»Drugi razplet, prav tako negativen, vidim v tem, da Trump in mirovniki Ukrajino žrtvujejo. To ni le velik geopolitični problem, saj so brez Ukrajine Rusi spet v Srednji Evropi. Poteptani bi bili temelji sodobnega mednarodnega reda.« Glede predčasnih volitev naš sogovornik pravi, da bi zrel politik, kot je denimo Winston Churchill, morda sem dejal: pojdimo na volitve, da vidimo, če še uživamo podporo.

Ste 6. januarja 2021 kaj dali na veliko vrnitev Donalda Trumpa?

Tistega dne pa tudi pozneje si nisem ustvaril prav jasne slike, ali je za vdorom v kongresno palačo res bil na volitvah poraženi Donald Trump. Je bil nekako insceniran ali pa se je zgodil spontano in dobil kriminalne razsežnosti? ZDA so velika država z raznoraznimi gibanji, organizacijami in skupinami; tudi zelo problematičnimi in nasilnimi, ki se napajajo z rasizmom in drugimi skrajnostmi. Vedel pa sem, da bo temu najbrž sledil kazenski pregon Trumpa, njegovi nasprotniki pa bodo skušali uveljaviti prepričanje, da je s politiko dokončno opravil.

Tudi pri nas se komu nekaj nalepi, kar se nato kar naprej ponavlja. Zadeva Patria, denimo. Vsako ustavno pa tudi redno sodišče bi moralo razumeti, da ni mogoče obsoditi nekoga za ravnanje, ki kot kaznivo dejanje sploh ni predpisano; v omenjenem primeru, »da je seznanjen s ponudbo korupcije«. Treba jo je sprejeti, ni dovolj biti z njo le seznanjen.

Moj oče je bil liberalec, Ljubljančan, mama bolj verna, doma iz stare družine v Tržiču, a med njima je vladala strpnost. Na sveti večer smo se skupaj odpravili k maši.

Ameriškemu sodstvu gre pripisati neodvisnost, a vse te ovadbe in množični sodni procesi zoper nekdanjega ameriškega predsednika na ameriško sodstvo ne mečejo lepe luči. Ko sem bil konec osemdesetih let veleposlanik v Indiji, je zaradi očitka korupcije glede nabave topov pri švedskem orožarskem podjetju Bofors padla vlada Radživa Gandija. Indijsko sodstvo je v dveh letih zadevo pripeljalo do konca, in že na naslednjih volitvah je bil Gandi povsem legitimen kandidat za predsednika vlade, če bi ne bil žrtev samomorilskega napada.

Menite, da bodo sodni postopki zoper predsednika Trumpa tako ali drugače propadli?

Hja, težko si zamišljam funkcioniranje države, kjer bi moral njen predsednik dvakrat na teden hoditi na sodišča. Malce pretiravam, a s temi postopki bo treba končati. Nenazadnje, tudi zaradi interesov države. Zakaj vam to pravim? Pogostokrat naletim na trditve, da je bil Janez Janša obsojen in v zaporu. On je nedolžen, zaradi Patrie ni bil nikoli obsojen. Glede Gandija pa: Indijce so očitno Angleži veliko naučili.

Novi stari ameriški predsednik ima šarm, ki vam, domnevam, ne ugaja?

Na Slovenskem radi rečejo: ta pa je dedec! Sam takega dedca, ki rad rogovili, nimam ravno v čislih. A še manj takšnega, ki se kot mevža ne zna odločati in le toži.

Primož Lavre

Minil je čas uglajenih konservativcev, je zadnjič na Radiu Ognjišče dejal politični analitik in zgodovinar dr. Aleš Maver. Se je s tem treba kar sprijazniti?

S tem se jaz ne bi sprijaznil. V konservativizmu najprej prepoznavam vrednoto stabilnosti; v tem je gotovo nekaj uglajenosti, ki jo omenjate. So stvari, za katere je prav, da jih ne zavržemo, saj so odraz tradicije, izkušenj in zorenja ljudi. Ko sem po državnozborskih volitvah govoril z enim od visokih funkcionarjev, je bil zelo skeptičen do novih oblastnikov. Resda so novi, sem mu dejal, a nekaj vendarle že lahko pokažejo.

