaljevali s tako silovitostjo, kot smo jim bili priča v zadnjih nekaj letih, prav gotovo. Prepričan sem, da bomo v bližnji prihodnosti še deležni jeze našega naravnega okolja nad brezbrižnostjo, s katero ga pacamo.

Kaj so prednosti betona, ko govorimo o trajnostni gradnji in zelenem prehodu?

Kot sem že v uvodu omenil, je beton material, ki je neverjetno hvaležen za vse vrste uporabe. Uporablja se ga v gradbenih konstrukcijah (stavbe, mostovi), za podporne in oporne konstrukcije, jezove, železniške pragove, elemente cestne infrastrukture, tlakovanja, kanalizacijske cevi, za obloge, fasade, iz betona že delajo tudi pohištvo in spomenike.

Da bi lahko izkoristili vse njegove dobre lastnosti in hkrati zmanjševali emisije, bomo morali nekako nadomeščati cement z raznimi drugimi vezivi, tistimi, proizvedenimi z manjšimi izpusti, ga kombinirati s trajnostnimi materiali, kot so les in reciklati. V konstrukcijskem smislu pa paziti na to, da bodo konstrukcije čim bolj racionalne, pomeni ravno pravi razponi, da je poraba betona in armature čim manjša.

Pri proizvodnji betona je do nekoliko zmanjšati ogljični odtis, kako pa naprej? Kako bi vi okoljevarstvenike prepričale, da gre lahko za okolju prijazno oziroma trajnostno industrijo?

Če bomo upoštevali začrtano pot pri cementu, bomo imeli lahko v 25 do 35 letih beton z ničelno neto emisijo. Pri  drugih materialih pa bo potrebno ubrati podobno pot. V času razvoja civilizacije smo inženirji razvili materiale, ki nam omogočajo življenje, kot ga poznamo danes.

Za vse te materiale (jeklo, aluminij, druge kovine, umetne mase, steklo, bitumni …) je potrebno ogromno energije, da jih izdelamo oz. iztrgamo iz zemlje in pripravimo za uporabo v vseh vrstah industrijah. Od avtomobilske, računalniške, vojaške (!) do gradbeništva. Kako brez velikih pretresov vse te materiale nadomestiti z materiali, ki nimajo vpliva oz. emisij toplogrednih plinov, ne vem. Eden velikih dosežkov bi bila ogljično nevtralna električna energija, proizvedena v fuzijskih reaktorjih, ali s pomočjo vodika.

Brez betona tudi ni visokih gradenj in zahtevnih infrastrukturnih projektov – bo tudi zato beton še dolgo nepogrešljiv in trajnostni gradbeni material?

Ja, žal brez betona še precej časa ne bo šlo. Če hočemo našo civilizacijo premikati naprej oz. že če jo hočemo vzdrževati na tem nivoju, kot je danes, brez betona ne bomo mogli. Bomo pa inženirji na vsak način poskušali porabo omejevati s čim bolj optimalni projektiranjem, kjer nam bodo morali prisluhniti tudi arhitekti, ki bi s konstrukcijsko manj zahtevnimi objekti precej pripomogli k zmanjševanju porabe, saj so oni tisti, ki pri stavbah narekujejo konstrukcijo, saj pri velikih, zahtevnih razponih ali konzolah povečujejo porabo betona in jekla.

Kakšne so prednosti hibridnih gradenj, ko gre za kombinacijo betona in lesa?

Zadnje čase precej slišimo o te vrste gradnjah. Po svetu se že uveljavlja, pri nas pa še ne. Upam, da bodo investitorji videli potencial in se bolj odločali za take eksperimente, saj le preizkus pokaže, kakšne so prednosti in slabosti take gradnje. Lesenih gradenj je že vedno več, vendar v višino še ne moremo zelo visoko. Pa tudi, če bomo beton in jeklo nadomestili z lesom, nam bo  zmanjkalo lesa.

Zakaj že do zdaj ni bilo več kombinacij različnih materialov pri stanovanjskih gradnjah, denimo pri stolpnicah? Les je v nasprotju z betonom ranljiv za ogenj.

Poskusni objekti večjih višin se že gradijo, vendar so žal dražji od klasičnih armirano-betonskih. Zato se investitorji, ki pri stanovanjski gradnji sledijo čim večjemu dobičku v primeru privatnih investicij oz. čim nižje cene najema pri neprofitnih javnih gradnjah, zanje ne odločajo. Pa se spet vrtimo v začaranem krogu cen in kapitala. Verjetno se v takih slučajih lahko vključi država in z zmanjšanjem davka spodbudi določeno vrsto gradnje.

