Zmeraj govorim o anarholevičarjih. Čas je da termin malce podrobneje definiram.
DEFINICIJA POJMA
Anarhija oz. brezvladje je absolutno skrajna oblika desne politične usmeritve - tako kot je diktatura skrajna oblika leve - zato zveni skoraj oksimoron, da obstajajo anarholevičarji. Kako vendar bi si nekdo, ki zagovarja redno vmešavanje države v posle državljanov hkrati želel anarhijo? Preprosto. S splošno zmedo, ki vlada v mladih, dojemljivih možganih.
Anarholevičar je ponavadi – ne pa zmeraj – družboslovec. Stopnja povečane nevarnosti anarholevičarske infekcije se pojavlja pri poklicnih izbirah kot so filozof, sociolog, politolog, umetnik. Pogosta je še pri gimnazijskih maturantih in lokalnih veseljakih študentskega naselja, katerim do diplome manjka le še en izpit – le da so predzadnjega naredili leta 1997.
Kaotičnost svojih misli in znanj, ki jih je pridobil na socialnih omrežjih in ob branju verižnih pisem je anarholevičar povezal z nezadovoljstvom, ki ga čuti do družbene meritokracije, katera je njegovo družboslovno rit izpljunila na rob obstoja, namesto, da bi ji priskrbela dobro plačano službo. To se mu zdi skrajno krivično, glede na to, da sta njegov oče in dedek oba imela pravico prebirati časopise in se praskati po spolovilih iz varnega zavetja lokalne občinske pisarne.
Nekaj mu ne štima v tej enačbi krute resničnosti, kjer mora vsak poskrbeti za sebe in se znajti po najboljših močeh. Od dedka in očeta pa je večkrat slišal, da je bilo v starih časih povsem drugače. Ljudje so imeli dobro plačane službe, hodili na piknike, se veselili in peli, vsako leto večkrat bili na morju. Tedaj je bilo še vsem lepo. V socializmu. Preden ga je uničila Amerika. Od tu, do sovraštva zahoda, liberalizma in podjetništva je kratka pot.
Anarholevičar ve kaj si želi. Želi si socializem. Tak participativni, o katerem že vsi pišejo na Facebooku. Kjer bodo pošteni državljani pobrali premoženje bogatim in si plen razdelili med sabo. A ve da bogati svojega premoženja nikoli ne bodo izpustili iz svojih rok brez boja. Torej bo potrebna revolucija. Silovita, udarna, punkerska - anarhična. Kjer bodo bogate brez sodne obravnave postrelili v glavo ter se zraven zabavali kot da smo leta 1945. Ve da bo revolucija krvava, a bo to majhna cena za življenje v popolni simbiozi s sočlovekom in naravo, ki bo sledilo. Takrat ne bo več pravil. Anarhija bo na silo vladala deželi preko prisilnega državnega aparata, ki bo bdel nad ljudmi, ki si slučajno takšne anarhije ne želijo.
Tako si bo povprečen anarholevičar iz enovrstičnic in nekoherentnih slabo premišljenih idej skuhal preprosti ideološki golaž Marxa, Englesa, Trotskega, Lenina, Stalina, Žižka in Chomskyja skupaj. V njegovi glavi se bosta anarhija in diktatura srečali, poljubili in ljubili vso noč ter si drugo jutro obljubili večno ljubezen.
IZVOR SLOVENSKEGA ANARHOLEVIČARJA
Ker smo narod, ki od nekdaj rad posnema in ker je vsak »dojc« pred sabo imel nemškega »Deultza«, Bele Vrane Mamas and the Papas, Jani Golob Giorgia Moroderja, Cockta Coca Colo in netalentirani Pankrti, netalentirane Sex Pistols , je imel tudi slovenski anarholevičar svojega predhodnika, ki pa je začel pot družbenega izobčenca kot tradicionalni anarhist.
Ta je v šestedestih sedel na tratah ameriškega podeželja, si rolal joint, ob vsakem vdihu zavil z očmi in rekel: »Groovie!« zaven pa si pel kakšno Bob Dylanovo pesem o miru na svetu. Sovražil je korporacije, orožarsko industrijo, zdelo se mu je, da je Vietnamska vojna zarota zahodnih sil, ki si skušajo po kolonialno prilastiti tuje ozemlje zraven pa prodajati orožje na račun njihovih mladih trupel. Pritoževal se je, da država daje premalo, hkrati pa državi ni bil pripravljeni dati nič nazaj.