Novi premier je doktor tehničnih znanosti, bil je že državni sekretar, dajmo jim čas, naj pokažejo, kaj znajo. Zavrnil me je, rekoč, da jih dobro pozna in ve, kolikšen je njihov domet. No, ko so nas po nekaj mesecih zasuli z obljubami, da bodo domala vse postavili na glavo oziroma reformirali, sem si rekel: to pa bo še zanimivo – v negativnem smislu, seveda.

Mehanizem države je zapleten, ko na eno strani nekaj premakneš, to za seboj potegne še marsikaj drugega. Poglejva na primer plačni sistem v javnem sektorju, o katerem se v teh dneh spet natezajo. Majhna država smo, četudi smo obremenjeni s svojimi v naših očeh gotovo nemajhnimi težavami, bi se jo vendarle dalo učinkovito voditi – z nekaj razmisleka in ne na horuk.

O vladi bova še kakšno rekla. Pravi konservativec je privrženec stare šole, vljudnosti in manir.

Vse to, pa tudi avtoritete. Oče mi je »konservativno« mogoče dvakrat v življenju eno primazal. Ko sem pri sosedovih kradel slastne jagode, me je zasačil gospodar in za ušesa peljal domov. Oče me je naklestil, rekoč, da takšno rabutanje ni kaj posebno hudega, a moram si zapomniti, da se to ne počne. Bog ne daj, da v zdajšnjih časih učiteljica nekoga malce grše pogleda. Da o policistih ne govorim.

Seveda so potrebne varovalke, da policija ne zlorablja represivnih pooblastil, a pogrešam – tudi ko sem bil ustavni sodnik, je bilo tako – da bi se v naših debatah o kršenju pooblastil kdaj pa kdaj vprašali, kako se počutijo denimo starši otroka, ki ga je zločinec zverinsko zlorabil. Komu pa je mar zanje? V nekaterih stvareh smo v naši civilizaciji šli, ne bom rekel predaleč, ampak zelo daleč. Pri kakih drugih rečeh, kjer bi bilo to res potrebno, pa ostaja vse po starem.

Se imate za razsvetljenca, profesor Petrič? To sprašujem ob 300. obletnici rojstva Immanuela Kanta.

Veliki mislec, rojen v takrat nemškem Königsbergu … Moj oče je bil liberalec, Ljubljančan, mama bolj verna, doma iz stare družine v Tržiču, a med njima je vladala strpnost. Na sveti večer smo se skupaj odpravili k maši. Oče je šel bolj pozno v partizane, ker materi to ni bilo všeč, rodila je tudi sestrico. V partizanih se ni dobro počuti, ker je rad mislil s svojo glavo. Prav to mi je tudi govoril: uporabljaj svojo glavo, daj stvari na tehtnico, potem pa naredi to, kar misliš, da je prav – in bodi za tem.

Primož Lavre

V naši hiši, stala je v Bistrici pri Tržiču, so bili nemalokrat že navsezgodaj Nemci, popoldne so s Kovorja prišli »ta beli«, ponoči so potrkali partizani. Mati, končala je meščansko šolo in znala nemško, je po vojni večkrat pripovedovala, da so se še najmanj bali Nemcev. Imate čaj, so navadno vprašali. Ko so odhajali, so segli v žep po denarnico in plačali. Seveda smo bili proti okupatorjem Nemcem, a počasi sem se navadil na spoznanje, da v življenju stvari niso črno-bele.

Tudi vojna in mir nista črno-bela, je razumeti Kanta, pisca razprave večnem miru.

Esej je gotovo njegovo mojstrsko delo. Velikokrat razmišljam o problemu bodočega svetovnega reda. O njem lahko govorimo od takrat, ko je svet postal celota. Pred Kantom je o tem pisal že Dante Alighieri, naj omenim le še Jeremyja Benthama. V mislih so imeli svetovni red, v katerim bodo vladali mir, pravičnost in blaginja. Napoleon, ki sicer ni bil mislec, je imel vizijo Evrope, ki bo živela v miru – a pod francosko dominacijo.