Za zeleni prehod je najbrž tudi ključno, da imamo gradbeni material tako rekoč pri roki – od cementa, betona do lesta in drugih materialov – da torej ne nastajajo dodatni izpusti v prometu?

Absolutno. Čim manj bo transporta, tem bolj bo vse trajnostno. To je tudi velika postavka pri t. i. trajnostnem certificiranju, ki se danes vse bolj pogosto uporablja. Države so vpeljale certifikate, s katerimi se dokazuje trajnostnost posamezne gradnje. Britanci imajo npr. BREAM, Nemci DGNB, Američani LEED, in ko je gradnja končana, se s certifikatom dokaže stopnja trajnostnosti. V Sloveniji uporabljamo različne certifikate, ker svojega nimamo, so pa vsi po vsebini precej podobni.

Cementarne imajo ambiciozne načrte, da bi čim prej dosegle ogljično nevtralnost in so v te prilagoditve in nove tehnologije pripravljene vložili ogromno denarja. Je za ta razvoj dovolj razumevanja v javnosti ali gre le za metanje peska v oči?

Kot sem že povedal, si ta industrija prizadeva svoje emisije spraviti celo na ničlo. Koliko je v teh načrtih oz. poskusih propagande in koliko resnega namena, ne vem. Ko bo cement z manj emisijami cenejši od tistega z več, bo tudi ta razvoj dobil precej hitrejši tempo. Vsaka cementarna bo vlagala v razvoj nizkoogljičnega cementa oz. v postopke in tehnologije CCUS.

Kako zagotoviti večjo odpornost gradbenih objektov v luči prihajajočih podnebnih sprememb – lani smo lahko tudi pri nas videli, kaj lahko povzročijo katastrofalne poplave in zemeljski plazovi? Kateri so prvi koraki?

Prvi korak je na vsak način analiza stanja oz. analiza dogodka. Ta se pri nas po lanskih katastrofalnih poplavah žal ni izdelala. Potem je treba takoj pristopiti k sanaciji škode (to se je pri nas dokaj uspešno izvedlo z intervencijskimi ukrepi), nato pa izdelati strateški načrt, kako posamezne potencialno nevarne vodotoke sanirati oz. obdelati tako, da ob visokem vodostaju ne bodo ogroženi človeška življenja, premoženje in infrastruktura.

Naslednji korak je izdelava državnega prostorskega načrta, v katerega so umeščeni vsi ukrepi, ki so na vodotoku potrebni, potem pa razpisi za posamezne projekte vzdolž vodotoka – od povirja do izliva, če je potrebno. Na koncu pa še razpisi za izvedbo in izvedba posameznih ukrepov. Že samo našteti vse aktivnosti zahteva kar precej časa, kaj šele izvedba. V primeru poplave v Železnikih je trajalo, če se ne motim, 12 let, da so Selško Soro sanirali, tako da prebivalci niso več ogroženi. Č torej e hočemo zagotoviti odpornost proti podnebnim spremembam, moramo začeti z aktivnostmi takoj.

Tudi če bomo bolje načrtovali, umaknili gradnjo s potencialno nevarnih območij, jo bo treba prilagoditi? Ima inženirska stroka že kakšne rešitve, smernice, predloge?

Stroka ima pripravljene izračune in načrte, kako se posamezni ogroženih območij lotiti. Vendar glede na to, da so vodotoki v upravljanju države, je ona tista, ki mora narediti prvi korak.

Nekdo bi lahko rekel, da moramo narediti trdnejše temelje in debelejše zidove kot do zdaj in tako kljubovati naravi. Je to rešitev – več železa, cementa, betona?

Nikakor ne. Pametno moramo najprej poseljevati. Tu je bila storjena kar huda napaka, ko se je pristojnost nad urejanjem prostora prepustilo občinam. Občine težko razumejo, da na določenem območju nečesa (industrijske cone, stanovanjskega naselja …) ni mogoče zgraditi zato, ker s tem ogrožamo prebivalce sosednje ali celo bolj oddaljene občine.

Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na procese korozije kovin – sprememba vlažnosti, pogostejši ekstremni vremenski dogodki in dvig morske gladine lahko ustvarjajo bolj ugodne razmere za korozijo. Kako se lahko temu ustrezno prilagodimo?

Vse spremembe moramo pri gradnji upoštevati. Boljša protikorozijska zaščita, večji zaščitni sloji na betonskih konstrukcijah, globje temeljenje, da se izognemo eroziji, izogibanje temeljenja v vodi, postavljanje podpor na ustrezna mesta.