Zametke levičarstva so pokazali, ko so razglašali kako si vsi zaslužijo biti enako bogati, ne pa le korporativni kravatarji v najvišjih nadstropjih nebotičnikov. Ko so se hipiji malce postarali, postali modrejši, si nadeli kravate, se preselili v zgornja nadstropja nebotičnikov, nehali sovražit kapitalizem in državo ter si zgradili hiše z bazeni, je skozi visokotehnološka osemdeseta in internetno revolucionarna devetdeseta zazevala luknja anarholevičarstva, vse do finančne krize 2007, ki je povprečen natakar, smetar in slaščičar niso dobro razumeli. Rodila se je nova oblika anarhista, ki je bil hkrati socialni pravičnež. Nastal je arhetip slovenskega anarholevičarja. Occupy WallStreet aktivist.
Podkrepljen s smešnimi kvazi-intelektualci tipa Noam Chomsky in David Graeber, ki so navduševali površne bralce, željne socialnih sprememb. Ti so dali celotnemu gibanju navidezno intelektualno zaledje. Vsaj tistim, ki niso utegnili prebrati njihovih neprepričljivih, s sovraštvom do zahoda in tehnološkega napredka prepojenih knjig.
Ravno v tistem času se je rodil tudi moderni slovenski anarholevičar. Tedaj ko so se v primežu finančne krize krušili imperiji tajkunskih stricev, skritih za tančicami starih komunističnih mrež. Takrat ko so sile leve tranzicijske kontinuitete spoznale, da je edina možnost ohranjanja status quo le popolno obvladovanje medijev, s poudarkom na propagandi državnega intervencionizma, ekonomskega nacionalizma in protekcionizma, v povezavi z demonizacijo uspešnega zahodnega modela prostotržnega kapitalizma, katerega smo še pred dvajsetimi leti, v zametkih nove države čislali in jemali za vzor.
Takrat je v naši deželi zavladal nov veter. Veter kučanizacije Slovenije. Kučanizacija je ob izdatni podpori večinskih medijev poskrbela, da so ameriške in evropske zastave zamenjale ruske in jugoslovanske. Poskrbela je, da smo trdo delo in inovativnost kot vrednote, ki so nas spremljale stoletja, zamenjali za hlastanje po socialnih uravnilovkah in davkoplačevansko sponzoriranem socialnem podjetništvu. Kučanizacija je Slovenijo pripeljala iz zmerno levo-sredinske države v skrajno-levičarski izolat sredi Evropske Unije. In Kučanizacija je proizvedla tudi mladega anarholevičarja. Zdaj že skoraj desetletje vsako leto družoslovne univerze po vsej Sloveniji izbruhajo novo generacijo družbeno nekoristnih anarholevičarjev, ki bodo nekoč pod vplivom svojih antizahodnjaško-rusofilno nastrojenih predavateljev pisali prazne, ponavljajoče prispevke v Mladini in sedeli na vročem stolu Studia City ob še enem kolegu anarholevičarju, ki se bo pretvarjal da to ni.
LASTNOSTI SLOVENSKEGA ANARHOLEVIČARJA
Kdo sploh je slovenski anarholevičar? Kako ga spoznam, če ga srečam v gozdu, med nabiranjem gozdnih plodov? Skušal ga bom opisati v nekaj točkah, katere si skoraj vsi anarholevičarji delijo.
- Anarholevičar je prepričan, da sta liberalni kapitalizem in prostotržna ekonomija najslabša sistema v zgodovini človeštva, v katerem je vedno več revnih, kjer izginja srednji razred in kjer so bogati vedno bolj bogati revni pa vedno bolj revni. Anarholevičarju ni mar, da podatki tem lepozvečim revolucionarnim parolam podatki ne pritrjujejo …
…. kajti če je on reven ima to dejstvo gotovo implikacije za ves svet. On je na socialni podpori in to se mu zdi skrajno krivično. Vsa leta, ki jih je pregulil na faksu, poslušajoč profesorje, ki so mu glavo polnili z idejami o participativnem socializmu in nevzdržnosti neoliberalizma, so zdaj šla v nič. Pridobil je toliko znanja zdaj pa ga družba po jugoslovansko noče nagraditi z dobro plačano uradniško službo nekje na Gregorčičevi 20. Prepričan je da mu pot do dobro plačane uradniške službe krati…
- Neoliberalizem! Oh neoliberalizem. Neoliberalizem je za anarholevičarja kot premožni Jud za nacistično Nemčijo. Ta beseda mu je tako zelo všeč, čeprav nikoli ne zna podati enotne, vsebinsko konsistentne razlage kaj termin sploh pomeni. Po navadi ga povezuje z zgoraj omenjenima liberalnim kapitalizmom in prostotržno ekonomijo, zraven še včasih pove, kakšno krepko o kapitalistih, ki bogatijo na plečih delavcev, medtem, ko ti komaj preživijo. Prepričan je, da se godi velika krivica ko podjetja kot je Apple služijo milijarde, medtem ko delavcem v svojih tovarnah dajejo 50 centov na dan. Če mu poveš, da v resnici le ti zaslužijo 500 dolarjev na mesec, 50 centov na dan pa so zaslužili še pred prihodom krutega kapitalizma, ko so vsi delali v agrarni sferi, bo jezen odvrnil, da preveč bereš zahodne medije.