V 19. stoletju je kot posledica kolonizacije, ekspanzije Evrope, res nastal svetovni red. Drugod so vladali imperiji, Evropa pa je po padcu rimskega imperija šla po drugi poti, in to ne glede na razne fikcije denimo o Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti. Po tridesetletni vojni, v kateri nihče ni zmagal, se tako v Evropi ne uveljavi evropsko cesarstvo, ampak mednarodni sistem, ki temelji na suvereni enakopravnosti držav. Ta evropski sistem moči, ki se je razširil po vsem svetu, temelji na večpolarni ureditvi ravnotežja moči: med Francijo, Anglijo, Nemčijo, Rusijo, Španijo, Italijo in preko Atlantika tudi ZDA.

A prihajajo novi časi …

Neustavljivo. Ravnotežje moči ni več ravnotežje znotraj zahodnega sveta. Ne gre le za moč, tudi za vrednote. Tu je Kitajska, Indija, islamski svet, pojavil se bo še kdo. Rusija nekako visi, upam, da se bo vrnila k Evropi oziroma Zahodu. Sam tega ne bom dočakal, a močno upam. Bo nastal nekakšen  svetovni imperij? Se bo vrnila bipolarna ureditev, tokrat med ZDA in Kitajsko? Bo prevladal multipolarni sistem in kakšno mesto v njem bo imela Evropa oziroma naša civilizacije, ki na svetovni ravni ni več edina?

Optimalno bi bilo, če bi se ZDA bolj povezale z Evropo in če bi se Rusija vrnila v zahodni krog. Saj ni azijska država, je del krščanskega sveta, če se ozreva na prizor Vladimirja Putina, kako se križa. Kam pa spada ruska literatura z Dostojevskim ali ruski balet in ruska glasba?!

Osebna svoboda in svoboščine Kitajcem ne pomenijo toliko kot nam. Tudi Indijcem ne, večina jih nima kaj dosti težav s kastnim sistemom. Velik del življenja sem prebil po svetu in ničkolikokrat dobil sporočilo, da imajo mnogi zunaj Evrope z nami težave: ne zanimajo jih naše pogruntavščine in novotarije. Kitajci se zaradi sindikalizma ne mečejo ob tla, podložnost jih ne moti. Nedavno mi je neka gospa, ki se je vrnila s Kitajskega, vzhičena dejala: tako fino je tam, vsi so tako prijazni.

Kakšna pa je realnost te vzpenjajoče sile?

V političnih genih Kitajcev ni suverena enakost držav, ampak božansko kitajsko cesarstvo s središčem v Pekingu, okoli cesarstva po so razporejeni vazali in barbari. Podobno kot v rimskih časih. Upam, da bo šel nov svetovni red v smer večpolarnosti, ko bo dominiralo pet, šest ali sedem držav, njihovi voditelji pa bodo zadosti pametni, da ne bodo zabredli v jedrski konflikt.

Ne bi mi bila všeč tudi nova bipolarnosti med ZDA in Kitajsko. Optimalno bi bilo, če bi se ZDA bolj povezale z Evropo in če bi se Rusija vrnila v zahodni krog. Saj ni azijska država, je del krščanskega sveta, če se ozreva na prizor Vladimirja Putina, kako se križa. Kam pa spada ruska literatura z Dostojevskim ali ruski balet in ruska glasba?!

Primož Lavre

Če bom zbral dovolj energije in če bom zdrav, bi mi bilo v veselje in izziv o perspektivah svetovnega reda napisati kaj več. Pravijo mi, da je v digitalnem svetu pisanje vse lažje, a zdi se me, da se bom moral kar potruditi.

Kakšen svetovni red ste si zamislili?

Prepričan sem, da bo, kot rečno, multipolaren; v njem bo imel Zahod še vedno eno vodilnih vlog, predvsem pa upam, da bo do tega prišlo brez velike vojne. Nov svetovni red, ki mora priti, bo bolj human, enakopraven, z več solidarnosti. Več skupne odgovornosti bomo morali zgraditi  okoli njega, prvi obrisi se šele kažejo – tudi glede okoljskih vprašanj in podnebnih sprememb. Pravijo, da se bosta že čez trideset let dve državi znašli pod vodo – Tuvalu in Kiribati. Tudi za prihodnost tam živečih ljudi smo odgovorni vsi.