Vodne ujme so ena težava, kaj pa segrevanje ozračja? Evropa se ogreva hitreje kot preostali svet. So današnje stavbe in materiali že prilagojeni na okolje, ki bo za nekaj stopinj toplejše?

Segrevanje poganja tudi klimatske spremembe. Težave nastajajo pri vodovodih, ki se zaradi pretople zemljine pregrevajo in se s tem zmanjšuje kvaliteta pitne vode. V zbornici bomo v bližnji prihodnosti organizirali posvet na to temo; potem je tu pomanjkanje vode. Kadar je ni preveč, je je vsaj na Primorskem premalo.

Sicer je bil pred tedni sklenjen medobčinski sporazum o vodni oskrbi slovenske Istre, vendar preden bo uresničen, bo območje verjetno prizadela še kakšna suša. Pri ogrevanju in hlajenju se trendi porabe obračajo izrazito v korist hlajenja poleti. Tudi na tem področju bo potrebno predpise spremeniti, saj se energetska bilanca objektov še vedno računa s parametri, ki so bili podani pred 30 leti in več.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je pred kratkim opozorila, da mora vse, kar se danes gradi – naj gre za jezove, obalno infrastrukturo ali mestne objekte – zdržati vsaj 50 let, da bo torej »most še moral služiti svojemu namenu, ko bo temperatura že za štiri stopinje višja. Ko bodo zgrajeni novi pomoli, bo morje že višje.« To zahteva tudi veliko znanja, saj je treba pri načrtovanju upoštevati različne možnosti oziroma spremenljivke.

Danes že vemo, kako moramo graditi. Kaj pa pred 15 leti? Takrat smo sicer slutili, da se nekaj dogaja, vendar še zdaleč niso takrat zgrajeni objekti prilagojeni na take razmere, kot jih narekujejo podnebne spremembe, ki se kažejo danes.

Se vam zdi, da je dovolj povezovanja med različnimi strokami pri spopadanju s podnebnimi spremembami? Ima gradbeni sektor dostop do vseh relevantnih informacij oziroma tistega, kar nas čaka zaradi segrevanja ozračja?

Ne, mislim, da nam tega povezovanja manjka. Bolj tesno bi morali sodelovati z Agencijo RS za okolje, kjer se vsi vremenski vplivi redno merijo, vendar se te meritve dokaj neredno vnašajo kot obremenitve naših konstrukcij na karte, ki jih inženirji potrebujemo za kvalitetno, s pričakovanji usklajeno delo. Manjka nam popis vseh registriranih plazov, zelo dobrodošlo bi bilo  tudi, da bi se vse geološke meritve shranjevale v enotni bazi na nivoju države. Pri IZS se na tem področju sekcije povezujejo in podajajo zahteve Agenciji za okolje, upam, da bo sodelovanje obrodilo sadove.

Je država na tem področju dovolj aktivna, kaj vi pogrešate na strani vlade in njenih služb, ko gre za prilagajanje gradbeništva na podnebne spremembe?

Predvsem ažuriranje vseh parametrov, ki jih predpisuje, dejanskemu stanju. Omenil sem že vse vrste kart, prilagajanje tehničnih smernic za projektiranje infrastrukturnih objektov, hitrejše odločanje posameznih državnih investitorjev, ko smo v dilemi, kako pristopiti k reševanju posameznih problemov, ko predočimo več možnih variant, jih cenovno ovrednotimo, ugotovimo pozitivne in negativne ponderje.

Kaj pa gradbeniki? So dovolj aktivni pri iskanju rešitev za kakovostno gradnjo, ki bo kljubovala podnebnim spremembam, ali si zatiskajo oči?

Mislim, da delujemo podobno kot druge stroke. Razdeljeni smo po Gaussovi krivulji. Večina se jih zelo dobro zaveda vpliva podnebnih sprememb, a ker država ne poda jasnih navodil, se projektira po starem oz. po predpisih izpred nekaj desetletij.

Srečo imamo, da za projektante gradbenih konstrukcij obstaja vrsta izjemno kvalitetnih predpisov pod skupnim imenom evrokod, ki veljajo na celotnem ozemlju EU pa tudi v večini balkanskih držav in še nekaterih državah, ki niso v EU, in ki predpisujejo vrsto kontrol, ki zagotavljajo izjemno kvalitetno gradnjo. Vsaka država pa ima k tem predpisom še nacionalni dodatek, v katerem predpiše svoje specifike. Na Nizozemskem je vetrna obtežba večja kot v Sloveniji itd. In te nacionalne dodatke bi bilo potrebno malo prevetriti pri določanju obtežb.

Kaj bi poudarili kot primer dobre prakse, ko gre za trajnostno gradnjo in upoštevanje smernic zelenega prehoda?