- Največji sovražnik svetovnega miru je le eden: ZDA. Tako kot je bila mantra igre Chicago Bullsov v devetdesetih »Podaj Jordanu«, tako je svetovnonazorska mantra anarholevičarja »Amerika je kriva za vsa gorja na svetu.« Amerika je kriva, da obstajajo teroristi in begunci. Amerika je kriva, da je napadla Libijo. Amerika je kriva da ni napadla Sirije. Amerika si je sama povzročila napade 11.septembra 2001. Amerika nas zastruplja s hitro prehrano. Amerika na skrivaj upravlja s slovensko politiko. Amerika je kriva, da razprodajamo družbe tujcem. Amerika naše nebo zastruplja s chemtrailsi in tako povzroča rakava obolenja (vsak vendar ve, da v teh krajih ni bilo raka pred 1990!). Amerika je kriva za razpad SFRJ.
- Drugi največji sovražnik miru je Izrael. Anarholevičar je prepričan, da so Židje ob pomoči ZDA brezobzirni vojaški hegemoni Bližnjega vzhoda, ki iz same islamofobne krvoločnosti pobijajo palestinske otroke in ženske. Prepričan je tudi, da Židje prav tako z ZDA, kujejo veliko sionistično zaroto s katerim bodo vsak trenutek zavladali svetu in nas zasužnjili. Ekstremisti iz gibanja Hamas so na drugi strani plemeniti borci za svobodo. Vsak razstreljen samomorilec v Tel Avivu, vsaka izstreljena raketa iz Palestinskega ozemlja je le pravično povračilo za izraelske zločine. Anarholevičar ne verjame poročilom mednarodnih humanitarnih organizacij, da borci Hamas rakete nastavljajo ob bolnišnicah, šolah in vrtcih ravno z namenom da ob morebitnem povratnem strelu iz Izraela maksimirajo število smrtnih žrtev in s tem vzpodbudijo mednarodne simpatije. Anarholevičar bo takšna poročila označil za sionistično zaroto. Palestinski boj za priznanje države bo po navadi enačil z NOB.
- Tretji smrtni sovražnik anarholevičarja je EU in njene naddržavne institucije. Oboje pozna pod različnimi imeni: Bruselj, Bruseljski gospodarji, Ameriški hlapci, Sužnji kapitalistov, Trojka (čeprav je predstavnik trojke tudi neevropska institucija, a to so za anarholevičarja tako kot za večino naših politikov nepomembne podrobnosti.) Država, ki je center zlobe Evropskega neoliberalizma je Nemčija. Anarholevičar jo obtožuje bogatenja na račun šibkejših članic, avtokratskega obnašanja, sedanjo premierko pa pogosto primerja z avstrijskim kanclerjem iz zgodovine ter jo obtožuje grajenja četrtega rajha na plečih revnih Evropejcev.