Vrniva se k ameriškim volitvam. Trump je napovedal, da bo končal vse vojne. Nas je lahko strah, da bo pustil Ukrajino na cedilu?

To bi bilo res tragično. Kot ga poznam, je inteligenten, poglejte le, kako mu je uspelo prekrmariti prek čeri vseh teh zgodb, ki so se pletle okoli njega. Za Američane je značilen quick fix – če gre kaj narobe, bomo to že hitro spravili v red. Ti Evropejci preveč cincajo. Če bi leta 2013 Ukrajino sprejeli v Nato, bi morda ne bilo vojne. Ne zdajšnja Rusija in ne pred njo Sovjetska zveza nista nikoli intervenirali v državah Nata.

Cilj Trumpa je gotovo ustaviti vojno, to ni le predvolilna obljuba. Saj ga poznamo, ni imel zadržkov srečati se z severnokorejskim voditeljem, kaj posebno ga ne skrbi za človekove pravice v Afganistanu po kaotičnem ameriškem umiku iz te države. Gotovo lažje pride do nekakega dialoga, kaj bolj preprostega v slogu menjave: jaz tebi eno, ti meni drugo, le zmeniti se morava.

Če bo to pomenilo predajo Ukrajine, v to ne morem verjeti. En München je bil več kot dovolj, ko je septembra 1938 britanski ministrski predsednik Chamberlain na londonskem letališču razglašal stoletni mir, mahajoč s sporazumom, na katerem je bil poleg njegovega še svež podpis Hitlerja, Mussolinija in predsednika francoske vlade Daladierja. Leto pozneje se je začela druga svetovna vojna.

Napovedan je konec obdobja, ko ZDA varujejo Evropo. Morda pa je to vendar nekaj dobrega, saj se bo morala Evropska unija hitreje vzeti v roke?

Gotovo, morala bo bolje poskrbeti za svojo varnost. Povprečen Evropejec pa vendarle živi bolje od povprečnega Američana. Kar dobro nam gre, če se z njimi primerjamo. Ko me obiščejo moji znanci oziroma prijatelji, jih rad popeljem po deželi. Presenečeni so nad lepimi hišami, zgrajenimi iz opeke, ne tako kot pri njih. Pa ne le na Gorenjskem, tudi v Prekmurju.

Seveda pa naše blaginje ni brez varnosti in sposobnosti obrambe. Nekoliko nekorektno je naslanjanje na Američane, ko ti namenijo okoli štiri odstotke BDP za obrambo, Slovenija pa je še naprej na repu držav Nata z 1,3 odstotka. EU se ni ustrezno pozicionirala v globalnih razmerjih moči, se pravočasno odzvala na drugačne geopolitične razmere.

Primož Lavre

Američani so vstopili v veliko vojno, kajpada tudi zaradi lastnih interesov, a vendar so reševali Evropo. Posegli so tudi v drugo svetovno vojno, čeprav so dolgo odlašali. Podpirali so Angleže in njihovega voditelja Churchilla, ki se ni bil pripravljen dogovarjati s Hitlerjem. Vedel je, kot moder človek je imel dovolj izkušenj, kam to pelje in da bi bil kakršenkoli dogovor z nacističnim voditeljem le kratkega veka. Hitler je z vojaško močjo vzpostavljal nov svetovni red, zasnovan na rasni superiornosti.

Želim poudariti, da bo novoizvoljeni ameriški predsednik glede deleža, ki ga Evropejci namenjamo za obrambo, gotovo bolj neprijeten, pa tudi zaradi trgovinskega presežka, ki ga ima Evropa z ZDA. Prijatelji v Washingtonu mi pravijo: Trump ne bo pričakoval več samo dveh odstotkov za obrambo, temveč tri. Malce me dražijo, pa vendar …

Boljše življenje za vse obljublja Trump, zato so zanj tudi volili. A se to brzčas ne bo zgodilo?