Žal nima tako celovitega pregleda nad objekti, ki se gradijo v Sloveniji, da bi lahko poudaril kakšen posebej omembe vreden projekt. Opažam pa vedno več objektov, ki že od faze projektiranja naprej uporabljajo trajnostno certificiranje. Tak primer je npr. projekt fakultete za farmacijo, poslovni objekt ob Vilharjevi cesti, logistični center Lidl v Arji vasi. Te projekte poznam, ker sem pri njih osebno sodeloval, jih je pa še precej več, saj je med investitorji trajnostno zavedanje vsak dan boljše.

Kakšna je povprečna »življenjska doba« stanovanjskih hiš in blokov, ki jih danes gradimo po vaši oceni? Ali lahko že govorimo o trajnostni gradnji?

Življenjska doba za običajne objekte je pri nas predpisana 50 let, za izjemno pomembne objekte državnega pomena pa tudi več. Kar se konstrukcije tiče, objekti, zgrajeni v zadnjih dveh desetletjih, zdržijo še precej več, zlasti če so redno pregledovani in vzdrževani. Vprašanje pa je, kako po 50 letih tehnološko še ustrezajo, kakšne so bivanjske zahteve čez toliko časa, kakšne so druge zahteve uporabnika.

No, tudi če čez 50 let uporabnik spremeni namembnost ali posodobi bivanjski standard objekta, ga konstrukcija pri tem ne bo ovirala v smislu, da bi jo moral obnavljati ali utrjevati. Drugače pa je z objekti, ki so bili zgrajeni pred 50 leti, saj po pravilu niso potresno odporni in so zato potrebi najmanj potresne utrditve poleg drugih rekonstrukcij.

Eno so seveda novogradnje, pri katerih je mogoče upoštevati najverjetnejše podnebne spremembe do konca stoletja. Kaj pa čaka obstoječe stavbe? Kako jih narediti odpornejše za različne posledice podnebnih sprememb – pri teh stavbah je veliko težav tudi glede potresne varnosti?

Kot rečeno, so starejši, zidani objekti brez armirano-betonskih vezi še posebej pet- in večetažni potresno nevarni in jih je zato potrebno ojačati. Večkrat smo že apelirali na državo, na odločevalce, da živimo na potresnem območju in da ni vprašanje, ali bo potres stresel, ampak kdaj bo stresel. Zato bi bilo zelo dobrodošlo, če bi s potresno sanacijo našega stavbnega fonda pohiteli, poleg potresne pa bi izvajali še energetsko sanacijo in tisto, ki jo zahtevajo klimatske spremembe. Hkrati in nikakor ne najprej energetsko ali klimatsko, pa šele potem potresno!

Gradbeni sektor in z njim povezane industrije so veliki porabniki energije na eni strani, hkrati pa ustvarijo okoli 36 odstotkov vseh toplogrednih plinov, ki nastanejo v Evropski uniji. Tukaj pridemo do nekega paradoksa, da industrija, ki naj bi nas obvarovala pred posledicami podnebnih sprememb, ogromno prispeva prav k različnim obremenitvam okolja?

Ja, žal imate prav. Ampak še bolj k toplogrednim izpustom prispevajo vojne po svetu. Tudi tam se kar ne zavedamo tega. Ustavimo vojno industrijo pa bomo imeli rezervo za gradbeništvo, ki nam bo zgradilo vse zaščite pred podnebnimi spremembami. Pa še ostalo bo. Brez betona tudi ni mogoče postaviti infrastrukture za pridobivanje obnovljivih virov energije, s katerimi bi dosegli zeleno preobrazbo.

Temelj za vetrne elektrarne je zgrajen iz betona, ki tako obsega okoli 95 odstotkov materiala, potrebnega za postavitev vetrne elektrarne. Obnovljivi viri energije so posebna zgodba. Uporabljajo celo vrsto zelo eksotičnih materialov, od katerih je beton po mojem mnenju še najmanj problematičen. Tudi električni avto še ni čisto trajnostna rešitev. Mislim, da je osnova čista električna energija (zazdaj žal jedrska, pozneje vodik in fuzijska), od tam naprej pa vse ostalo.

Ali je betonski material po razgradnji mogoče ponovno uporabiti, reciklirati? Kako daleč so ti postopki?

Da, beton se že zelo dobro reciklira. Tehnike ločevanja armature in betona so že razvite, ko se beton zmelje se ga lahko ponovno uporabi za nasipe ali ponovne uporabe v betonu ali asfaltu, kar je sicer redkeje, ampak mogoče.

Je torej v prihodnje mogoče pričakovati krožnost v betonski industriji, kot jo že poznamo pri plastiki?