- Anarholevičar čuti naravno povezanost z arabskimi diktatorji. Misli, da si Arabci ne zaslužijo nič drugega kot stanje perpetuirane diktature. Saddam Hussein, Hosni Mubarak, Zine El Abidine Ben Ali, Bashar al-Assad in Muamer Gadafi so po njegovem bili mirovniki, ki so preprečevali plemenske vojne na Bližnjem vzhodu in bi si kot taki zaslužili, da še vsaj nekaj stoletij zapirajo, zatirajo, mučijo in mednarodno izolirajo svoja ustrahovana ljudstva. Še več, anarholevičar je prepričan, da nekateri od teh diktatorjev sploh niso bili diktatorji – to naj bi bila le zahodna propaganda. On to dobro ve, ker je večkrat – včasih tudi na glas pred kolegi – prebral E-pošto kolega iz FDV, ki govori o tem kako je Gaddafi vsakemu polnoletnemu državljanu dal 30.000 dolarjev gotovine, kupil avto in ga poslal študirat v tujino, v katerokoli državo si je pač želel. Kdo bi sploh hotel pobegniti takšno diktaturi?! Nihče! Zato je skoraj za gotovo arabsko pomlad orkestirala ZDA (najbrž ob pomoči Izraela) iz … kakršnih koli že razlogov, najbrž nekaj povezano z nafto, dolarji, evri, sionističnimi zarotami in drugimi zlobnostmi.
- Kot tak anarholevičar ostro zavrača možnost, da bi tudi na Bližnjem Vzhodu obstajala inteligentsia mladih progresivcev, ki bi se želela rešiti diktature. Tega ni. Tudi pri Slovenski osamosvojitvi tega ni bilo. Razpad socialistične Jugoslavije so povzročile ZDA, ker so se bale tako močne socialistične države. (beri točko 3)
- Antipod Amerike, zlobnega dekadentnega zahoda, vladavine kapitala in zatiranja svobode je Rusija. Mati Rusija. Bratski slovanski narod. Indija koromandija, nektar in ambrozija anarholevičarja. Z močnim, postavnim voditeljem, ki si upa upreti ZDA in njeni sužnji Evropi. Rusija, kjer ni korupcije, preganjanih novinarjev, zatiranja drugače mislečih in kapitalističnega izkoriščanja. Za anarholevičarja je Rusija edino upanje za svetovni mir. Edina rešilna bilka, ki nas lahko obvaruje New World Order sionistične zarote. Dekadentni zahod jo želi obkoliti, še posebej ameriško voden zločinski pakt NATO, a Rusija se ne da. Okupacija Krima ni bila okupacija. RTVjeva anarholevičarska novinarka Kaja zna napisati, da se je Krim "priključil" Rusiji. V Ukrajini Rusija ne oborožuje proruskih separatistov, ampak želi ukrajinski narod obvarovati desničarskih naci-fašističnih sil, ki so preko zahodno orkestrirane zarote zavzele Kiev. In ko smo že pri naci-fašističnih silah…
- Naci-fašizem ni več tisti naci-fašizem, ki se je rodil kot kolaboracija Nemčije in Italije pred osmimi desetletiji. Za anarholevičarja je naci-fašizem vse kar diši po desni ali desno-sredinski politični opciji, prav tako vse kar je povezano z EU, ZDA, Izraelom ali kapitalističnim sistemom. Naci-fašizem je sopomenka za neoliberalizem. Neoliberalizem (glej točko 2) pa je antipod participativnega socializma. Neoliberalizem = zlo, krivica, revščina, participativni socializem = dobrota, simbioza, strpnost, harmonija, vrtnice, sveže pokošena trava ob rosnem jutru.
- Anarholevičar obožuje Che Guevaro. Prepričan je da je bil komandant Che največji človek v zgodovini človeštva. Presliši zgodbice o pokolih žensk in otrok, ki jih je komandant zakrivil. Ni mu mar za dekadentno življenje, polno uvoženih cigar, ruskega kaviarja, ameriških motorjev in drugih razkošij, ki jih je komandant oboževal. Prepričan je, da so si vse slabe stvari izmislili dekadentni zahodnjaki, ki ne želijo, da bi Chejeva socialistična misel infestirala njihove državljane.
- Anarholevičar prav tako obožuje maršala Josipa Broza Tita. Doma ima vsaj en njegov portret, za njegov rojstni dan gre še v Kumrovec in Hišo Cvetja v Beogradu. Tito je zanj jugoslovanski Che. Komandant, ki se je uprl Stalinu in s pridnimi rokami svojega zvestega proletariata naredil raj na zemlji, katerega so iz ljubosumja uničile ZDA in njeni lakaji v Evropi (ta leitmotiv se ponavlja skozi zgodbo). Zdi se mu primerno, da ima vsako mesto vsaj eno ulico imenovano po maršalu. Prepričan je da bi brez njega v Sloveniji govorili nemško kot, pa še to le v vlogi sužnjev vladajoči germanski rasi.