Bomo videli. Njegova tekmica Kamala Harris je kot podpredsednica ZDA ostala persona incognita, tudi glede boljšega življenja Američanov ni imela kake resne nove ideje, ki bi jo v kampanji sporočila volivcem. Takoj mi je bila jasno, da ne more zmagati. Jedro ZDA so ljudje, ki sprejemajo temeljno idejo prednikov, ki so odšli tja za boljšim življenjem: poskrbeti moraš sam zase, treba je delati.

Trump pravi, da bo poskrbel za njihovo blaginjo.

Že, vendar ne tako kot pri nas, ko politiki delijo obljube, koliko stanovanj bodo zgradili. Ljudem je treba zagotovi ugodna posojila, olajšati postopke, zmanjšati davke. Trumpov načrt je dati zagon ameriškemu gospodarstvu. Konkurenca je vse ostrejša, Kitajci niso več le tisti, ki samo sledijo, sposobni so narekovati tempo. Svet se je spremenil, a kot pomembna vrednota ostaja zelo stabilen družbeni razvoj. Popraviš tisto, kar gre narobe, ali odpraviš tisto, kar je preseženo, vendar pri tem ne postaviš vsega na glavo in prestrašiš ljudi.

Kot sem omenil na začetku pogovora, je to bistvo konservativizma: graditi na preteklih dosežkih, ne pa si domišljati, da bo odslej vse drugače, pa niti ne veš, kaj bi pravzaprav naredil. Za stabilen družbeni razvoj je potrebna tudi politična stabilnost. Prav zdaj razpada nemška vlada. Kancler Scholz je na televiziji ARD dejal, da namerava navezati stik »z ruskim predsednikom«. Trump in Scholz sta se v telefonskem pogovoru strinjala, da bosta sodelovala pri ponovni vzpostavitvi miru v Evropi.

Prijatelji v Washingtonu mi pravijo: Trump ne bo več pričakoval samo dveh odstotkov za obrambo, temveč tri odstotke.

Nihče ne ve, kako se bo razvijala Trumpova zgodba. Med Scilo in Karibdo smo v teh časih negotovosti. Odpirata se dva negativna scenarija. Prvi je, da že z nekaj neprevidnosti zajadramo v velik evropski konflikt. Korejci šarijo po Ukrajini. Kaj to pomeni? Mar Rusija sama ne zmore več, kako se bo na njihovo prisotnost odzval Zahod? Govori se o uporabi taktičnega jedrskega orožja, a če bodo aktivirane majhne jedrske bombe, bodo tudi velike. Katastrofa, skratka, svet drvi v novo evropsko vojno z vsemi tveganji; povsem realna možnost prvič po letu 1945.

Drugi razplet, prav tako negativen, vidim v tem, da Trump in mirovniki Ukrajino žrtvujejo. To ni le velik geopolitični problem, saj so brez Ukrajine Rusi spet v Srednji Evropi. Poteptani bi bili temelji sodobnega mednarodnega reda.

Če pade Ukrajina, in svet to sankcionira, bi s tem pozabili na to, kar piše v ustanovni listini OZN: da nobena država ne sme zoper drugo uporabiti oborožene sile, jo tako razbiti in izničiti. S tem, kot rečeno, pade red, temelječ na westfalskem kongresu leta 1648. V 19. stoletju je prerasel v svetovno mednarodno skupnost, ki je zasnovana na multipolarnem ravnotežju moči suverenih in enakopravnih držav.

Kakšne bi bile posledice padca tega reda?

Velike države bi v takšnem novem redu uveljavile svoje interese na račun manjših. Veliki bi »pokasirali« kaj od manjšega; bodo že našli razlog. Ko je Ruska federacija izvedla agresijo na Ukrajino, sem pregledal gradivo Odbora ZN za človekove pravice. Bile so težave, a nič tako izjemnega se ni dogajalo z rusko manjšino v Ukrajini, nikakršen genocid, kot ga je razglašal Putin. Hočem reči: vsaka država, ki ima moč in voljo, bi odslej lahko pretepla šibkejšega, če se mu noče pokoriti. To je, naj ponovim, rušenje sedanjega svetovnega reda, pot v anarhijo in kaos.

Kako se temu izogniti?