Absolutno.

Podnebne spremembe bodo zaostrile vremenske pojave – ob dvigu temperature in vztrajnejši vročini nas hkrati čakajo uničujoča neurja. Je beton dovolj stabilen za te ekstreme?

Beton je najboljši material za te pojave. Vse njegove lastnosti – od trdnosti do požarne varnosti do odpornosti proti korozijo – govorijo temu materialu v prid.

Arhitekturo, ki je prilagojena določenim vremenskim razmeram (veter ali intenzivne padavine), že poznamo. Ali znamo še upoštevati naravne danosti, okoliščine za varno gradnjo ali si skušamo naravo tudi pri gradnjah že preveč prilagoditi? So tipske gradnje takšen primer?

Upam, da so nas lanskoletne poplave, kolikor so že bile, zelo draga šola, naučile vsaj tega, da si narave ne moremo podrediti. Če ne bomo gradili v sodelovanju z naravo, torej se naravi prilagajali in si je ne podrejali, se nam slabo piše. Tipske gradnje so lahko tak primer, če se uporabijo na napačni lokaciji – na nagnjenem, poplavno nevarnem, plazovitem terenu … če pa se tipski projekti uporabljajo s pametjo, tudi z upoštevanjem prostorskih danosti in zahtev arhitekturne stroke, potem v tipski gradnji ne vidim problema.

Podnebne spremembe bodo lahko zelo hitro spreminjale načrtovanje, projektiranje in izvajanje inženirskih projektov. Je inženirska stroka pripravljena? Ali znamo že danes načrtovanji gradnje, ki bodo zdržale do 100 let? In če ne, kaj nam manjka?

Inženirska stroka je pripravljena. Ima teoretična znanja, ima dovolj izkušenj in vedenja o materialih, da se lahko spoprime z izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti, ko bodo vplivi bistveno bolj nepredvidljivi, kot so bili v preteklosti. Pred 60 leti nismo imeli nekaterih znanj, in tudi če smo znali kako konstrukcijo izračunati, je to zahtevalo zelo veliko časa. Danes v dobi digitalizirane družbe pa nam orodja, ki jih imamo, omogočajo izjemno zahtevne izračune in primerjave različnih variant konstrukcij v realnem, dokaj obvladljivem času.

Evropski sistem Copernicus za opazovanje Zemlje omogoča opazovanje infrastrukture, okolja, naravnih in grajenih objektov in tudi opazovanje premikov z radarsko interferometrijo, ki je tehnika, ki omogoča spremljanje premikov na infrastrukturi vsakih nekaj dni. S posebnimi sipalci ali odbojniki, ki se namestijo na infrastrukturo, lahko natančno spremljamo dogajanje na površju vsakih 6 dni, kar nam omogoča, da preprečimo ali vsaj napovemo kakšne dogodke. Kako pomembni so takšni podatki za (dolgoročno) načrtovanje gradenj v prihodnosti? So koristni?

Brez dvoma so koristni, predvsem za napovedovanje dogodkov, ki so povezani s premiki zemeljske površine. Pri detektiranju premikov zemeljskih plazov, na primer.

Česa se po vašem mnenju premalo zavedamo, ko gre za izzive varne gradnje v spremenjenih podnebnih razmerah?

Spremenjene podnebne razmere so očitno postale naša vsakodnevna stalnica. Premalo se zavedamo tega, da nas v primeru, da jih ne bomo jemali resno, čakajo izjemno hude posledice, mogoče celo takšne, da nam bodo v popolnosti spremenile način življenja, da bomo imeli slabši bivanjski standard, slabšo pitno vodo, da se nam bodo začele reke sušiti ali poplavljati, da se bodo temperature v večjih aglomeracijah poleti dvignile na neznosne številke, da nam vsa energija, ki jo bomo proizvedli, ne bo zadoščala za obvladovanje teh ekstremov, ki nam bodo uničevali naša bivališča, infrastrukturo, vse pridobitve naše civilizacije, bog ne daj naših življenj.

Premalo se zavedamo, da s stalno ekonomsko in demografsko rastjo ne bomo zmogli zagotoviti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in da nas takrat, ko bo naš planet dokončno padel iz ravnovesja, v katerem nas je dolga tisočletja gostil, noben beton ne bo obvaroval. Premalo se zavedamo, da ni planeta B in da smo skoraj že tam, ko izzivi varne gradnje ne bodo več obvladljivi. Ne glede nato kdo nas je pripeljal v podnebno krizo, inženirji imamo znanje in bomo nosili največje breme in odgovornost izhoda iz nje. Upam, da nas bodo politiki poslušali.