- Čeprav je podpornik cenenega Židanovega »kupujmo Slovensko« ekonomskega nacionalizma pa anarholevičar rad hodi na proslave ob neodvisnosti Slovenije s simboli države, od katere smo pravzaprav postali neodvisni, namesto s slovenskimi. Rdeča zvezda, jugoslovanska trobojnica ter podoba rumenega srpa in kladiva na rdeči podlagi so njegovi sveti mašni rekviziti, s katerimi po eni strani razglaša vero v ideologijo kateri pripada, po drugi strani pa markira ozemlje za sebe in sebi podobne, kot južnoameriške tolpe v Los Angelesu. Če Tita vidi kot največjega državnika, mu bivši samoupravni socializem pomeni ultimativno manifestacijo pravične družbe.
- Ideologija levice je po njegovem ideologija svobode, poguma, skrbi za sočloveka in družbene solidarnosti. Ideologija desnice pa ideologija tiranije, zatiranja, neenakosti in pomanjkanja sočutja. Skozi prizmo druge svetovne vojne, ki se v Sloveniji še kar ni končala, vidi levi politični pol kot pogumne partizane, v neizprosnem boju proti Nemcem, desnega pa kot osovražene domobrance, ki so domovino izdali z zaprisego Hitlerju.
- Anarholevičar rad reciklira enovrstičnice, katere so že bile uporabljene – in diskreditirane – v obdobju gibanja Occupy WallStreet. Najbolj všeč mu je tista o 1% bogatih, ki si lastijo 99% svetovnega premoženja.
- Posluša dve kultni skupini, ki igrata na njegove anarholevičarske strune. Prva je Laibach. Drugi so Rage Against The Machine. Včasih, ko mu na banki nočejo dati denarja, ker je presegel limit zafrustrirano zavpije: »NOW U DO WHAT THEY TOLD YA!«
- Za anarholevičarja so države Višjegrajske skupine (Poljska, Madžarska, Češka, Slovaška) in Baltske države (Litva, Latvija, Estonija) tabu tema. O njih se ne pogovarja preveč rad, niti ne razpravlja, zakaj nas ti Sovjetski sateliti, ki postkomunistično tranzicijo začeli kar dva svetova za nami danes v krutem neoliberalizmu hitro dohitevajo ter v nekaterih primerih že prehitevajo. Včasih pove le kakšno anekdoto o katastrofalnem stanju poljskih cest, češ »statistika ni vse, Poljaki do še zmeraj daleč za nami!"
- Odločno stopi v bran bizarnim socialističnim osamelcem, Severni Koreji, Kubi in Venezueli. Sumi da zahodni mediji lažejo, ko pravijo, da je Severna Koreja neusmiljena vojaška diktatura s sito vojsko in stradajočimi prebivalci. Resnica je najbrž, da se imajo Korejci čisto vredu, pač rešeni dekadentnih nadlog kot so pametni telefoni in računalniki. Hitro pove, da ima Kuba zastonj zdravstvo in šolstvo, ZDA pa ne, ter še doda, da bo dvig ameriškega embarga »pokvaril« ta tropski socialistični raj, zato si ga je treba čimprej ogledat dokler so prebivalci še dovolj siromašni, da so lahko srečni. Krizo v Venezueli vidi podobno kot Nicholas Maduro – zaroto ZDA, ki naj bi z namenskim nižanjem cen nafte hotela zrušiti socialistično enotnost venezuelske družbe.
- Svojo dvojno naravo, ki mu je bila intrinzično položena v zibko njegovih miselnih zmot kaže v tem, da se rad lepo oblači ter za trenutek pozabi na revne indonezijske otroke, ko nosi rezultate njihovega dela - nove Reebokove športne copate kolekcije jesen/zima 2015. Uporablja vse radosti moderne tehnologije, vključno s socialnimi omrežji, do katerih dostopa preko domačega PCja, prenosnika, tablice in pametnega telefona. Preko njih piše jezne twitte o tem kako kapitalisti izkoriščajo ubogo azijsko otročad, da sestavlja komercialno elektroniko, namesto, da bi se na dvorišču igrali gumitvist.
- Anarholevičar je velik podpornik in borec za pravice beguncev. Evropo obtožuje brezčutnosti in pove, da sta EU in ZDA sama povzročili krizo z begunci, zato je tudi njuna naloga, da jo rešijo. Najbolje kar tako, da se vsem podari dovoljenje za stalno prebivanje, po petih letih pa še državljanstvo. Namigovanja, da so med begunce pomešani tudi teroristi, oz. da tudi begunci sami ne delijo navad in morale evropskih narodov označuje za islamofobne.