Potrebovali bi državnike, ki nas ne bi zapeljali v veliko vojno z Rusijo in posledično s Kitajsko. Da ohranimo Ukrajino, morda tudi s kakšnimi koncesijami. Ena od njih bi bila, da postane nevtralna država kot denimo Avstrija. A vendarle, da ostane država, neodvisna od Ruske federacije, bolj ali manj cela. Lahko se pristane na premierje.

Tudi v Koreji je še vedno premirje, ni še sklenjen mir med Severno in Južno Korejo. Čas bo pokazal, morda bodo položaj rešili naši pravnuki, ki bodo bolj prosvetljeni od nas in bodo bolje razumeli svet kot celoto. Z vidika svetovnega miru – ne z vidika humanosti – vojna v Ukrajini pomeni a bistveno večje tveganje od Gaze.

Primož Lavre

Pomembno bo, koga vse bo Trump postavil na pomembne položaje v svoji administraciji. Bolj protiruski Mike Pompeo že ne bo vnovič državni sekretar oziroma zunanji minister.

Drži, to bi bila lahko ena od šibkih točk Trumpovega mandata. Kažejo se že obrisi njegove ekipe. V prejšnjem mandatu je angažiral svojo družino, kar lahko nekoliko naredi tudi zdaj. A časa za dokončno oblikovanje ekipe ima še dva meseca. Države, kot so ZDA – z vsemi njenimi notranjimi težavami in izzivi širnega sveta, ki so prav tako njihovi – ne more vodil le en človek.

Poleg tega si bo vzel nekaj časa tudi za igranje golfa.

Kot vem, je kar dober igralec. Iz verodostojnega vira sem slišal, da se je zanimal za nakup igrišča za golf na Bledu.

Nič domotožja ne kaže soproga vnovič izvoljenega predsednika ZDA po krajih svoje mladosti …

Tega skoraj ne bi komentiral. Rečem lahko, da se kar dobro drži. Ona je prava first lady, nobene eskapade si ni privoščila. Oblači se in nastopa primerno zadržano. Spretno je zavzela stališče do abortusa. Pri nas je premalo znano, da je šlo v ZDA za vprašanje, katera sodišča bodo pristojna odločati o splavu. Amerika jo kontinent, na jugu, Arizona, Louisiana, so katoliki, ki jim veliko pomeni pravica do življenja.

Sever, denimo Massachusetts, je bolj liberalen. Težko je nasprotovati temu, da naj odločajo tista sodišča, ki so temu okolju blizu. In ne samo vrhovno sodišče. Kolikor pa gre za domotožje, naj dodam, da doma pri Trumpovih govorijo tudi slovensko, zlasti je bilo tako, ko sta bila tam starša Melanie. Menda sin Barron kar solidno govori slovensko.

Kako zvabiti Melanio vsaj na kratek obisk Slovenije?

(premislek) Izkazoval bi male geste pozornosti. Ne bi je vabil tako neposredno. Kdaj pa kdaj bi ji lahko kdo kaj čestital, imamo kar precej žensk na izpostavljenih političnih položajih, ki bi lahko do nje izkazale zadržano naklonjenost. Morda bi tako čez čas dozorela priložnost, da oba prideta k nam.

Še morda zadnje vprašanje, gospod Petrič: kdaj bomo šli na naslednje državnozborske volitve?

Malce ste me presenetili. V zreli demokraciji se predpostavlja, da tisti, ki kot rezultat volitev dobijo v roke izvršno oblast, uživajo zaupanje. Ko upade v javnomnenjskih poizvedbah, je čas za premislek, ali naj se ljudi vpraša tudi na volitvah. Ankete kažejo, da je zaupanje precej nizko in še upada, ob nizki podpori pa je težko vladati. Zrel politik, na primer Winston Churchill, bi morda sam dejal: pojdimo na volitve, da vidimo, če še uživamo podporo. Mi politikov takega formata nimamo.

Imamo kar precej žensk na izpostavljenih političnih položajih, ki bi lahko do Melanie izkazale zadržano naklonjenost. Morda bi tako čez čas dozorela priložnost, da oba prideta k nam.

Mnogi, ki so se znašli v tem političnem zverinjaku, so zadovoljni z ugledom, ki ga imajo denimo kot poslanci. Tudi s plačo. Lahko delajo veliko, lahko tudi manj. Bil sem poslanec med letoma 1967 do 1972, prvo, kar sem takoj opazil, je, da se nekateri niso prav nič pretegnili, drugi pa so krepko garali. Tega, da bi sami rekli, gremo na volitve, pri nas ni.

Tudi ko je Marjan Šarec odstopil, ker je želel priti – a brez dogovora v koaliciji – do predčasnih volitev, je nova poslansko večina raje vlado zaupala Janezu Janši.

Da, poslanci niso hoteli na volitve in so raje izbrali pot konstruktivne nezaupnice, po odstopu Šarca pa je udarila tudi pandemija. Tokrat je do rednih volitev manj časa, videti je, da bo vlada vztrajala, dokler se bo dalo. Veljalo bi resno razmisliti o tem, ali gremo na predčasne volitve. Ne vem, ali bo nov plačni sistem v javnem sektorji res uveljavljen, maje se šolski sistem, dosti bolje ni z drugimi družbenimi podsistemi. Vsi mediji se norčujete iz naših politikov, kar je sicer lahko zabavno, a posebej dobro ni. To so ljudje, ki odločajo o našem bitju in žitju.

Primož Lavre

Ne vem, mogoče sem naiven, a če bi sedel na Prešernovi ali kje drugje, bi razmišljal o sklicu glavnih političnih akterjev. »Gospodje in gospe, tako ne gre več, kako naprej?« bi vprašanje zastavil sebi in nato drugim. Niso lepi časi, prihajajo še grši, gospodarske razmer v Nemčiji in Evropi niso spodbudne. Preprosto, zmenimo se, smo demokracija, na marsikaj gledamo drugače, a v interesu države moramo sodelovati, to je naša prva dolžnost.

Morda pa bi se sporazumeli, da ne gremo ne volitve, da se je do rednih volitev vredno potruditi in se skušati kaj dogovoriti – v prid države. Če ne, pojdimo raje na volišča in bomo po njih iskali boljše variante sestave vladne koalicije. Zelo me moti nepripravljenost na dialog. Pa tako majhni smo, zlahka se srečamo že kar ne cesti!

Kaj dosti se ne zmoreta dogovoriti niti predsednik vlade in predsednica države.

Ko sem bil svetovalec pri predsedniku Borutu Pahorju, je bil eden od mojih sogovornikov tudi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, nekdanji veleposlanik Roman Kirn. Kar pogosto sva s dobivala, tudi predsednik se je redno sestajal s premierjem.

Politično pot Anžeta Logarja sem si predstavljal drugače, a to je kaj malo pomembno, o sebi odloča sam. Zdelo se mi je, da so mu zvezde naklonjene. Samo malo bi moral še počakati.

Da je toliko sovražnosti, me je tudi po osamosvojitvi odvračalo od političnega življenja. Če le malo pogledaš prek teh barier in se s kom dobiš na kavi, se že moraš opravičevati pred ideološkimi prenapeteži: le kaj imaš opraviti s človekom, saj je vendar z drugega brega.

Tako govori tudi Janšev zunanji minister Anže Logar; temelj svoje stranke postavlja na platformi sodelovanja.

Njegovo politično pot sem si predstavljal drugače, a to je kaj malo pomembno, o sebi odloča sam. Zdelo se mi je, da so mu zvezde naklonjene. Samo malo bi moral še počakati. Od Janeza Janše – tako kot jaz in vi, tudi on ni večen – bi prevzel urejeno stranko, z razvejeno mrežo na terenu, jo modificiral nekoliko tudi po svoji meri in vrednotah.

Mu vendarle lahko uspe?

Bomo videli. Anže Logar pripada generaciji, ki je odraščala že z osamosvojitvijo in po njej. Ne nosi bremen, ki nam jih je naložila preteklost. Tudi »radikalnega zla« (Kant) vojne ne, o kateri, njenih (ne)etičnih dejanjih in o moji družini v tistih časih pogostoma razmišljam. A to je tema za kak drug pogovor.