- Ko ga kdo pobara kaj je on storil za revne jezno bevskne, da njemu ni treba nič storiti, ker itak nič nima. Naj raje vzamejo bogatim. Zakaj ima Apple 100 milijard dolarjev gotovinskih rezerv, ki jih ne potrebuje, namesto, da bi jih razdelil med revne. To ni fer! (še en leitmotiv)
INSTITUCIONALIZIRANI ANARHOLEVIČARJI ALI KJER HUDIČ VZAME ŠALO
Anarholevičar pa ni ostal le anonimni borec za pravice, kateremu smo se radi nasmehnili na Facebooku in Twitterju, včasih še v prisrčni debati z Marcelom Štefančičem Juniorjem. S pomočjo sistemske in medijske kučanizacije je prodrl v lokalno politiko in pristal celo v samem hramu demokracije.
Kulminacija in personifikacija mladega anarholevičarja so mladi poslanci Združene Levice, najglasnejši, najbolj drzni, do dejstev najbolj brezobzirni in najbolj brezsramni demagogi, ki jo je rodila pokrizna kučanizacija. So državnozborski frankensteini oz. skupaj zlepljen kolaž vseh po letu 91 rojenih mladih mislecev, ki gulijo šolske klopi na FDV in onanirajo po socialnih omrežjih o participativnem socializmu in revoluciji, ki bo zrušila izkoriščevalski kapitalizem. Venezuela ni revna zaradi komunizma, ampak ker ima še zmeraj kapitalizem. Nacifašizem v Sloveniji je še zmeraj aktiven. Privatizacija je poskus tujih neoliberalcev, da na poceni način pridejo do naših ultra-uspešnih podjetij. Grčija je plen neoliberalne Nemčije. Telekom Slovenije, se ne sme prodati tujcem, ker je na Hrvaških otokih zelo slaba internetna povezava, kar konkludentno nakazuje, da je bila privatizacija neuspešna.
Ni je neumnosti, ki bi bila dovolj neumna, da bi pri neumnih volivcih sprožila heureka trenutek, ko bi končno spoznali, da so kanonfuter točno tistih sil katerim njihovi politični »rešitelji« namenjajo težke besede. Mladi gospodje, ki bi bili še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zasmehovani, so danes brezpogojni junaki mlade butl-štuk levice. Njuni ostareli pomagači iz iste stranke so nepomembni – ti se šlepajo na valu jugonostalgije javnih uslužbencev in partijskih priviligirancev, ki bodo prej ali slej izumrli. Ostali bodo le anarholevičarji. Tisti na ulicah in njihovi retorično bolj usposobljeni kolegi v državnih institucijah. Skupaj bodo še naprej skrbeli, da bo držala tista žalostna ugotovitev, ki pravi, da so državljani držav, katere so bile v zgodovini kontaminirane z nasilno socialistično revolucijo enostavno bolj naivni, manj razgledani in bolj oddaljeni od resničnosti, kot pa državljani drugih, katerim je bila takšna nacionalna tragedija prizanesena.
Danes je anarholevičar »useful idiot« tranzicijske levice, s katero so strici postavili protiutež dejstvu da socialni demokrati izginjajo v obskurnost. A se strici ne zavedajo, ali pa jim ni mar, da so ustvarili pošast, katero tudi sami ne bodo mogli ustaviti, ko bo čas naplaknil vse obresti na silo sposojenega denarja in ko bodo iz države zaradi nerazumno visokih davkov ter stroškov dela iztisnjeni še zadnji sposobni podjetniki. Takrat se bo začelo obdobje, ko bo anarholevičarjev več kot pa tistih, ki bi šli zjutraj v službo delat dodano vrednost in plačevat davke. Takrat bo večina zahtevala levo revolucijo, katero sem omenil že v uvodu. In zavedali se bodo, da edina pot do nje zahteva nasilje, popolni kaos in splošno sistemizirano anarhijo, tako kot vsakič v zgodovini, ko so nekateri družbeni elementi celotni družbi na silo hoteli povedati kaj je dobro za njih. In takrat bo hudič vzel šalo. Zmedeni, ljubeči lokalni anarhist s socialnim čutom pa bo postal ravno tako nevaren, kot zaslepljeni antisemit v Nemčiji leta 1939.
Tekst je bil prvotno objavljen na blogu: http://irsicmitja.blogspot.si/2015/09/anarholevicar-kdo-je-zakaj-je-danes.html
